skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Haaška priča

Žanrantiutopični roman, avtobiografski roman, družbeni roman, družbenokritični roman, psihološki roman, vojni roman, zgodovinski roman
Narodnostbosanskohercegovska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Prevod Sonja Cekova Stojanoska
Spremna beseda Vasilka Sancin
Ključne besede 20. stoletje, Balkan, Bosna in hercegovina, Genocid, Pričevanja, Smrt, Sodišča, Tragedije, Travmatične izkušnje, Vojna v bosni
Število strani

328

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Nočna mora iz prve roke

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

 

Jaz, priča, Srebrenica, 2010

Odkar smo identificirali očeta in izvedeli za njegovo usodo ter to, na kakšen način mu je bilo odvzeto življenje, mi srbski humor ni več zanimiv. In prav nič podobnega ne pritegne moje pozornosti, sploh pa me ne nasmeje. Ta humor me bo vedno spominjal nanj. Vedno bo izzval v meni globoko žalost, obenem pa tudi ogromen gnus. Pravzaprav mi je postal popolnoma tuj.

Naj samo povem, da se po Srebrenici nisem nehal smejati, se je pa vseeno nekaj prelomilo v meni, nekje globoko v meni je nastala nepopravljiva razpoka. Če se pred menoj pojavi kakršenkoli poskus izzivanja smeha v kakršnikoli obliki, ki prihaja z druge strani Drine, včasih pa tudi s te, moj obraz popolnoma zamrzne. Pojavi se izraz, ki opozarja, da ne obstaja nobena možnost za nasmeh.

Govorimo skoraj enak jezik. Včasih, ko sem bil mladenič, so me znale te domislice in šale dodobra sprostiti, vendar se to zdaj že vrsto let ne dogaja več. Ob vsaki takšni misli se pojavita le krč v trebuhu in tesnoba v prsih.

(str. 277)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Haaška priča.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 11
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1