Lili Bosniae

Adriana Kuči (1975) je v Sarajevu rojena novinarka in pisateljica, pred leti preseljena v Slovenijo. V svojem prvem leposlovnem delu, ki ga je napisala v slovenskem jeziku, Ime mi je Sarajevo, opisuje izkušnjo vojne, v drugem romanu Noč, ko je preplavala reko spregovori o nasilju v partnerskih odnosih, svoj tretji roman Lili Bosniae pa posveča vsem preslišanim, zamolčanim in izbrisanim ženskam, materam in hčeram, ki so preživele dogodke in odnose, najsibo politične ali družinske, o katerih niso znale ali zmogle govoriti in so o njih pohlevno molčale.

O teži življenjskih bremen, strahov, zamolkov, travm in hrepenenj govorijo trije ženski glasovi. Eden pripada Lili, siroti iz Sarajeva, rojeni v času obleganja mesta, ki ji ime podeli Vera, ženska, ki jo posvoji in jo pripelje v Ljubljano. Drugi je glas Lejle, v Ljubljani živeče onkologinje, ki prav tako izhaja iz Sarajeva, medtem ko tretji glas pripada Ajši, uporni najstniški hčeri, s katero Lejla nikakor več ne najde skupnega jezika. Kot zadnje upanje v smeri krpanja njunega odnosa in predvsem v želji, da bi njena hči zadihala mehkeje in ne zašla v povsem slepo ulico, v njun dom povabi takrat dvajsetletno Lili, ki jo je spoznala naključno, le-ta pa povabilo sprejme, saj prav v tistem trenutku niti nima kam drugam.

V poglavjih, ki nas izmenično prestavljajo v njihove spomine, misli in občutja, spoznavamo družinske razpoke, v katerih so odraščale, in njihovo notranjo razklanost, ki se je ob tem oblikovala v vse hladnejšo obliko odtujenosti, ta pa sčasoma postane pretežka in terja razrešitev, ki s seboj, kot je to običajno, prinaša sprijaznjenje z dejstvi, ki jih za nazaj ni moč spremeniti, ter odpuščanje sebi in drugim za storjene napake in povzročene krivice. Šele na ta način se namreč v notranjem svetu posameznika sploh začenja vzpostavljati prostor, v katerega sta svetloba in prihodnost ponovno povabljena vstopiti. Ob tem pa se je potrebno zavedati tudi, kot to najlepše izrazi avtorica v intervjuju za revijo Bukla, da:

»nihče ni samo zgodba o svoji bolečini. Človeka ne določajo samo njegove rane. Določajo ga, pred vsem, tudi stvari, ki mu jih kljub ranam uspe ohraniti: sposobnost ljubiti, odpuščati, skrbeti za drugega. Vztrajati.«

Vztrajnost je eden močnejših elementov pripovedi, z vztrajnostjo je krojeno tudi življenje v sami svoji biti, načelo pa je zajeto v imenu Lili, oznaki za rumeno rožo lilium bosniacum, ki poganja celo tam, kjer druge rože ne vzdržijo ter v tem smislu simbolizira življenje kot krhko, a neomajno in neuničljivo. Sicer pa je roman Lili Bosniae večplasten in se razpira v obliki številnih vprašanj, med njimi: izkoreninjenost in identiteta, materinska krivda, prav in narobe …  ali pa npr. o tem, kako biti sam s tem, kar veš, oziroma kaj naredimo s tem, kar se nam je zgodilo?

Pisava, prepojena s senzibilnostjo, ki priča o prefinjenem posluhu za človekova subtilna čustvena stanja ter seveda tudi o avtoričini osebni globini in zrelosti, bo še posebej nagovorila bralca, ki zna brati tudi tišino.