Nemir

Bala sem se.
Volkovi so krožili okrog mene, oprezni zaradi človeške bližine, a radovedni zaradi vonja. Morda so čakali, da se bom preobrazila.
Jaz pa se nisem mogla preobraziti. To je bilo moje telo, v dobrem in slabem, ne glede na to, kako močno je tisto nekaj v meni ječalo in žgalo in prosilo, da bi prišlo na dan.
Ko so me v tem gozdu zadnjič obkrožali volkovi, sem bila plen. Nemočno sem strmela v zimsko nebo, k tlom me je pritiskala teža moje lastne krvi. Oni so bili živali in jaz sem bila človek. Zdaj ni bilo take jasne meje med nami. Ni bilo nevarnosti, da bi me napadli. Samo vznemirjeni in radovedni so bili.
Pazljivo sem se premaknila, da bi stegnila odrevenele roke, in eden od volkov je zacvilil, visoko in zaskrbljeno, kot bi pasja mati svojemu mladičku.
Počutila sem se, kot da bi se v meni prebujala vročica.
Isabel mi je povedala, da je njena mama, zdravnica, nekoč rekla, da neozdravljivi bolniki pogosto na srhljiv način začutijo, kako je z njimi, še preden jim postavijo diagnozo. Takrat sem se temu posmehovala, zdaj pa sem vedela, o čem je govorila – ker sem to čutila.
Nekaj je bilo zelo narobe z mano in volkovi so to vedeli; bala sem se, da mi tudi zdravniki ne bodo znali pomagati.
Stiskala sem se pod drevesi, spet ovijala roke okrog nog in opazovala volkove, kako so me opazovali. Čez nekaj dolgih trenutkov se je veliki sivi volk, ki me je ves čas gledal v oči, spustil na tla, počasi, kot da bi si v vsakem hipu lahko premislil. Bilo je skrajno nenaravno. Vse prej kot podobno volku.
Zadržala sem dih.
Zdaj se je črni volk ozrl proti sivemu volku in nazaj proti meni, nato je še on legel na tla in spustil glavo na šape. Oči je obrnil proti meni, ušesa pa je še vedno budno nagibal. Drug za drugim so se volkovi polegli in naredili okrog mene nekakšen krog. Gozd je bil tih in volkovi so ležali, zaščitniško in potrpežljivo. Skupaj smo čakali nekaj, za kar nihče od nas ni poznal besed. (Str. 193-194)