Bežeči konj

Helmut Halm je moški v drugi polovici štiridesetih, gimnazijski profesor na ugledni gimnaziji v Stuttgartu, ki se na svoj dopust že enajstič zapored odpravi ob Bodensko jezero, z ženo Sabine, psom Ottom in jasnim bralnim načrtom: prebral bo vseh pet knjig Kirkegaardovih dnevnikov. Že tretji večer Helmut v gostinskem lokalu ob sprehajališču s kavo golta tudi svoje naraščajoče splošno nezadovoljstvo. Ravno ko se skoraj odloči, da bo ženi Sabine na stolu nasproti na glas sporočil odločitev, da bo večere raje kot v množici turistov preživljal zaprt v počitniškem stanovanju, k njuni mizi pristopi dopustniško nasmejan par: moški mladostnega športnega videza in precej mlajša ženska. Izkaže se, da je moški nekdanji Helmutov sošolec Klaus Buch, njegova spremljevalka pa Helene, druga žena. Miren bralni dopust, kakršnega si je predstavljal in želel Helmut, srečanje sovrstnikov v zrelih letih spremeni v vrtinec nepredvidenih zunanjih dogodkov in notranjih pretresov. Klausovo objestno obujanje spominov je Helmutu tuje in zoprno, ob prisiljenih skupnih srečanjih in dejavnostih na površje prihajajo številne razlike, fasadi Helmutove poklicne uspešnosti in Klausove večne mladostnosti in zdravega življenja se nevarno krušita, na površje prihajajo kriza srednjih let, problemi samopodobe, telesnega odtujevanja med partnerji, osebnega uresničenja in medosebnih odnosov.

Bogat, večplasten kratek roman, z izbrušenim sočnim stilom, uravnoteženo mero poglabljanja v posameznike in zunanjega dogajanja in zanimivim stopnjevanjem napetosti in nepričakovanimi vsebinskimi obrati, ohranja svežino in privlačnost tudi v 21. stoletju, po skoraj petdesetih letih od prvega izida v knjižni obliki leta 1978, ko je delo, napisano v pičlih dveh tednih avgusta 1977, postalo velika knjižna uspešnica.

V dobri maniri zbirke XX. stoletje je romanu dodana tudi poglobljena in informativna spremna beseda s številnimi zanimivosti o delu in avtorju, ki jo je napisal Slavo Šerc.