“Če hočeš dobiti svojega izbranca, nehaj trmariti in mi dovoli, da ti pomagam.”
“Pač ne verjamem, da si tega sposoben.”
“Česa? Da te popeljem do zmage ali da ti izberem obleke?”
“Da mi izbereš obleke, valda.” S spodnje police na vozičku sem zgrabila naslednji kup knjig. Ko je o tem govoril, kot da uradno nekaj naklepava, so me začeli obhajati dvomi. Le kaj počnem – poskušam v resničnem življenju odigrati osebno različico filma Ona je prava?
A če povem po resnici, me je po svoje kar zamikalo. Kljub vsemu se oboževalka romantičnih komedij z osebnimi preobrazbami.
Toda všeč sem si takšna, kakršna sem. Všeč so mi moje obleke.
Nisem mala čudakinja in ne potrebujem Wesovih modnih nasvetov.
“Poslušaj.” Wes je s pulta vzel neki list. “Kaj, če se samo sprehodiva po trgovskem središči, jaz pa ti pokažem obleke, ki se mi zdijo kul? Z mano boš, zato ti ne bo treba kupiti ničesar, kar ti n bo všeč. Ampak ne bo škodilo, če si tudi v resnici videti kot srednješolka, če že poskušaš omrežiti svojo dolgo izgubljeno ljubezen, ne? Nič drznega ali cenenega ne bova izbrala, le nekaj, v čemer ne boš kot knjižničarka.”
Očitno sem začela izgubljati prisebnost, saj se mi kar naenkrat ni več zdelo tako strašni slabo, če grem z Wesom in pogledam, kaj naj bi po njegovem nosila. Saj ne bom spremenila videza zaradi fanta – kaj takega mi niti na kraj pameti ne bi padlo – , a če mi lahko pokaže kaj, kar mi bo všeč, po njegovem pa bom v tem videti manj zategnjena, to ne bo slabo, ne?
“Trenutni sem precej brez keša in si ne morem privoščiti videza zapelejive bogatašinje. A lahko najdeva kaj nižjecenovnega in zmerno privlačnega?”
Tako široko se je nasmehnil, da sem mu videla v grlo – nasmeh nekoga, ki je pravkar zmagal. “Verjemi mi, Bauxbaum. Ma tvoj strani sem.”
(str. 96)