Nočem več biti nevidna

Knjižni prvenec Mojce Petaros bralcem prinaša svežo, razgibano in vsebinsko bogato zbirko dvajsetih kratkih zgodb. Motivi zgodb so večkulturnost, posebnosti lokalnega okolja, človeške stiske in nekateri družbeni problemi. V zgodbah lahko naletimo tako na elemente magičnega in pravljice kot na ubeseditve realnega Trsta, v zgodbah se prepletajo dialogi, razmišljanja literarnih oseb in opisi.

Prevladujoče izhodišče večine zgodb je večkulturnost, ki jo avtorica osvetljuje z zelo različnih zornih kotov. Z večkulturnostjo se v njenih zgodbah soočajo literarne osebe različnih generacij: o »drugačnem narodnostnem ozadju« sošolcev in učiteljic razmišlja desetletni deček (zgodba Domača naloga), mlada študentka, na krajšem obisku v domačem Trstu med študentskim bivanjem v Španiji (Snežne krogle) ali starejša vdova na mestnem avtobusu ob opazovanju mladih študentov različne narodnosti, ki si izkazujeta obojestransko naklonjenost (Ljubezen na daljavo). Stik različnih kultur ni idealiziran, pač pa je tenkočutno ubeseden zelo realistično in stopnjevano (od vprašanja oddaljenosti od domačih, problema drugačne kulturne pripadnosti morebitnih otrok in občutka krivde zaradi zapustitve slovenske narodnostne skupnosti v zgodbi Snežne krogle do istega občutka odrinjenosti na družbeni rob pripadnikov manjšine in tujcev – tudi pripadnikov t. i. druge generacije – do odkritega rasizma v zgodbi Čakole ali To se pri nas ne dogaja). O večkulturnosti se v zgodbah izrekajo partnerji narodnostno mešanih razmerij, njihovi družinski člani pa tudi vaške opravljivke in predstavniki širše družbe. Stiki med kulturami so zajeti v vseh odtenkih, od navdušenja nad drugačnim do bolečine ob potencialni ogroženosti lastne identitete.

Ko avtorica govori o posebnostih lokalnega okolja (o burji in nastanku Barkovljanke v zgodbi Tržaška pravljica ali o openskem tramvaju v Vas ima svoj glas), nam pripoved z elementi magičnega, nadčutnega, nelogičnega in liričnega pričara posebno pravljično-nostalgično-magično atmosfero, ki odločno zanika pričakovano zgodovinsko težo in tesnobnost številnih literarnih ubeseditev Trsta in okolice. Senca tržaške zgodovine pade samo v zgodbo Zbirka punčk, a tudi tu ni prevladujoč motiv. Med motivi iz realnega okolja je tudi doživljanje požara na Krasu (Ko se nebo obarva). Iz domačega Trsta se avtorica premakne v Benetke v najbolj lahkotni zgodbi zbirke Podoknica.

Med zgodbami z motivi človeških stisk izstopajo zgodbe o prebolevanju smrti starša (Posebna pošiljka), problemu alkoholizma in skrbništva nad otrokom ob ločitvah (Čakole), demence (Spomin(i)), k zgodbam s prevladujočim motivom širših družbenih problemov lahko poleg že omenjenih zgodb s problematiko rasizma uvrstimo zgodbo, ki vključuje problematiko preseljevanja z juga na sever Italije (Po ropu) ali zgodbo, ki govori o človekovem odnosu do živali (Franc).

Zgodbe Mojce Petaros imajo še eno posebnost: vsi literarni ljudje so intenzivno vpeti v mreže družinskih in drugih odnosov, veliko je medgeneracijske povezanosti, težko bi našli literarne subjekte, ki so sami in osamljeni. Celo v ekstremnih situacijah (izolacija v času Covid-a, globoka depresija ob žalovanju) avtoričine literarne osebe hrepenijo in se rešujejo preko stikov z drugimi ljudmi, ki ostajajo prisotni, kljub fizičnim razdaljam.

Če smo ob delih tržaških avtoric prejšnjih generacij o Trstu še brali, da je to  »mesto, polno samega sebe / mesto, bolno samega sebe« in  »mesto, ki ne daje več kruha svojim otrokom, mesto, ki ga je potrebno prevetriti« se zdi, da prvenec Mojce Petaros poudarja prav takšno pozitivno prevetritev – sodobne generacije s svojo svetovljansko pozitivno naravnanostjo so tista zdravilna moč, ki mestu vračajo/prinašajo privlačnost in enkratnost.

Avtorica je tudi nagrajena prevajalka in publicistka, več o njej in njenem literarnem ustvarjanju na povezavah v Glej tudi pod zapisom.

Knjiga je ob ilustracijah Tržačanke Petre Debelis popestrena z vmesnimi stranmi z zanimivimi citati iz nekaterih zgodb in obogatena z izčrpno spremno besedo pisateljice Anje Mugerli.