Richard Osman, britanski televizijski voditelj, režiser in komik, je zaslovel s knjigo Četrtkov klub za umore. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov, ki živijo v naselju oskrbovanih stanovanj z imenom Sončni gaj. A Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron še zdaleč niso običajni starostniki. Imajo namreč svojo skrivnost. Prosti čas preživljajo z razreševanjem starih zločinov v okviru Četrtkovega kluba za umore. Tokrat je pred njimi nov skrivnostni primer. V Sončni gaj se po pomoč zateče gospod, ki naj bi Martinu Lomaxu ukradel diamante v vrednosti 20 milijonov funtov. Martin, ki je povezan s kriminalnimi združbami po vsem svetu, je na lovu za njim. Elizabethin stari znanec zato prosi, da ga v Sončnem gaju skrijejo pred nevarnostjo. Kmalu zatem se zgodi dvojni umor in začne se lov na diamante, ki se mu seveda pridružijo tudi nabriti starostniki. V zgodbi se ves čas pojavljajo sumi, ali sta umora le predstava za pobeg z diamanti in lagodno življenje? Naenkrat se v lovu za diamanti znajdejo starostniki, policisti, specialci, kriminalci in še marsikdo. Kdo izmed njih bo prvi našel diamante? Zabava ob branju je zagotovljena. Zgodba z nepričakovanimi zapleti in lovom na diamante pritegne ljubitelje kriminalnih romanov. Osmanovi starostniki so in bodo zagotovo marsikateremu bralcu segli do srca s svojo duhovitostjo in voljo do življenja. Kljub težavam, s katerimi se srečujejo, ostajajo mentalno in fizično aktivni, s čimer so lahko zgled marsikomu. Avtor ruši stereotipe o starejših, se iz njih pogosto norčuje, hkrati pa opozarja na problematiko starostnikov v družbi. Tako se v romanu srečamo z nasiljem nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. S tem avtorjevo delo presega kriminalni žanr, saj se spretno poslužuje humorja in tudi družbene kritike. Leta 2023 smo dobili slovenski prevod tretje knjige v seriji Četrtkov klub za umore (Strel v prazno), leta 2024 pa še četrte (Zlu za petami).
O presežnosti, hrepenenju, svobodi in ujetosti. O času in večnosti. O minljivosti in neskončnosti. O meni, tebi in vseh ostalih – o naši skupni biti, njenih vzdihljajih in zaklinjanjih, samoprevarah in upanjih. O ujetih sledeh in globinsko zaznavnih bivanjskih odsevih. Recimo, da o tem, če že je definiranje potrebno. Čeprav bi bilo dosti pravilneje reči, da o tem, kar se skriva za besedo in lebdi nad podobo in je igrivo in resno hkrati, pomenljivo in obenem izmuzljivo (do kod v vsem tem seže bralec in opazovalec, je odvisno od njega samega). O nečem takšnem, kot je breztežnost gravitacijske sile – kako to izraziti? Vse je igra in vse je tudi res – česa se oprijeti, kam se postaviti, kako zreti? Potrebni so smehljaji in zamišljenost. Principa yin in yang. Popoln literarno-likovno-filozofsko estetski užitek, ki mu ni para: izčiščena subtilnost lirične poezije Milana Dekleve in mehkobna prefinjenost Mohoričevega likovnega zapisa združeni v komplementarni zbirki dveh s prefinjenim okusom oblikovanih knjig – in vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) & Zora in čriček – s tenkočutnim posluhom za metafizično bivanjsko razsežnost, ki bralca nagovarja k tišini in počasnemu, naključnemu listanju, branju in opazovanju.
Irène Cohen-Janca v slikanici Tudi drevesa jokajo na poetičen način prepleta zgodovino z domišljijo. 150 let staro kostanjevo drevo, ki je bilo priča tragičnim dogodkom holokavsta, nam pripoveduje zgodbo o deklici Ani Frank in njeni družini, ki sta se dve leti skrivali v hiši na Prinsegracht 263 v Amsterdamu.
Avtorica se skozi pripoved drevesa dotika težkih tem holokavsta in minljivosti na način, ki je primeren tako za odrasle kot za otroke. Izbrušen jezik se prepleta s čudovitimi in zgovornimi ilustracijami, ki ustrezno dopolnjujejo zgodbo.
Slikanica je dragoceno branje za vse, ki jih zanima zgodovina holokavsta, pa tudi za tiste, ki želijo svojim otrokom predstaviti to pomembno temo na njim primeren način.
Roman, kot pove že sam naslov, nas popelje v renesančne Firence v 15. stoletje. To obdobje pogosto povezujemo z razcvetom umetnosti – in prav ta usodno zaznamuje življenje junakinje Alessandre Cecchi. Je najmlajša hči bogatega tekstilnega trgovca, povprečnega izgleda, vendar neizmerno bistra in razgledana. Ko v družinski kapeli spozna slikarja in preko njega slikarsko umetnost, si želi samo še slikati. Vendar je za žensko tistega časa to nezaslišano, njena usoda je poroka, ki je hkrati tudi dobra kupčija.
Roman je izredno zanimiv tudi zaradi širšega družbenega dogajanja, saj v tistem času, po smrti Lorenza de Medicija, v mestu (straho)vlada dominikanski reformator Girlamo Savonarola s svojimi purističnimi nazori in militantnim nadzorom javnega življenja.
Alessandra se zaljubi v slikarja, vendar to nesojeno ljubezen prepreči njen zlovoljni brat Tomaso in jo priporoči v zakon s premožnim Cristoforom.
Knjiga je napisana kot Alessandrini spomini in jo spremlja vse do njene smrti. Kljub temu da ne gre za zahtevno branje, je izjemno zanimiva z vidika burnih zgodovinskih okoliščin in še bolj z vidika močne, inteligentne in nadarjene ženske, ki ji družbene okoliščine niso najbolj naklonjene.
Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.
Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.
S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.
Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.
Rahlo obupan in razočaran pisatelj Jess Conover se poda na mistično življenjsko pustolovščino, ko ga v časopisu premami nenavaden oglas: “Ljubezen te je našla. Nikomur ne povej, samo pridi.” Zanimivi ženski, Elena in Dolly, mu odkrijeta skrivnostno združbo Hčera Radosti, ki služijo bogu Amorju, za katerega se zdi, da je v svetu neskončnega pehanja za več in strašljivega nasilja, povsem pozabljen.
Največkrat citirani odlomek tega romana se glasi: “Zamislite si, da držite v roki nit, in če ji sledite, vas vodi, kamor morate iti. En konec niti je pri vašem viru – povezuje vas z dušo. Nit vodi v neznano. Ne morete spremeniti dejstva, da neznano leži pred vami, naj se še tako trdno oprijemate preteklosti. Življenje je kot vožnja z avtomobilom z vzvratnim zrcalom in opečnatim vetrobranom; gledanje nazaj vam ne bo pomagalo pri vožnji naprej.” (s. 204)
Roman avtorja duhovnih in psiholoških priročnikov, Deepaka Chopre, skuša pokazati smer, po kateri se sodobni človek lahko izvije iz nesmiselnega drvečega vsakdana. Roman bo všeč tistim, ki radi berejo Paula Coelha ali Jamesa Redfielda.
S pričujočim romanom se je Borut Golob leta 2010 umestil v deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Ta kratek roman odlikujeta predvsem črni humor in ironičen pogled na (slovenceljsko) mentaliteto. Večina dogajanja je postavljena v odročno slovensko vas, kjer se preplete več zgodb rahlo tipiziranih (anti)junakov (podobnost s kakršno koli resničnostjo je res zgolj naključna). Eden najbolj posrečenih likov je mladi kmet Krištof, povprečen klen slovenski moški, poln predsodkov in skrajno introvertiran. Čustva izdatno izkazuje svoji “štilerci”, za svojo zaročenko pa ne kaže prav velikega zanimanja. Poleg njega spoznamo še profesorja dr. Trobevška, ki ga mami druženje s seveda občutno mlajšo študentko in Lidijo, ki se naveličana mesta odpravi na obisk na podeželje k sestrični – Krištofovi zaročenki. Jezik v romanu je skop, nebaročen, a kljub temu sočen, pretkan z inteligentnim humorjem. Že sam podnaslov romana dobro povzame njegovo vsebino – gre za nekakšno sodobno parodijo, odmev na klasično slovensko domačijsko povest.
![Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu. [D. 1, Neznano ljudstvo se budi]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/04/37621.gif)
Knjiga, ki bo gotovo všeč vsem ljubiteljem Finžgarjevega dela Pod svobodnim soncem. Nastala je kot protest proti nasilni nemško-italijansko-madžarski zasedbi slovenskega ozemlja: “Ni mi šlo toliko za ‘roman’ kolikor za poljuden prikaz tedanje stvarnosti, zlasti še za odnos novega, neznanega ljudstva do sosedov, pri čemer bi rad z življensko polnostjo spodbil tuje učenjaško podmeno o skrajni suženjski podrejenosti naših dedov in poudaril slovensko samozavest in svobodoljubnost, pri tem pa tudi zrelo resnobo ‘plemičev in vojščakov dela’ med barbarskimi tolovaji in civiliziranimi uživači. Rad bi osvetlil slovenski čut za skupnost, vprašanje sloge, kolektivnosti in vodništva kakor tudi gonilne sile, ki so dotlej nomadski narod nagnile k stalni naselitvi, da ni ugasnil kot Obri in drugi osvajači, temveč je bilo v njem zdravja in moči, da se je zlasti na zahodu obdržal skozi dolgih štirinajst stoletij domala na prvotni narodnostni meji.” (iz spremne besede) Knjiga naj bi bila prva od petih v seriji Sveta zemlja. Govori o naših prednikih, Slovenih, ki so takrat živeli še kot nomadi in se z drugimi ljudstvi (Rimljani, Obri, Langobardi) borili za svoj košček zemlje. Na čelu je junak Budigoj – kakor pravi njegovo ime – tisti, ki budi, prebuja … Čeprav je v ospredju predvsem bojevanje, je hkrati lepo prikazano tudi duhovno življenje in čaščenje starih bogov (glejte odlomek).
Roman spremlja skupino štirih mladih fantov – v njihovih dvajsetih, tekom zdolgočasenega poletja 1992 v Madridu. V ospredju je predvsem njihovo življenje, polno zabav, deklet in početja raznih frivolnosti. Družijo se v baru Kronen, kjer je Manolo natakar, udejstvuje pa se tudi kot pevec v rock skupini. Glavni v skupini je Carlos, sin bogatih staršev, ki svoje sposobnosti in možnosti zapravi z uporniškim, hedonistničnim ter precej egocentričnim načinom življenja. Pijača, droge, zabava in seks so njegove užitkarske stalnice. Znova se zaplete z nekdanjo punco Amalio, katere fant je trenutno odsoten. Vanj pa je skrivaj zagledan tudi Roberto. Roman je poln njihovih bolj ali manj nespametnih mladostniških početij, ki pa na določeni točki eskalirajo v šokantnem dogodku.
Gre za tipično zgodbo generacije x, ki nam jo poda prvoosebni pripovedovalec (Carlos); z nizanjem dialogov in hitrim menjavanjem prizorov ustvarja hiter pripovedni ritem, živahen in nemiren kot življenje oseb, ki jih opisuje.
Roman je Manasov prvenec (izšel je pri njegovih 23. letih) in tudi prvi del Kronenske tetralogije. V letu 1994 se uvrstil med finaliste za literarno nagrado Premo Nadal. Po njem je režiser Montxo Armendáriz posnel tudi film in si z njim prislužil nagrado Goya.
Sedaj že kultni roman Jeffreya Eugenidesa (poznanega predvsem po knjigi Deviški samomori, po kateri je bil posnet tudi film) tematizira predvsem – dokaj nepoznano – interseksualnost. Cal z namenom, da bi pojasnil gensko mutacijo, zaradi katere se je rodil kot interseksualec, hermafrodit, pripoveduje zgodbo svoje družine. Ta se začne leta 1922, ko so njegovi stari starši emigrirali v Združene države, pri čemer opiše zgodovinski dogodek turškega požiga Smirne/Izmirja, v katerem je umrlo mnogo Grkov in Armencev. V začetku je pozornost usmerjena bolj na družinsko zgodovino, njihovo asimilacijo v ameriško družbo, pozneje pa v romanu dodobra spoznamo Calovo izkušnjo spremembe spola. Eugenides se je odločil napisati roman na to temo, ker ni bil zadovoljen z biografijo Herculine Barbin (francoskega hermafrodita iz 19. stoletja), češ da je interseksualnost prikazana nenatančno tako po fizični kot psihološki plati. Bralca Middlesex glede tega gotovo ne bo razočaral, je odličen psihološki portret človeka in njegove težke poti do prave (lastne) identitete.
