Monine oči
| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Vida |
| Prevod |
Marko Jenko |
| Ključne besede | Muzeji, Psihične travme, Slepota, Slikarstvo, Umetnost |
| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Vida |
| Prevod |
Marko Jenko |
| Ključne besede | Muzeji, Psihične travme, Slepota, Slikarstvo, Umetnost |
Mona je radovedna desetletnica, ki nekega popoldneva med reševanjem matematične naloge nenadoma izgubi vid. Ko z družino hiti v bolnišnico, se njen vid vrne, a zbegani zdravniki pustijo prestrašeno družino brez odgovorov in zagotovil, da se to ne bo več zgodilo. Medtem ko starši in zdravniki tuhtajo o tem, kako Moni pomagati, se njen dedek odloči, da bo deklici dal “zdravilo, ki bo odtehtalo vse grdo, ki je oblegalo njeno mladost.”
Dadé ima s svojo vnukinjo zelo poseben odnos, razume jo bolje kdor kdorkoli drug. Je velik poznavalec in ljubitelj umetnosti ter prisega na “vse, kar je lepega na tem svetu”. Sklene, da bo Mono popeljal na potovanje po francoskih muzejih, kjer si bo lahko ogledala številna umetniška dela in z njihovo pomočjo našla “krepčilo za svojo dušo”. Njuno potovanje traja 52 tednov, na njem se Mona ne spozna samo z umetnostjo, ampak se nauči gledati, čutiti in razmišljati.
Francoski umetnostni zgodovinar André Schlesser z Moninimi očmi nagovarja predvsem bralce, ki jih zanima umetnost. Dela ne odlikuje napeta fabula, ampak meditativen pripovedovalni tok, ki se upočasni ob delih nekaterih največjih umetnikov. Skozi Monino zgodbo o iskanju razloga za nenadne napade slepote umetnost postane orodje za globlje razumevanje sveta in sebe.
Objavljeno: 08.05.2026 09:53:20
Zadnja sprememba: 08.05.2026 09:53:20
Za svojo malo Mono si je zamislil nekaj boljšega od zdravnikov. Najprej bosta šla v Louvre, potem v Muzej Orsay in nazadnje še v Pampidoujev center, Beaubourg. Tam, prav tam, na teh mestih, ki so posvečeni ohranjanju najdrznejših in najlepših človeških stvaritev, bo našel krepčilo za svojo vnukinjo. Henry ni bil eden tistih navdušencev, ki radi vzdihujejo ob gladkosti naslikane kože pri Rafaelu ali ritma Degasovih z ogljem narisanih linij. Rad je imel ognjevitost v delih. Včasih je rekel: “Umetnost je ognjemet ali pa prazen nič.” In oboževal je to, da imajo slika, kip ali fotografija, kot celota ali v detajlih, moč, da zanetijo vprašanje o smislu življenja.
(str. 26)