Kapučino v Ramali : [vojni dnevnik]

Sledimo utrinkom iz vsakdana ženske, ki ji je vsiljeno živeti med bežanjem pred bombami, strahom za svoje bližnje in stalnim poniževanjem s strani vladajočih Izraelcev, ki se izživljajo nad nemočnimi civilisti. Skuša ujeti tisto normalnost, ki jo pozna iz svojih akademskih obiskov v tujini. Oba z možem sta visoko izobražena (doktorat iz arheologije na Edimburški univerzi), predavata v tujini in vsakokrat ob vrnitvi jima v potni list potisnejo roza kartonček. Ta rožnati kos papirja je “dovolilnica” uradnikom na meji, da jima ob vstopu v domovino čas “preverjanja” dokumentov raztegujejo poljubno dolgo. Prav med trajanjem tega postopka, avtorica bralcu razkriva svoje družinsko poreklo, predstavi člane svoje številčne rodbine, odnos, ki ga imajo, spomine, ki jih družijo.

Suad bi morala obvestiti moža, ki jo čaka, da se je ponovno zapletlo pri vstopu. Palestinci, ki živijo na zasedenih ozemljih namreč ne morejo svobodno potovati v sosednje države tako kot mi mimogrede prečimo mejo z Avstrijo, Italijo, Hrvaško, Madžarsko…  V letališki stavbi ne smejo pričakati svojih gostov ali sorodnikov. Za vsak izhod iz zasedenega ozemlja potrebujejo dovolilnico.

V knjigi, skozi dnevniški zapis podoživimo policijsko uro, ki se raztegne na štirideset dni. Vmes so prekinitve, ko smejo prebivalci po nakupih zdravil, hrane. V tem času so nekateri predeli brez elektrike, telefonskih povezav, celo brez vode.

In ob vsem tem izčrpavanju skušajo ljudje živeti običajno življenje, tako kot ga poznajo običajni ljudje, v običajnih deželah sveta.