| Žanr | ljubezenski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | P. Wechtersbach |
| Ključne besede | izzivi življenja, Ljubezen, Medvrstniško nasilje, Nasilje nad ženskami, odnosi med sodelavci, ženske in moški |
Roman je zgodba o Niki, marljivi, vendar osamljeni tajnici. Nima prijateljic in še manj prijateljev, sodelavke je ne povabijo niti na praznovanja rojstnega dne. Na njej ni nič zanimivega, da bi jo človek opazil. Sicer sanja o svojem princu na belem konju, vendar jo je strah zaradi posledic medvrstniškega nasilja v mladosti. Prepričana je, da nima sreče.
Z razvijanjem zgodbe, ko mineva čas, pa se iz poglavja v poglavje spreminja. Valovi čustev jo vztrajno škropijo. Včasih bolj, drugič čisto malo, vedno pa dovolj, da se v njej prebujajo sanje. Poljub, ki te sanje vzburi, da se razpršijo po vsem njenem telesu, prežene v njej ukoreninjene bojazni. Prerojena, na koncu, ko jo ponovno stisne mrak, spodbudno verjame, da bo vse v redu, saj je sreča na njeni strani.
Osrednji nauk zgodbe je: ne obupaj, vedno obstaja upanje. Saj dokler imaš upanje je vredno živeti in vedno pride priložnost za nov začetek, le verjeti moraš vanj in si zaupati. Zato nikoli ne obupaj, saj tvegaš celo več, če nič ne tvegaš, omahuješ in se na daleč izogibaš izzivom življenja.
Dobro napisana, napeta in čustveno bogata zgodba o negotovosti vsled trpkega doživetja v mladosti, premagovanju travm ter neomajnih prizadevanjih v iskanju novega smisla. Pripoved vzbuja empatijo ter razmislek o soočanju z izzivi življenja.
Objavljeno: 29.04.2025 10:26:47
Zadnja sprememba: 30.04.2025 12:11:39
Med dilemami in občutki začutim njegovo dlan. Prime me za roko in preplete svoje prste z mojimi. Strese me. Tega nisem pričakovala, po avanturi s Tomažem pa se moških stikov bojim. Hočem ga zavrniti in dlan izviti iz njegove, a preden lahko karkoli ukrenem, me potegne, da stečeva čez cesto. Prometa ni nobenega, kljub temu zaznam močnejši stisk njegove roke, ko pritečeva na pločnik na drugi strani in kreneva po njem. Čeprav ni več nobene potrebe, me še vedno drži za roke in jaz mu, kljub temu da bi roko lahko izvila iz njegove, ne nasprotujem. Kaj se dogaja? Prvič se drživa za roke in nepričakovano v meni ni nobenega nasprotovanja in strahu. Celo sproščujoče čudovito je.
Da, to so čustva in občutek imam, da sva tudi z njimi na drugi strani. Ne le ceste.
(str. 88)
Prebrala sem vse njegove knjige, ta pa se mi zdi še najlepša. Na trenutke malo drugačna od mojih pričakovanj, ker navsezadnje avtor (moški) piše v prvi ženski osebi, a vseskozi berljiva in nikoli dolgočasna.
Na koncu, ko sem knjigo prebrala, sem resnično bolj optimistična. Priporočam!