Poletna svetloba, in nato noč

Islandska vasica na skrajnem zahodu države premore zgolj štiristo prebivalcev, za katere bi na prvo žogo rekli, da živijo izjemno monotono življenje. Toda bolj ko beremo zgodbe o prigodah teh vaščanov, bolj nam je jasno, da je ravno takšna oblika osamljenosti lahko odličen poligon za domišljijo. Prvoosebni pripovedovalec, ki tudi sam živi v tej vasici, nikoli ne pripoveduje o sebi, temveč nam predstavi osem zgodb iz svojega rojstnega kraja, ujetega med fjordi, močvirjem in visokimi skalami. Razkrije nam enostavnost njihovega vsakdanja, katero prebivalci poskušajo razbiti iz katerega koli razloga: s trači, škandali ob spremembi življenjskega poklica, spolnimi avanturami ali veselicami ter z veliko mero alkohola.

Posebnost likov tega romana je njihov odnos do življenja. Sposobni so marsikaj stoično prenesti, denar in slava so stranskega pomena, kot tudi življenje v velikih metropolah ali z luksuznimi dobrinami, kot je na primer gostilna. Življenje se za njih odvija med njihovimi kmetijami, poštnim uradom, Zadrugo in bivšo Pletilnico. Prebivalci tega majhnega konca sveta si v monotonosti, ki jim jo vsiljuje neizprosna narava, iz dneva v dan ustvarjajo namen za svoj obstoj, četudi se pri tem kdaj zmotijo ali preprosto zaidejo s poti.

Pisatelj z odličnim čutom za humor in toplim stilom pisanja bralcem približa like do te mere, da so že skoraj naši sosedje, s katerimi se skupaj smejimo, trpimo in čvekamo. Roman je nasičen s filozofskimi vstavki o smislu življenja, sanj, ljubezni, prijateljstva, o vlogi in pomenu skupnosti ter potrebi po bližini sočloveka.

Jón Kalman Stefánsson je leta 2005 za pričujoči roman prejel glavno islandsko nagrado za književnost in velja za enega najprodornejših islandskih pisateljev.