Moja vojna harmonika : [pesnitev]

Besedilo je pripoved v verzih, v kateri se avtor najprej dotakne življenjske zgodbe njegovega pradeda, nato pa se besedilo osredotoči na neizgovorjeno resnico ali na pol izgovorjeno skrivnost, nenavadno dedovo življenjsko zgodbo. Če so pradedovo življenje najbolj usodno zaznamovale selitve med Trstom, Ljubljano in v Slovenske gorice, kjer se je naposled ustalil in odprl pekarno, je bilo življenje njegovega sina, pripovedovalčevega deda Matije Zorca, veliko bolj obremenjeno z zgodovino. Šteger prelije v poezijo v spominu in posredovanih pripovedih ohranjene drobce iz življenja pradeda in deda, utrinke zelo močnih doživetij njunih življenj, ki so v avtorju dozorevali v ubeseditev več desetletij. Skozi osebno zgodbo posameznika se razkrivajo širše zgodovinske in politične razmere nekega konkretnega časa in prostora. Umetniška ubeseditev pripoved kmalu povzdigne na pričevanje o človekovem preživetju v posebnih ekstremnih razmerah. Vprašanje politične opredelitve se prepleta s trudom za golo preživetje, ki vodi v drugačno vrednotenje in osmišljanje življenja.

Tako z branjem ne sledimo samo konkretni zgodbi avtorjevega deda Matije Zorca v 20. st. v Slovenskih goricah, pač pa smo tudi priče več človeško tragičnim življenjskim situacijam, intimnim tragedijam brez časa in prostora.

Poleg pretresljivih vsebinskih detajlov (kot zanimivost: vsebinsko ima življenjska zgodba Štegrovega deda kar nekaj skupnih točk z zgodbo Gospodinovega (literarnega) deda vojaka iz Fizike žalosti), besedilo odlikuje pesniška dovršenost in prepletenost z drugimi umetnostmi. Besedilo je v celoti podano v štirivrstičnicah, namesto prisilnih rim avtor uporablja prijetne asonance, pesniško podobje je skrbno izostreno in dozirano in kot tako direktno, intenzivno in razumljivo, ponavljajoči verzi okrepijo sporočilno pomembnejše plasti besedila (nismo hoteli / nič več in nič manj kot le živeti ali Živeti, živeti! ali kako lepo je – ne več in ne manj – le živeti ali Vse, vse, vse, da bi še malo živel ali kot naš svet, le narobe prav ali je vse delal prav, čeprav je / vse, prav vse bilo narobe …).

Preplet besedne umetnosti z glasbeno umetnostjo je že vsajen v samo vsebino, v zgodbi ima namreč posebno mesto črna harmonika in z njo glasba – ta deda reši smrti in obupa. Besedilo je v knjižni izdaji izšlo kot pripoved v verzih z ilustracijami Damijana Stepančiča, v kateri se besedni in likovni del organsko prepletata.

Zunaj same knjižne izdaje dela je avtor besedilo še bolj prepletel z drugimi umetnostmi v projektu Moja vojna harmonika, zgodovinskem kabaretu za pripovedovalca in harmoniko, ki združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je v tej obliki doživelo več odrskih ponovitev in bilo zelo odmevno. Knjiga je dostopna tudi kot zvočna knjiga, v izvedbi avtorja in z glasbeno spremljavo Jureta Torija.

Besedilo je torej – poleg tankočutne zgodbe o radovednosti in ljubezni potomcev do prednikov – tudi poklon moči umetnosti, še posebno čarobnosti besede in književnosti. Skozi zapisano besedo se namreč težko ulovljivi vrtinci podoživljanja pripovedi o utrinkih iz življenjih prednikov, drobcev spominov in nejasnih slutenj potomcev lahko preobrazijo v literarne umetnine.

Spremni enostranski avtorjev zapis na koncu besedila pojasnjuje nastanek besedila in širšega projekta Moja vojna harmonika.

Knjiga je na portalu postavljena na tematsko knjižno polico (Pra)vnuki pripovedujejo.