Kako umirajo ladje

Gledališka druščina, v kateri so igralci, režiserji, profesorji in ostali zaposleni v gledališču, se leta 1975 odpravi na voden izlet v Grčijo. Med njimi sta tudi Pina in Urban. Pina je prevajalka, ki  po več zvezah, v katerih se je iskala, zdaj živi z Urbanom, piscem dramaturških del. Zadnje drame z naslovom Na palubi, ki jo je Urban oddal v gledališču, Pini ni dal niti v branje, čeprav je to njuna redna praksa, saj mu Pina velikokrat svetuje pri besedilih in naredi popravke. To Pino močno čudi, a molči. Molči še o drugih stvareh, ki se ji v njunem razmerju ne zdijo najboljše. Se pa o njih sprašuje ponoči, ko ne more spati. Tudi na vprašanje o tem, kdo ga občasno sredi noči čaka v avtu na ulici in zakaj, ne dobi pravega in jasnega odgovora. Vsa ta zamolčana vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti, pridejo na dan tudi na podaljšku potovanja, saj Urban in Pina sama nadaljujeta pot po grših otokih, medtem ko se ostali vrnejo v Ljubljano. Pina daje v razmerju vse, celo sebe, Urban praviloma jemlje. Ko na ladji sprhni, preperi ali zgnije ena od desk, jo lahko zamenjaš za drugo, dokler ni cela ladja povsem nova, v razmerju pa se dogodkov, ki ga krhajo, ne da nadomestiti. Skozi celotno potovanje po Grčiji se med Pino in Urbana vriva tudi misel na prijatelja Timona, sodelavca dramatika, ki piše izjemna gledališka dela. In Timon je tisti, kateremu je posvečena biografija, ki jo Pina in Aleksandra, kolegici iz gledališča, predstavljata na literarnem dogodku na začetka romana.

Roman ima tudi družbeno politično ozadje, saj se dogaja v času, ko je še obstajala država Jugoslavija in v letih po spremembi politične usmeritve v Grčiji. Vanj avtorica prepričljivo umesti zgodbo iz ljubljanskega gledališkega sveta. Kako umirajo ladje je sublimno, estetsko in večplastno napisan roman, ki se s predhodnikom z naslovom Ivana pred morjem, ovenčanem s kresnikom, povezuje v literarni diptih. Veronika Simoniti, slovenska pisateljica, prevajalka in lektorica, je avtorica treh romanov (prvi roman je Kameno seme) in treh zbirk kratkih zgodb (Zasukane štorije, Hudičev jezik, Fugato: oblike bega). Njena pisava je jasna, kot so tudi zgodovinska ozadja, v katera umešča življenjske zgodbe psihološko prepričljivo izdelanih literarnih likov. Z vsako stranjo nam avtorica razkriva odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo ob branju predhodnih poglavij. Spretno nas vodi skozi celotno zgodbo, vse dokler nam na koncu ne ponudi dramatičnega obrata, ki nas pripelje nazaj na začetek. In takrat (iz)vemo vse.