Anekdote usode

Tako pravi pripovedovalec začetne zgodbe v zbirki danske pisateljice prve polovice 20. stoletja Karen Blixen. Bralci jo danes bolj poznajo po deloma avtobiografskem romanu Spomini na Afriko, v katerem je opisala svoje bivanje v Keniji in po katerem je bil posnet uspešen film. Zgodbe pričujoče zbirke pa se dogajajo v njenem domačem okolju, na danski in zlasti norveški obali, v kitajskem pristaniškem mestu Kanton, kjer pa so junaki Evropejci, ter v kraju Širaz v Iranu. A bolj od teh zunanjih okoliščin, ki so sicer nakazane, so v ospredju same osebe. V zgodbi Potapljač je to študent Korana, ki začne verjeti v angele. V Babettini gostiji (po kateri je bil prav tako posnet znameniti film), druščina med seboj sprtih pripadnikov verske sekte meni, da se mora v zemeljskem življenju odrekati vsem posvetnim dobrinam, dokler jih “resnična umetnica” ne spelje na led. V zgodbi Viharji moški, ki “gori” za gledališče, za vlogo Ariela v Shakespearovem Viharju najame mlado dekle, ki s svojo lepoto in pogumom postane resnični Ariel, nazadnje pa kloni pod težo lastnih predsodkov. Nesmrtna zgodba je pripoved o mogočnežu in bogatašu, ki v ospredje postavlja le sebe in ki bi rad vladal svetu brez domišljije in prerokb, če pa že, mora biti prerokba takšna, da jo bo izvedel sam. Za svojo idejo “zlorabi” dva mlada človeka. V zadnji zgodbi z naslovom Prstan pa se mlada nevesta odreče poročnemu prstanu na račun svobodnejšega in bolj neodvisnega življenja kot je zgolj ponižnost v zakonu. Zlasti daljše tri pripovedi so zasnovane po zgledu klasičnih novel. Bralca držijo v napetosti vse do konca, ko se iztečejo precej nevsakdanje in proti pričakovanju. Pa tudi krajši dve se končata s t. i. odprtim koncem, ko napetost obvisi sredi dogajanja in si lahko bralec le misli, kakšno bi lahko bilo nadaljevanje. Zgodbe, njihovo ozadje ter življenje Karen Blixen, ki je zbirko izdala pod enim izmed svojih psevdonimov, je v spremni besedi izčrpno predstavila pisateljica Gabriela Babnik.