Svet je senca (Edgarja Kaosa)

O vsebini drugega dela Imaginarnih svetov Edgarja Kaosa zelo težko govorim brez da bi izdala kak ključni podatek za zgodbo. Sledimo seveda Edgarju, Florii, par poglavij je tudi s perspektive Kvinta, Arabele in Nočne more, dobimo pa še nov POV in sicer Kazimirja.

Prijatelji so med seboj vedno manj povezani, a hrkati poskušajo držati skupaj (vsaj na začetku). Vsak ima svojo zgodbo, svoje motive in razloge, zakaj se obnaša na način kot se, vseeno pa sem se prosti koncu romana že pošteno spraševala, ali lahko sploh še katerega od likov zagovarjam. Če bi le imeli boljšo komunikacijo med seboj, ne bi bile potrebne ostre besede na koncu knjige oz. skozi celotno zgodbo, vseeno pa tudi razumem splet okoliščin in da v jezi in frustracijah, ki so se kuhale več mesecev, rečeš marsikaj kar drugače ne bi. Še posebej Floria je veliko pričakovala od Edgarja, a na nobeni točki mu ni povedala zakaj (pa je proti koncu knjige imela nekaj priložnosti). Vsak lik ve svoj delček širše zgodbe, skrbijo ga popolnoma upravičene situacije za katere ne more povedati drugim iz (ponovno) upravičenih razlogov. Če kaj, ne moreš imeti rožnatih očal nataknjenih med branjem, avtorica je za to vsekakor poskrbela in zato mi je bila zgodba tudi všeč. Ni vse črno-belo, ni preproste rešitve ali magičnega uroka s katerim se bi vse v hipu rešilo.

Na koncu se je zgodil velik preobrat za katerega šele zdaj dojemam kako velik v resnici je, sem pa začela že malo brati 3. del in res nimam pojma kako se bo zadeva razvijala v naslednjih knjigah. Vse se je močno zapletlo, ne bi rekla, da je brezupen položaj in imam svoje teorije, kako se bo razpletel 3. del, vseeno pa ga bom s strahom brala naprej.