ZOB
Ko sva se vrnila domov, se je očka lotil priprav za večerjo, jaz pa sem si za njegovo pisalno mizo jel izmišljevati besede in imena. Sedel sem in se lotil prve besede, ki mi je prišla na misel, da bi videl, kaj lahko naredim iz nje. Bila je ocean, ampak edino ime, ki sem ga lahko napravil iz nje, je bilo Caneo, potem besedo canoe, pa še ime Ancoe in pa Ocane.
Nisem si mogel izmisliti nobene besede ali pa imena, ki bi mi bila zares všeč. Zato sem poskušal, medtem ko je očka govoril in prepeval v kuhinji tik za omaro, ki ločuje kuhinjo od dnevne sobe, najti zares pripravno ime.
Nekoč sem slišal, kako je očka nekomu pravil, da si je najboljša imena izmišljal Charles Dickens, zato sem se skušal domisliti nekaterih imen, ki si jih je Charles Dickens izmislil, ampak edino, česar sem se spomnil, je bi Scrooge. Napisal sem Scrooge na košček papirja, da bi videl, če bi lahko sestvil dobro ime iz istih črk. Gorosec, Rosogec in Secogor, ampak nobeno mi ni bilo všeč. Zato sem začel znova.
Slišal sem tudi nekoč, da je očka rekel, če najdeš za nekoga v zgodbi dobro ime, je tudi zgodba dobra, zato sem si hotel izmisliti dobro ime za koga v moji zgodbi.
“Pravkar sem našel ime za človeka iz zgodbe.”
“Kakšno pa je?”
“Nikjer.”
“Ni slabo.”
Vstal sem in šel v kuhinjo, da bi pogledal, kaj kuha očka v loncu.
“Kakšno pa je krstno ime?”
“Lakota.”
“Odlično,” je dejal očka. “Lakota Nikjer bo pomembna oseba v tvoje romanu.”
“Kaj imaš v loncu?”
“Za to jed še nimam imena, zdi pa se mi, da jo bova pojedla in da nama bo všeč.”
Jedla sva in všeč nama je bilo.
Bilo so špageti ampak na nov način.
Očka pravi, da je najprej špagete zakuhal, potem pa odlil vodo. Čez napol kuhane špagete je vlil skodelico olivnega olja, konservo paradižnika, pa malo zdrobljenih dišav in čez še nekaj nastrganega sira. Potem je odprl ploščato konservo z montereyskimi sardinami, vzel iz nje tri ribice od šestih, jih zdrobil, in jih vrgel z vsem ostalim skupaj v lonec. Jaz pa sem vprašal: ” In kako se imenuje ta jed?”
“Ti jim daj ime!”
“Nori špageti.”
“Poskusi še kaj!”
“Špageti za smeti.”
“Še kaj?”
“No recimo, da združiva obe besedi v eno besedo, na primer smegeti?”
“Odlično.”
“Če vzameš patent za to, lahko zaslužiš milijon dolarjev.”
“Le da za to ne dobiš patenta.”
“No, kako pa potem zaslužiš milijon dolarjev?”
“Ne moreš. Naučiti se moraš shajati brez milijona.”
“Ne vprašujem, brez koliko dolarjev moraš znati živeti, ampak s koliko dolarji?”
“S tremi.”
“S tristo?”
“S tremi cilji.”
Spet nama je napolnil krožnika in pojedla sva še drugo porcijo.
(str. 96)