skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Predšolski otroci (4–5 let)

Pasji park

Pasji park, Helsinki, leta 2016. Na klop k Olenki prisede Darja. Skupaj opazujeta družino z dvema otrokoma in psom, kako se brezskrbno sprehajajo po parku. To sta njuna otroka, ki ju zdaj vzgajajo tuji ljudje. Temačna preteklost Olenko potegne v vrtinec spominov, žalovanja in spletk. Avtorica nas popelje desetletje nazaj, v politično razburkan čas, ko je cvetela industrija nadomestnega materinstva in darovanja jajčnih celic. Dekleta iz revnejših družin na Vzhodu Evrope so nujno potrebovala vir zaslužka, da bi preživljala sebe in svoje družine. Posebne agencije so takšna dekleta vzele pod svoje okrilje in jih zastopala pri bogatih družinah, ki so si želele otroka. Stranke so imele mnoge zahteve pri “naložbi”. Dekleta so morala biti lepa, zdrava in inteligentna, zato so njihove življenjepise pogosto nekoliko priredili. Olenka, ki je po propadlem poskusu manekenske kariere uspešno darovala jajčne celice, kmalu napreduje v koordinatorko pri eni od agencij. Ko spozna nesramno bogata zakonca Kravets, jima za darovalko predlaga Darjo Sokolov.

Sofi Oksanen prepričljivo prikaže razkol med vzhodno in zahodno družbo ter razmere, v kakršnih so se znašle mnoge ukrajinske družine na začetku drugega tisočletja. Njihova življenja so zaznamovali zatekanje k prodaji kompota, delo v rudnikih ter pregoni. Za pravo ceno ali zaradi groženj so bili pripravljeni sodelovati v političnih spletkah in izdajati informacije. Roman s prvinami političnega trilerja ves čas kliče po pozornosti bralca ter mu hkrati niza mnoge preobrate v fabuli. Čeprav Pasji park obravnava različne teme od revščine in družinskih odnosov pa vse do ljubezni, materinstva, zlorabe žensk in smrti, pri tem ne ostane na površini. Zareže globoko in, kot je značilno za vrhunske literarne poslastice, bistvo skriva v neizrečenem.

Pasji park avtorice in dramatičarke finsko-estonskih korenin je v izvirniku izšel leta 2019. V slovenski jezik so prevedeni še njeni romani Očiščenje, Ko golobice izginejo in Stalinove krave. Za svoja dela je avtorica prejela mnoge literarne nagrade, med drugim tudi nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Nizozemska hiša

Roman Nizozemska hiša je delo pisateljice Ann Patchett, ki ga je v slovenščino prevedla Katja Mrak. Je  izjemno delo sodobne literature, ki mojstrsko prepleta temo družinskih vezi, izgube in želje po odpuščanju. V njem spoznamo pripovedovalca Dannyja in Maeve, brata in sestro, ki nas popeljeta v sago družine Conroy. Njun oče Cyril obogati z nepremičninskim imperijem in kot presenečenje za njuno mamo Elno kupi razkošno hišo. Ta dogodek ima posledice za vse v družini in začne se pet desetletij dolga zgodba. Danny in Maeve tako odraščata v razkošni hiši zunaj Filadelfije, imenovani Nizozemska hiša, ki jo je postavila družina VanHoebeek. Hiša je sama po sebi skorajda literarni lik, saj se kaže kot simbol družinskega bogastva, spominov in bolečih skrivnosti. Ko družino zapusti mama Elna, ki se odloči, da gre pomagat revnim v Indijo, se oče ponovno poroči z distancirano in preračunljivo Andreo. Takrat se začne življenje Dannyja in Maeve spreminjati. Ljubezen brata in sestre je temelj zgodbe, hkrati pa simbol neizrečene težave – nezmožnosti preseganja preteklosti. Zelo lepo je opisana njuna čustvena dinamika, ki nas pelje skozi izkušnjo izgube staršev in poznejšim izgnanstvom iz hiše. Skozi vsa leta pa trdno vztrajata v svoji povezanosti, saj ugotovita, da se lahko zaneseta le drug na drugega.

Liki in stil pisanja so tako všečni, da se bralec zlahka popolnoma navduši nad tem, kam pelje ta zgodba. Pisava je bogata in slog eleganten. Dialogi so naravni, opisi hiše in njenih prostorov pa osupljivo živi. Ta roman je za vse ljubitelje literarnih zgodb, ki raziskujejo globoko človeško dušo. Ann Patchett z njim utrjuje svoj sloves ene najpomembnejših sodobnih pripovednic, ki zna iz vsakdanjega izluščiti univerzalno in brezčasno. Knjiga Nizozemska hiša bo v bralcu ostala še dolgo po tem, ko bo zaprl zadnjo stran – kot duhovi preteklosti, ki nas nikoli zares ne zapustijo.

Prod

Barbara Cerar je slovenska igralka, od leta 2003 članica SNG Drama, kjer ima status prvakinje. Ustvarila je dolgo vrsto dramskih likov, poznamo jo tudi iz celovečernih filmov in televizijskih serij. Za svoje delo je prejela več nagrad. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT. Pred kratkim se je podala na pot literarnega ustvarjanja in leta 2023 je izšel njen knjižni prvenec Pretežno jasno.

V letošnjem letu je založba Miš izdala drugi roman Cerarjeve z naslovom Prod. V tej knjigi avtorica prepleta tri zgodbe. Pripoved o Torvaldu in prebivalcih fantazijskega mesta Lepp z mističnimi in pravljičnimi elementi spominja na pravljico. V mesto Lepp reka neprestano naplavlja prišleke, begunce iz sosednjega mesta, ki mu vlada krut vladar. Prebivalci Leppa jih lepo sprejmejo in poskrbijo zanje. Tudi Torvald na svoji osamljeni kmetiji sprejme mater in hčer. A kot reka daje, tako tudi jemlje – vodo, hrano, odrešitev in življenje.

Druga zgodba se dogaja v našem času in naši resničnosti. V njej spremljamo žensko, ki prenavlja hišo, v kateri je preživela otroštvo. Ob tem odkriva predmete, fotografije in kose pohištva, ki v njej zbujajo spomine na dogodke iz preteklosti in prednjo postavljajo prizore iz njenega otroštva.

Med obema pripovedma teče reka, ki ima kot nema priča minulih in prihodnjih življenj ter osebnih in kolektivnih pretresov in stisk svoj spomin in bralcu pripoveduje, kaj je videla. Z njeno pomočjo lahko najdemo vzporednice med obema zgodbama, povezane z občečloveškimi temami in brezčasnostjo človeških odnosov, hrepenenj, želja in hotenj. Pripoved o reki, ki ločuje in združuje in kot vir življenja že tisočletja nosi usode ljudi in narave.

Resnica o Verity

Knjiga Resnica o Verity pripoveduje zgodbo o Lowen Ashleigh, pisateljici, ki se znajde v finančni stiski. Ko prejme ponudbo, da dokonča uspešno kriminalno knjižno serijo slavne pisateljice Verity Crawford, ki se zaradi posledic prometne nesreče ne more več posvetiti pisanju, se zdi, da je dobila življenjsko priložnost. Verityjin mož Jeremy jo povabi v svoj dom, kjer naj bi pregledala zapiske in osnutke, da bi lahko nadaljevala serijo. Vendar pa Lowen v neredu Verityjine pisarne naleti na neobjavljeno avtobiografijo, ki razkrije grozljive skrivnosti, za katere Verity nikoli ni nameravala, da bi prišle na plano. Med intimnimi spomini zakona pa se vrstijo šokantna priznanja, med katerimi je tudi Verityjin opis dneva, ko je umrla njena hči. Lowen se odloči rokopis obdržati zase, saj ve, da bi njegova vsebina uničila Jeremyja, ki že tako žaluje. Ko pa se med Lowen in Jeremyjem začnejo razvijati čustva, se Lowen zave, da bi razkritje teh šokantnih skrivnosti lahko vplivalo na Jeremyjevo zvestobo do Verity. Ob razkritju resnice tako tvega vse – ljubezen, zaupanje in nedolžnost družine Crawford.

Knjiga Resnica o Verity je tako edinstvena in popolnoma pretresljiva. Vsekakor ni običajna romanca Colleen Hoover, zato se bralcu, ki pozna dela avtorice, ob branju poraja vprašanje, kako se je avtorica sploh domislila te mračne in zapletene zgodbe. V zgodbi se prav tako prepleta ljubezenska zgodba, vendar je predvsem srhljiv triler.

Je izredno berljiva knjiga, ki jo je skoraj nemogoče odložiti, dokler je ne preberete do konca. A hkrati gre za knjigo, ki je res grozljiva in moreča.

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman. Zanj je avtorica prejela nagrado Kresnik (2025).

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Sijanje

Jack Torrance, njegova žena Wendy in petletni sin Danny se znajdejo sredi paranormalnih dogodkov, ki jim za vedno spremenijo življenje. Jack po izgubi službe profesorja angleščine zaradi nasilja nad učencem dobi službo oskrbnika v razvpitem hotelu Overlook. Zgodovinsko zatočišče ameriške elite slovi po svoji odročnosti sredi idiličnega gorovja v Coloradu, hrati pa je bilo mesto brutalnih umorov in smrti. Zaradi hudih zim se Overlook za par mesecev zapre za javnost, za hotel in posest pa skrbi družina Torrance. Kar se družini sprva zdi kot blažen umik od težav in možnost začeti znova, se izkaže za ujetost v preteklosti hotela z vsemi njegovimi dolgoletnimi prebivalci.

Stephen King bralcu do potankosti razstavi psihološke ustroje Jacka, Wendy in Dannyja. Dogodke parih mesecev v hotelu sredi najhujše zime zloži kot sestavljanko. Jack je poln ambicij in si vse bolj želi postati pomemben člen Overlooka. Toda ko že misli, da ima nadzor nad sabo in hotelom, hotel prevzame nadzor nad njim. Wendy se ne more otresti svojih preteklih zamer do Jacka in naraščajoče skrbi za sina. Danny, ki ima sposobnost slišati in videti navadnim očem nevidno (kar kuhar hotela Hallorann poimenuje »sijanje«), s svojimi sposobnostmi napaja srhljive pošasti hotela, ki prežijo nanj za vsakim ovinkom. Zakopani v snežnem metežu člani družine Torrance poskušajo (pre)živeti. Vendar ima hotel za njih drugačne načrte.

Kultna knjiga Sijanje (The Shining) ameriškega kralja srhljivke Stephena Kinga, ki jo v slovenskem prostoru poznamo tudi preko istoimenskega filma v režiji Stanleya Kubricka, se s filmom v marsičem razlikuje. Je odlično in sveže branje tako za prvega bralca, kot tudi za ljubitelje filma.

Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč?

Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×