Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.
Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.
Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina, v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.
Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili za znano Suhokrajnko.
Ljudje smo kot drevesa, pokončni, ukoreninjeni, edinstveni; živimo v skupnostih in si med seboj pomagamo, pravi Breda Podbrežnik, ki je nabrala in izbrala petintrideset pravljic, legend, mitov in bajk o drevesih z vseh koncev sveta, ki jih je Klarisa Jovanović priredila, poenotila in poživila s svojim znanim tenkočutnim občutkom za jezik. Pravljice so razdeljene v pet sklopov: o drevesih življenja, o čudežnih drevesih, o preobrazbah, odgovarjajo nam na večna vprašanja Zakaj?… in nam razkrivajo sladkobe in skrivnosti svetih gajev.
Dodana vrednost knjigi sta stvarno in tematsko kazalo. Seznam vseh omenjenih dreves z naslovi pravljic najdemo v stvarnem kazalu, v tematskem kazalu so izpostavljene teme varovanja in ohranjanja narave z naslovi pravljic, ki te teme obravnavajo. Zbirka pravljic je tako dobrodošel in dragocen pripomoček za vse, ki bi z ljudskimi pravljicami radi obogatili svoje naravoslovno in pedagoško delo. Spremno besedo je napisala dr. Urša Vilhar, raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije.
Deklici Leni bi pravzaprav moralo biti ime Olena, saj je rojena v Ukrajini in ne v Rusiji. Ker pa se ji v zgodnjem otroštvu zoperstavi pesmica, ki jo mora recitirati odraslim, noče več biti Olena, ampak zgolj in samo Lena. Pa naj si njeni vzgojitelji o tem mislijo, kar si hočejo. Tudi sicer je trmoglava, o sebi meni, da lahko vsakomur stori kaj dobrega, če se ji le zahoče. A jo svet okoli nje vsakokrat postavi na trda tla. Tako da jo zaboli. Pa še naprej vztraja po donkihotsko. Ko izve, kaj se dogaja s potepuškimi psi. Ko spremlja sošolko Ivanko, ki ji učenje ne gre in ne gre in se nazadnje na vrat na nos prepusti verskemu fanatiku. Ko se odloča za študij. Vsepovsod hoče biti zraven, vsepovsod se ji zdi, da lahko prav ona pomaga. Ob tem pa ne spregleda, da s svojimi dejanji zgolj sama sebi zida gradove v oblakih. Razume jo le sostanovalka v študentki sobi, ki jo skuša iztrgati tem gradovom.
Roman je pretresljiva kritika prvih let samostojne Ukrajine, ko se je socializem izpel in so ljudje z vsemi štirimi začeli objemati kapitalizem, ta pa jih je spremenil naravnost v reveže in berače. Podobe se bodo še zlasti v drugi polovici romana dotaknile tudi slovenskih bralcev.
Zgodba je razdeljena na trinajst poglavij. Tretjeosebna pripovedovalka, še ena nesrečnica, ki ji je dano spoznati nenavadno deklico, povzema Lenine dnevnike od njenih otroških let pa vse do časa, ko bi morala postati odrasla ženska. Ob vsakem tragičnem pripetljaju, ki mu je priča, se pojavi motiv lebdeče ženske s staromodno ameriško ruto, ki preseka tragičnost, žrtev na videz odreši nevzdržnega stanja, in se nato razblini v nič. Deklica, ki v Boga ne verjame, verjame pa v čudeže, je dobričina, za katero ni druge izbire, kot da se razblini še sama.
Izdanih je bilo že mnogo priročnikov za lastnike mačk, teh nepredvidljivih veličastnih malih bitij, ki so osvojile srca mnogih. Nismo pa še imeli priročnika, ki bi spregovoril o tem, kako mačka udomači svojega človeka. Vse do knjige italijanske vizualne umetnice Barbare Capponi z umetniškim imenom Babas. Kratka knjižica pisana v humornem tonu mačke in mačjeljubce seznani z vsemi osnovnimi principi v življenju mačk. Vsaka mačka mora najprej poiskati svojega človeka, oziroma, kot ljudi poimenujejo mačke, svojo opico. Pri tem mora čim bolj poznati vse nenavadne lastnosti te čudne živalske vrste, ki boleha za stvaritisom (navezanost na nepotrebne predmete), hrano pred zaužitjem najprej s pripomočki uničuje in pogosto precej po nepotrebnem zapleta lastno življenje. Mačke, mojstrice zapeljevanja človeka pripravijo do odrekanja in izpolnitve vsakršne želje mačjega vladarja ali vladarice. Seveda, kljub vsem vragolijam in kaosu, mačka občasno svojim podrejenim nakloni tudi nekaj pozornosti in veselja. A vse v pravih mejah, da se ve, kdo je glavni.
Čeprav so glavna tema knjige mačke, avtorica izvrstno analizira človeka. Z mačje perspektive lahko spoznamo, kako nesmiselno je včasih človekovo vedenje. Morda so si ravno zato mačke za svoje služabnike izbrale prav ljudi. Obvezno branje za vse lastnike mačk in tiste, ki bi to želeli postati. Babas je v knjigi moči združila s kreativnim direktorjem podjetja Chez Dédé Andreom Ferrollo, ki je prispeval čudovite črno bele ilustracije mačk. Skupaj sta leta 2016 ustvarila tudi Mednarodno imaginarno knjižnico, prvo zbirko knjig, ki še niso bile napisane.
Tomo Podstenšek nam je zopet postregel s svojo priljubljeno obliko literature: kratkimi zgodbami. Ker gre za dodobra uveljavljenega avtorja s prepoznavnim slogom, ne gre izgubljati besed z že znanimi podrobnostmi. Ljubiteljem njegovih del lahko izdamo le, da je Sprehod z neznanko znova zadetek v polno.
Gre za zbirko 27-ih kratkih zgodb, za katero lahko v primerjavi s predhodnicami rečemo, da je tokrat namenjena nekoliko širšemu krogu bralcev, v isti sapi pa dodali, da zaradi tega ni prav ničesar izgubila na kvaliteti.
Prej nasprotno. Zgodbe v Sprehodu z neznanko so namreč tokrat popolnoma prizemljene in realistične, odsotni so elementi fantastike in najbolj absurdnih domislic, kot smo jih našli na primer v Zgodbah za lažji konec sveta. Kljub temu pa avtor ostaja zvest nekaterim karakteristikam, ki smo jih že vajeni v njegovih delih. Tudi tokrat mu je uspela predvsem odlična in prepričljiva izgradnja likov, kar je bistvenega pomena za formo kratkih zgodb; znova pa je dobro opravil tudi ‘domačo nalogo’ glede nekaterih tehničnih podrobnosti, ki bi sicer utegnile zmotiti kakšnega poznavalca te ali one ‘scene’.
Celotno knjigo preveva podoben duh kot njegov zadnji roman Malo drugače, saj tudi tukaj zgodbe bralca pogosto napeljujejo na razmišljanje o neskončnem številu možnosti in tako imenovanih ‘vzporednih vesoljih’; posledično pa na razmišljanje o tem, da imajo naše odločitve dolgoročne posledice za naše življenje – teh pa največkrat ne moremo zadovoljivo predvideti. A v tej knjigi tega namesto nas ne opravi vsevedni pripovedovalec, temveč se na nekaj mestih sicer popolnoma samostojne zgodbe prepletejo med sabo in nam dajo skozi oči drugega (anti)junaka popolnoma drugačno perspektivo na dogajanje.
Same zgodbe so tudi tokrat izjemno izvirne in raznolike, prav tako je črnega humorja in ironije spet v izobilju. Že ob prvem branju pa bi veljalo izpostaviti tudi človekov odnos do živali – bolje rečeno različni odnosi, ki jih je toliko, kolikor je na svetu ljudi. Ta izstopa v nekaterih zgodbah, še posebej prvi in zadnji. Bralca zagotovo ne bodo pustile ravnodušnega, ob zaključku branja pa kljub nepredvidljivim, včasih tragičnim in morbidnim zapletom daje žarek upanja v svetlejšo prihodnost.
Knjiga si vsekakor zasluži večkratno branje, saj boste ob prvem branju zaradi varljivo lahkotnega sloga zagotovo izpustili marsikateri čudovit detajl.
Za šest Herdmanovih otrok velja, da se jim je najbolje izogniti, če želiš imeti mir. Sorojenci so praktično samorastniki in povsod, kjer se pojavijo povzročajo kraval, pretepajo se, cukajo prijazne deklice za lase, kadijo in preklinjajo in kradejo in pojedo vso hrano, če jo vidijo in celo sosedovo lopo so požgali do tal! Sicer je niso nameravali, pač zgodilo se je. In jasno, da ne hodijo v cerkev. Nato pa se zgodi preobrat. Pridejo na vaje otroške božične predstave, kajti slišali so, da je tam vedno kaj dobrega za pod zob.
Kratka knjiga, duhovita, humorna. Če bi bila pisana v realnem tonu, bi bila praktično kruta, tako pa humorna in topla.
Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.
Tove Ditlevsen (1917-1976) je eno od najbolj prepoznavnih imen danske književnosti 20. stoletja, ki se je za časa svojega kratkega življenja napisala več kot 30 avtorskih del; od poezije, proze pa do esejistike. Četudi je bilo njeno pisanje pogosto nerazumljeno in krivično spregledano, je šele pol stoletja po njeni smrti prišlo znova v veljavo, Ditlevsenova pa je postala ena od glasnic feministične literature na Danskem.
Københavnska trilogija je zbirka njenih treh krajših romanov Otroštvo, Mladost in Odvisnost, ki se jih lahko bere kot klasične avtobiografije, hkrati pa kot ostro in iskreno avtorefleksijo življenja ženske, ki si sredi družbenih in političnih preobratov 20. stoletja prizadeva, da bi našla svoj pravi jaz in se izognila ujetosti v kletko do žensk pogosto represivnega sistema. Romani spremljajo pisateljico skozi različna obdobja odraščanja, ki so zaznamovana z njeno močno željo po tem, da bi se uveljavila kot pisateljica in pesnica. Toda njeno življenje je bilo vse prej kot idilično; odraščala je v revni delavski četrti s tiransko materjo, se zgodaj odselila od doma, neuspešno iskala delo, se prepuščala neprijetnim spolnim praksam, nemočno opazovala vzpon nacističnega režima, ki je neusmiljeno teptal osnovne človekove pravice ter že po prvem zakonu zapadla v hudo odvisnost.
Københavnska trilogija ni zgolj avtobiografska izpoved, ampak tudi dokument krutega predvojnega in vojnega časa, ki je bil neprizanesljiv do drugačnosti.
Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.
V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.
Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …
in nato