| Žanr | psihološki roman, vojni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Beletrina |
| Spremna beseda |
Andraž Gombač |
| Ključne besede | Domobranci, Druga svetovna vojna, Eksperimentalno literarno ustvarjanje, Konflikti, Partizani, Smrt, Socialistični realizem |
Med letoma 1956 in 1957 je slovenski pisatelj Ciril Kosmač (1910-1980) v reviji Naša sodobnost v delih objavljal roman Balada o trobenti in oblaku, ki velja za eno od ključnih del ne zgolj Kosmačevega opusa, ampak slovenske povojne književnosti nasploh. Delo je sprva zaživelo kot scenarij za istoimenski kultni celovečerni film Franceta Štiglica iz leta 1961, ob knjižnem natisu tri leta kasneje pa je Kosmač iz izvirne različice odstanil mnogo odlomkov, ki so vključevali ironična razmišljanja njegovega pisateljskega alter ega Petra Majcna.
Roman je v prenovljeni obliki strukturiran kot pripoved z dvema vzporednima zgodbama o pisatelju Majcnu in ostarelem kmetu Temnikarju. Prvi se preseli na dolenjsko podeželje, da bi v miru spisal pretresljivo “resnično” zgodbo o kmetu Temnikarju in njegovi družini, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno. Na tej točki se začne druga zgodba o omenjenem kmetu, ki na predbožični dan izve, da so se belogardisti odpravili v jamo v Robeh, kjer se naj bi skrivala skupina ranjenih partizanov. Temnikar, oborožen s sekiro, se odpravi na naporno pot do jame, da bi pobil belogardiste, pri tem pa je priča grozljivim halucinacijam, skozi katere se odražata tako njegov strah kot tudi pogum.
Balada o trobenti in oblaku predstavlja ustvarjalni most med tedaj ideološko obarvanim socialnim realizmom, ki je v 60. letih že kazal znake kreativne izpetosti ter modernimi literarnimi prijemi, ki so najbolj izraziti v pisateljevih razmišljanjih skozi oči lastnega alter ega: Kosmač preko lika Majcna spregovori o lastni ustvarjalni razklanosti med pisanjem literature, ki je prijazna do oblasti ter eksperimentiranjem z nekonvencionalnimi pristopi, skozi katere je pisec izpostavil problematičnost klišejev navdihujočih (in pogosto propagandnih) partizanskih pripovedk.
Objavljeno: 21.11.2025 10:05:45
Zadnja sprememba: 21.11.2025 10:06:31
Nehote se je ozrl in poblisnil po kmetu. Res je! Proti žarečemu slapu bele sončne luči, ki je za njegovim hrbtom padal na notranje dvorišče, je bilo videti, kakor bi bila k oknu prislonjena stara gotska soha izmučenega svetnika v nekoliko nadnaravni velikosti. Bil je neznansko suh in tenak. Tudi obraz je bil podolgovat, čelo visoko, oči velike, lica udrta, nos koničast, pobešeni sivi brki kakor dva kapnika nekakšne čudne, okamenele bridkosti. Bil je gol do pasu. Pod zarjavelo, trdno, usnjato kožo so se mu razločno poznala ozka rebra. Njegov trebuh je bil prava lakotnica. Kratke, zamazane hlače iz temno rjavega žameta so mu ohlapno visele na kolkih, kakor bi bile res iz lesa. Iz širokih hlačnic sta štrleli dve dolgi in tenki nogi, toda koleni sta bili nenavadno debeli in grčasti, kakor bi bil ta dva sklepa posebej iztesal kak hribovski kolar, ki se ni prida menil za obliko, temveč je gledal predvsem na to, da so njegovi izdelki držali za večne čase.
(str. 24)
