skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Deklica z naprstnikom

Žanrdružbeni roman
Narodnostavstrijska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Zbirka Sanje
Prevod Aleš Učakar
Ključne besede Begunci, Otroci, Sirote
Število strani

101

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Jiza: glas tistih, ki jih ni

Nekega mrzlega jutra se na mestni tržnici pojavi deklica. Majhna, premražena, lačna. Komaj šest let stara. Otrok. Njene ročice so ledene, jezik tuj; ob besedi »policija« zakriči.  Žejo gasi s snegom, lakoto preganja med smetmi, med drobci hrane, ki jih je svet odvrgel skupaj z njenim obstojem. Deklica, ki jo začnejo klicati Jiza, nima doma, dokumentov, jezika ali imena. Prepuščena je brezbrižnosti sistema, a kljub temu nosi v sebi zaupanje in življenjsko moč. V drobcih vsakdanjih trenutkov in tihih srečanj odkriva toplino, tisto iskrico človečnosti, ki še obstaja, četudi je svet do nje neomajen, surov. Jiza spozna dva dečka, prav tako prepuščena svetu. Skupaj se premikajo po mestih, kjer jih nihče ne opazi; kjer se moč otroka skriva v drobcih poguma, zaupanja in tihih prijaznosti. Njihova pot ni pravljična; je pot po robovih revščine, tujstva in ranljivosti.

Michael Köhlmeier gradi svet tihega krika — svet, v katerem otroci tavajo po ulicah, neopazni, brez varnega zavetja, ranljivi, a kljub temu pogumni. Njegov jezik ne razlaga, ne moralizira; v tišini pripovedi besede tehtajo, pogled postane izpoved. Tišina spregovori o razčlovečenem svetu, ki se obrača proč od nemočnih. S preprostim, a močnim izrazom odpira temo otroške ranljivosti, družbene brezbrižnosti in drobnih čudežev dobrote. Roman je izpoved o ljubezni in zanemarjanju, o ljudeh brez porekla in izobčencih v razčlovečenem svetu. Köhlmeier nas z drobnimi, nevsiljivimi gibi pripovedi spominja, da tudi v najbolj odtujenih krajih lahko preživi drobec sočutja. In prav ta drobec ohranja človečnost v nas.

Bila je premražena. Dlani sploh ni več čutila. Sprva ni bila lačna, kmalu zatem pa je spet postala. Z nogami se je uprla ob zid in tako ob zabojniku splezala kvišku. /…/ Odrinila se je od cerkvenega zidu in se ujela za ročaj pokrova. Vendarle ga je premaknila toliko, da je nastala ozka špranja. Zlezla je skoznjo in padla noter. Padla je med odpadke. Bilo je temno kot v rogu. Tipala je, da bi morda našla kakšno dobro stvar. Našla je bananin olupek in ga nekoliko oglodala. Mnogo mehkih stvari je bilo. /…/ Ulegla se je na vse tisto /…/. Bilo je res topleje kakor zunaj. /…/

Skozi ozko režo so na njen obraz padale snežinke. Odprla je oči in zagledala košček neba. /…/ Izkopala se je iz odpadkov, v katere se je zagrebla pred mrazom noči /…/ ter pokukala skozi režo.

Zagledala je moškega in žensko /…/. Ženska je pogledala prav proti njej. Zdaj je bila zelo resna, stopila je nekaj korakov bliže k zabojniku in nato obstala, kot da bi prisluškovala. Morda ni mogla verjeti, kaj vidi, ali pa niti ni videla ničesar drugega kot zabojnik, katerega pokrov je bil le za ozko špranjo odprt, ni pa videla ne malega obraza ne malih oči, ali pač ni mogla verjeti, da vidi mali obraz in male oči. Obrnila se je in odšla.

(str. 16 - 17)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Deklica z naprstnikom.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 69
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 1

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×