Čarobna gora

Mladi Hans Castorp je na okrevanju v gorskem zdravilišču Berghof, ki je za večino nastanjencev idilično urejeno preddverje smrti. Slednje hkrati deluje kot zgoščeno življenje samo, čeprav počitniško, v katerem junak z drugimi pacienti doživlja sobivanje, ljubezenske zaplete, mistična izkustva, spopade idej, se pa tudi ukvarja z banalnimi stvarmi, brez katerih v življenju ne gre (npr. sistematičnim zavijanjem v odejo). Banalnost se tako izkaže za življensko sestavino, po rangu nič nižjo kot idejni spopadi Naphte in Settembrinija, saj se tadva kot trda radikalca trmasto oddaljujeta drug od drugega, s tem pa tudi od konsenza oziroma resnice. Konsenz je Hansu Castorpu razviden šele s slutnjo smrti, ki jo mistično doživi in jo končno gre tudi navdušeno iskat, na samem pragu 1. svetovne vojne.
V zdravilišču Berghof sta čarobna tako prostor kot čas – za to poskrbi filozofska zgoščenost, ki je pred razločnim obličjem smrti nujna.