Nihče nikogar ne spozna

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Ključne besede Prijateljstvo, Medosebni odnosi, Begunci, Politični nazori, Sestre, Študenti, Petje, Slovenska zborovska glasba
Število strani

351

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Opazovanje z udeležbo

Nihče nikogar ne spozna je romaneskni prvenec Katarine Gomboc Čeh, ki je doslej izdala pesniški zbirki Negotovosti navkljub in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti, poznamo pa jo tudi kot publicistko. Glavna protagonistka romana je enaindvajsetletna Maša, študentka antropologije, ki s starši in sestro Urško živi v bloku v Šiški. Obe z Urško pojeta v dekliškem zboru Filoméla, ki ga vodi karizmatična in zahtevna Agata in ki se pripravlja na pomembno zborovsko tekmovanje v Talinu. Študij in petje v veliki meri zapolnjujeta Mašine dneve, preostali čas posluša glasbo in sanjari o Maksu, ki prav tako študira antropologijo in s katerim se poznata že iz otroštva, saj sta se njuni družini veliko družili, dokler med očetoma zaradi nasprotujočih si političnih nazorov v nekem trenutku ni prišlo do razkola. Z Maksom se občasno dobita in se med pohajkovanjem po ljubljanskih ulicah zapletata v resne in globoke pogovore. Poleg Urške in Maksa se Maša druži z novo sopevko Saro, ki se je drži sloves upornice in ki ji pogosto ponudi drugačen pogled na stvari, situacije pa tudi njo samo in njen odnos z Maksom.

V romanu kar naprej prihaja do trkov različnih svetov, vendar konflikti nikoli ne eskalirajo, temveč samo so, ob tem pa odsevajo družbene razmere, ki jih med drugim še vedno zaznamuje politična oziroma ideološka razklanost. Poleg vprašanj, ki jih sprožata begunska kriza in referendum o družinskem zakoniku – dogajanje je postavljeno v leto 2015 – se protagonisti sprašujejo o smislu (študija) humanistike in družboslovja, spopadajo s strahom pred prihodnostjo, hrepenijo po bližini in pripadnosti ter seveda iščejo svojo identiteto in mesto v svetu. Spozna(va)mo jih skozi dialoge in skozi Mašine oči – je namreč odlična opazovalka, ki zazna tudi najmanjše vzgibe in podrobnosti. Kot (bodoča) antropologinja kot objekt svojega raziskovanja dojema neposredno okolico in – za razliko od Maksa – ne hrepeni po odpravah v tuje dežele. Ves čas opazuje, posluša in skuša razumeti vse, tudi ali predvsem tiste, ki razmišljajo drugače kot ona. Ob tem je pogosto negotova in si ne upa izraziti svojega mnenja oziroma se (ji) zdi, da ga sploh nima, spet drugič pa se zgodi, da ne razmisli dovolj in stvari kar “blekne” ter preseneti tako druge kot sebe.

Roman, v katerem se pojavljajo številne (pop)kulturne reference, lahko razumemo tudi kot neke vrste poklon zborovski glasbi in poeziji, ki sta obe pomemben del slovenske kulture. Naslov je povzet iz pesmi Grm Svetlane Makarovič, ki služi kot podlaga za partituro, ki jo za zbor Filoméla napiše skladatelj Ciril Šavli. V njej pesnica med drugim pravi: “… nihče nikogar ne spozna / nikjer na tleh tega sveta … ko bi me ranil do krvi, / bi šele vedela, kdo si.” In če se skladba marsikomu, ki jo sliši, zdi nabuhla, češ da je v njej vsega preveč, tega nikakor ne moremo trditi za roman, ki prav nasprotno vsebuje ravno pravo mera vsega. V njem se ne zgodi nič zelo velikega in presunljivega, vendar avtorica iz zgodb in glasov raznolikih protagonistov in posameznih tematskih drobcev splete harmonično celoto, ki ponuja vpogled v svet neke generacije.

“Kaj je to?” sem pomignila na razglednico, medtem ko je Sara jemala sestavine iz hladilnika in na pult postavila dve pločevinki piva.

“Tole? To je slika Filozofa, portret Sergeja Bulgakova in Pavla Florenskega. Naslikal ju je Mihail Nesterov, mamin najljubši slikar.”

Zaprla je vrata hladilnika, jaz pa sem se približala sliki in si jo bolje ogledala. Res je bila lepa, moški v črni obleki je nekoliko jezen pogled upiral naprej, medtem ko je višji, a na pogled mlajši moški, očitno semeniščnik, povešal oči navzdol, levico pa si je pritiskal k prsim.

Medtem ko sem zrla v repliko slike, me je prešinilo, iz kako preprostega okolja izhajam. Nihče od mojih staršev ni imel najljubšega slikarja in si ne bi nikoli nalepil muzejske razglednice na hladilnik. Kljub nelagodju, ki me je preplavilo v dnevni sobi, sem začutila, da v Sarinem stanovanju vlada nekakšno intelektualno ozračje, in kar videla sem ju, kako z mamo sedita za jedilno mizo ter se dolgo v noč pogovarjata o Sarinem študiju in knjigah, ki jih prevaja njena mama. Spomnila sem se, da mi je Maks nekoč omenil, da je njegov oče svojemu očetu za rojstni dan kupil sliko Arjana Pregla, in da sem se samo pretvarjala, da vem, kdo je to. Pomislila sem na Blažev dom in prešinilo me je, da sem bliže njemu kot Sari ali Maksu.

(str. 212)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Nihče nikogar ne spozna.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 306
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 4

Morda vam bo všeč tudi