skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Sol, ovce in kamenje

Kraj in leto izidaLjubljana, 2005
Založba
Zbirka Aleph
Prevod Nives Vidrih
Spremna beseda Nives Vidrih
Ključne besede Čehi, Dopust, Družbena vloga, Družine, Hrvaška, Hrvati, Iluzije, Ljubezenska razmerja, Medosebni odnosi, Običaji, Odnosi med spoloma, Otoki, poletje, tujci, Varanje
Število strani

97

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Mislim na tisti košček otoške zemlje tisoč kilometrov odtod"

Čeprav je Magdalena Platzová češka avtorica, nas bodo kar tri zgodbe od štirih v tej zbirki presenetljivo preselile ob Jadransko morje, na hrvaške otoke in med njihove prebivalce.

Tja nas bo avtorica premaknila na različne načine: skozi življenjsko zgodbo starejše ženske (zgodba Veronika), spremljanja enega poletja družine, ki oddaja sobe nemški družini, stalni stranki (Sezona na otoku) ali skozi pogled mladega češkega para, ki kupi hišo na otoku (Sol, ovce in kamenje). Avtorica spretno osvetljuje posebnosti medosebnih odnosov, družinskih dinamik, družbenih vlog spolov, drobne osebne zanimivosti otočanov, običajev, drobnih vsakdanjih navad, ki se s pogledom tujca lahko zdijo še bolj bizarne. S tem največkrat ustvari humorno in zanimivo literarno pripoved, ki je tudi dovolj uravnotežena z nenavadnostmi češkega mladega para in zgodbo, ki se dogaja na Češkem (a se tudi v njej pojavijo prebivalci nekdanje Jugoslavije), v kateri razkriva ozadja zvezdniških ambicij in “filmske” industrije (Vse kulture imajo svoj vrhunec).

Platzová je natančna opazovalka, ki zelo živo in s številnimi detajli ustvarja okolje, kamor postavlja svoje literarne osebe. V zgodbah se srečujejo različne kulture, literarni ljudje s hrvaške celine in z otokov, turisti in druge stranske osebe z različnih družbenih slojev. Tudi časovno avtorica ne ostaja samo v pripovedni sočasnosti, pač pa seže tudi v preteklost in zgodbe obogati z zgodovinskimi drobci. Ob tem razbija romantične predstave o sanjskem življenju na otokih. Njeni osrednji ali stranski literarni liki so pogosto ubesedeni v obdobju izgube iluzij, grenkega spoznanja ali razočaranja, večkrat si čisto človeško zatiskajo oči pred razkorakom med življenjskimi željami in tem, kar dejansko živijo ali pa se znajdejo pred nerešenimi ali v skladu s tradicijo globoko potlačenimi vsakdanjimi osebnimi zadregami in nepriznanim nezadovoljstvom. Dragocen je zapis številnih zanimivosti iz preteklega vsakdanjega življenja, ki jih je avtorica z literarno obdelavo iztrgala pozabi.

Vse to ustvarja pestro, raznoliko, zanimivo, mestoma s (samo)ironijo in humorjem začinjeno zbirko, ki je lahko prijetna tudi širšemu krogu bralcev. Knjiga je primerna tudi za tiste, ki lastno branje radi uglasijo z letnim časom in kraji, ki so v teh obdobjih najbolj popularni. V tem smislu je to tudi poletna knjiga, ob kateri zlahka pritrdimo prevajalki in avtorici spremnega besedila na zavihkih knjige Nives Vidrih, ki zapiše: zdi se, kakor da je [Platzová] zapisala, kar je slišala, da ne gre za njeno avtorsko domišljijo in fabulacijo, temveč za resnične dogodke in konkretne ljudi.

»Čarovnice so izgledale kot čisto navadne ženske, ampak ko sta prišla neurje in nevihta, so morale ven in leteti. Po tem so jih tudi prepoznali. Danes pa jih ni več. Tukaj sedim sama vse dneve,« pravi Veronika, »in premišljujem, zakaj je tako. Zakaj se je svet tako spremenil? Ko sem bila majhna, je bil gospodar na zemlji še Bog. Na svetu je bilo dovolj prostora za vse, vsako bitje je lahko na njem živelo v skladu s svojo naravo, dobro ali slabo, in v vsakem trenutku se je rodilo ogromno novih bitij. Tudi tista, ki so na meji med dobrim in hudobnim, kot so čarovnice, so našla prostor na njem, kajti Bog je dober. Zdaj pa na zemlji vlada zlo in to ne vsebuje nič drugega kot spet zlo. V njem se ne rodi nič novega, nič ne cvete. Ne gre samo za čarovnice,« reče Veronika. »Zdi se mi, da vse počasi izumira.«

(str. 12)

Citati

(2)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 50
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1