Starost literarnih oseb: Predšolski otroci (4–5 let)

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Sijanje

Jack Torrance, njegova žena Wendy in petletni sin Danny se znajdejo sredi paranormalnih dogodkov, ki jim za vedno spremenijo življenje. Jack po izgubi službe profesorja angleščine zaradi nasilja nad učencem dobi službo oskrbnika v razvpitem hotelu Overlook. Zgodovinsko zatočišče ameriške elite slovi po svoji odročnosti sredi idiličnega gorovja v Coloradu, hrati pa je bilo mesto brutalnih umorov in smrti. Zaradi hudih zim se Overlook za par mesecev zapre za javnost, za hotel in posest pa skrbi družina Torrance. Kar se družini sprva zdi kot blažen umik od težav in možnost začeti znova, se izkaže za ujetost v preteklosti hotela z vsemi njegovimi dolgoletnimi prebivalci.

Stephen King bralcu do potankosti razstavi psihološke ustroje Jacka, Wendy in Dannyja. Dogodke parih mesecev v hotelu sredi najhujše zime zloži kot sestavljanko. Jack je poln ambicij in si vse bolj želi postati pomemben člen Overlooka. Toda ko že misli, da ima nadzor nad sabo in hotelom, hotel prevzame nadzor nad njim. Wendy se ne more otresti svojih preteklih zamer do Jacka in naraščajoče skrbi za sina. Danny, ki ima sposobnost slišati in videti navadnim očem nevidno (kar kuhar hotela Hallorann poimenuje »sijanje«), s svojimi sposobnostmi napaja srhljive pošasti hotela, ki prežijo nanj za vsakim ovinkom. Zakopani v snežnem metežu člani družine Torrance poskušajo (pre)živeti. Vendar ima hotel za njih drugačne načrte.

Kultna knjiga Sijanje (The Shining) ameriškega kralja srhljivke Stephena Kinga, ki jo v slovenskem prostoru poznamo tudi preko istoimenskega filma v režiji Stanleya Kubricka, se s filmom v marsičem razlikuje. Je odlično in sveže branje tako za prvega bralca, kot tudi za ljubitelje filma.

Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč?

Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.

Vse nevarne stvari

Ko zaspimo, zmotno mislimo, da zadrema tudi svet. Pričakujemo, da bo enak, ko se bomo zjutraj zbudili. Nedotaknjen. Nespremenjen. A noč, odeta v svoj temni plašč, rodi skrivnosti. Čisto vsi jih imamo – le da so skrivnosti nekaterih lahko resnično strašne, takšne, ki se oglašajo iz temine duše. So lahko nekaj, kar nas v življenju vodi, zaznamuje in opredeljuje.

Isabelli Drake je življenjski obstoj že kot otroku izoblikovala motnja spanja – mesečnost, ko njen um v stanju globokega spanca ni nadzoroval njenega telesa in tako vase vsrkal prenekatere skrivnosti iz močvirja. Ko njen sin Mason izgine iz zibelke in ko ga mrzlično išče, se v njeno podzavest naseli stari znanec – vonj po močvirju, ogabni vonj blata – vonj po smrti. A vanjo trči tudi nov znanec – nespečnost. Znajde se v blodnjavih trenutkih intenzivne, globoke, a zbegane nezavednosti. V stanju polzavednih sanj se rokuje z neprijetnimi spomini iz otroštva, nerazložljivimi občutki krivde, popačenimi resnicami – dvomiti začne v vse, tudi vase. Postaja lupina nečesa, le droben korak stran od norosti. Niti ne človek – nočna žival. Nenehno najedanje v možganih, ki jo izziva, da se spomni, ji ne pusti živeti naprej – sili jo, da iz izmaličene podzavesti razreši enigmo, izlušči resnico in reši svojega otroka.

Smola

Življenje na krasnem, malem in samotnem otoku Glava bi lahko bilo prekrasno in idilično. Tam prebiva samo družina Horder, bolj kot ne povsem samooskrbna: oče Jens, mama Maria in hčerkica Liv. Imajo delavnico, vrt, njivo, gozd, živali. Sčasoma postajajo vse bolj samotarski. Okoli hiše se nabira vse več stvari, ki ničemur ne služijo. Jens je bolestno navezan nanje. Grozljivo popačen postaja tudi njegov pogled na svet in druge ljudi. Ko se k njim po letih odsotnosti vrne Jensova mati, postaja vse še huje. Liv odrašča in čuti, da pri njih ni vse prav. Kljub zagotovilom očeta, da se imajo radi in da držijo skupaj, Liv ve, da se bo nekaj moralo zgoditi in pretrgati njihov groteskni vsakdan.

Smola je mešanica kriminalke, srhljivke in psihološkega trilerja. Obenem je tudi tenkočuten roman o posebni vrsti družinske ljubezni in pripadnosti, pa tudi osamljenosti, odtujenosti in izkrivljenem pogledu na svet. Pisateljica prepriča s poglabljanjem v vzroke psihičnih motenj in srhljivih dejanj v družini. To stori tako dobro, da vseskozi držimo pesti za prav vsakega od njih.

Ane Riel (1971) živi v bližini Kopenhagna z  možem, popularnim jazz glasbenikom Alexom Rielom. Študirala je umetnostno zgodovino in njena prva knjiga je govorila prav o tem – o umetnosti. Potem je pisala za otroke, knjige pa je ilustrirala njena mama. Leta 2014 je napisala prvi roman za odrasle – kriminalka Smola je bila takoj sprejeta med bralci in s strani kritikov tudi nagrajena.

Smrt deklice z vžigalicami

Eden od najbolj priljubljenih hrvaških pisatelj Zoran Ferić bralca z romanom Smrt deklice z vžigalicami bralca odpelje na navidez idilični jadranski otok, kjer se med turistične znamenitosti štejejo ostanki nekdanjih vojaških zaporov in taborišč za politične zapornike. Tja prispe cinični in nevrotični patolog, ki se sprva udeleži pogreba prijateljeve hčerke, vendar se po naključju skupaj s svojimi policijskimi kolegi zaplete v preiskavo umora transseksualne prostitutke iz lokalnega bordela. Tekom iskanja morilca začne patolog razkrivati temačne skrivnosti prebivalcev otoka, pred bralčevimi očmi pa se sestavlja jadranska različica kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki vključuje elemente številnih žanrov; kriminalke, psihološkega trilerja, okultne grozljivke, absurdne groteske in črne komedije.

Zajtrk pri Tiffanyju

Pod znamenitim naslovom, ki se je v kolektivno kulturno zavest 20. stoletja zasidral tudi s pomočjo istoimenske filmske uspešnice, najdemo zbirko, sestavljeno iz kratkega romana in še treh kratkih zgodb enega najpomembnejših ameriških pisateljev. Roman Zajtrk pri Tiffanyju nas popelje v svet newyorške družabne elite, v katerem glavna junakinja z »nomen est omen« primernim imenom Holly Golightly frfota od ene zabave do druge, od enega ljubimca do drugega, od ene prijateljske druščine do druge, čeprav se nazadnje izkaže, da so odnosi plitki in so za naštevanje pravih prijateljev, ki ji bodo stali ob strani tudi v hudih časih, preveč celo prsti ene roke. Med njimi izstopata predvsem neimenovani prvoosebni pripovedovalec, Hollyjin sosed iz zgornjega nadstropja, in pa lastnik lokalnega bara z imenom Joe Bell. Njuna ljubezen je platonska, prijateljska, oba zaznata Hollyjino ranljivost in jo želita zaščititi, ne glede na to, da od nje ne dobita ničesar oziroma »krožnik konjskih fig«, kot se izrazi njen bivši filmski agent. Če si dovolimo primerjavo s filmom, je sosed v romanu povsem drugačen od svojega filmskega ekvivalenta, kjer predstavlja mačistični lik, ki Holly osvoji tudi v romantičnem smislu. Sosed v romanu nedvomno vsebuje Capotove avtobiografske poteze, tudi sam je pisatelj, sicer šele na začetku svoje poti, ko mu niso objavili še nobene zgodbe, in dva edina prepira, ki se zgodita med njima, sta prav zaradi Hollyjinih pripomb na račun njegovega pisanja. Holyjina lahkotnost je navidezna, pod njo se skriva večna begunka pred preteklostjo. Ljubezenske zveze uporablja kot sredstvo za odmik od Lulamae, osirotele deklice, ki je pobegnila od neznosnega življenja pri skrbnikih in se pri štirinajstih nekje v Teksasu poročila z moškim, ki bi lahko bil njen oče. Iz zagat se skuša rešiti s pomočjo ljubezni, a kaj ko se vedno obeša na napačne kandidate, podgane, kot jih imenuje. Seveda ni Hollyjino poudarjanje neodvisnosti in nepripadnosti pravzaprav nič drugega, kot njen strah pred izgubo. Ali kot ugotovi na koncu, ko izgine njen maček: ne veš, kaj je tvoje, dokler tega ne vržeš proč. Dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, ki je omehčala družbena pravila, a vendarle se zdi Holy precej neukročena junakinja za svoj čas. Vsaj z našega današnjega stališča, ko na preteklost prevečkrat gledamo kot na nekaj konservativnega in omejevalnega. V bistvu je avtor vedel, o čem govori, saj je kot mlada pisateljska zvezda, ki se prav tako ne ozira na družbene standarde, pripadal prav takšni družabni smetani, kot jo opisuje v romanu.

Od Holly se ne razlikuje veliko glavna junakinja iz zgodbe Cvetna hiša, čeprav živita v povsem drugačnih razmerah. Obe se namreč želita iz mračne preteklosti izviti s pomočjo ljubezni. Otilija je najmlajša in najlepša prostitutka nekega zanikrnega haitijskega bordela, ki pa ni zadovoljna s svojim življenjem, čeprav ji vsi okoli nje dopovedujejo, kako srečna je lahko zaradi svoje lepote, pameti in priljubljenosti pri strankah. Tako kot Holly je tudi ona sirota brez staršev in zlorabljana s strani ljudi, pri katerih živi, in je z vstopom v bordel pravzaprav že dosegla uspeh. A želi si ljubezen, ki ji jo napove čebela. Vprašanje je, ali se je čebela zmotila. Tudi ta zgodba je kot mnoga Capotova dela doživela neknjižno priredbo in sicer so po njej ustvarili broadwayski muzikal.

V zbirki se nahaja še zgodba z naslovom Diamantna kitara, v kateri naletimo na zanimivo protislovje in študijo značajev; imamo obsojenca na dve leti zapora, ki pobegne, ker ne prenese zaprtosti, in tistega, obsojenega na dosmrtno ječo, ki pobega ne zmore.

Zadnja v zbirki je zgodba z naslovom Božični spomin, ki je prav tako doživela filmsko priredbo in tudi v njej najdemo avtobiografske elemente. Tako kot fantič iz zgodbe je avtor sam živel pri sorodnikih, se tam navezal na ostarelo žensko, s katero sta zasedala najnižjo mesto na prehrambni lestvici te družine. Gre za ganljivo in pravo božično zgodbo z vrednotami, ki so v nasprotju s histeričnimi in potrošništvom nabitimi decembrskimi dnevi. Temelji na osnovnem motu, kako znajo ljudje, ki imajo v življenju zelo malo, iz tega narediti kar največ, pri tem pa tega ne počnejo zase, ampak za druge. A vseeno doživljajo prave pustolovščine.

Mrtva straža

Stephen King, ameriški pisatelj z obsežnim literarnim opusom, velja za mojstra žanra fantastike in grozljivke. Njegova dela nagovarjajo bralce po vsem svetu. Tako smo skoraj štirideset let po izidu dobili tudi slovenski prevod zbirke kratke proze Mrtva straža (Skeleton crew). Leta 1985 je bilo zbranih 22 kratkih zgodb, ki jih je avtor pisal v obdobju skoraj dveh desetletij. Najstarejšo Matildino obličje je zapisal pri 18 letih v letu 1965, najnovejšo Balado o prilagodljivi krogli pa je končal novembra 1983. Zbirka vključuje zgodbe, ki obsegajo le nekaj strani, uvodna zgodba Megla pa zavzema skoraj tretjino 662 strani obsegajoče zbirke. Že v uvodnem nagovoru nas avtor sam povabi k prebiranju zgodb in nam izda nekaj podrobnosti o samem procesu pisanja in objave zgodb. Večina zgodb je bila sprva objavljena v raznih literarnih in drugih revijah, nekatere pa celo v erotičnih revijah, med drugim v reviji Playboy. Nekaj dodatnih okoliščin nastanka zgodb in navdih zanje bralcem avtor razkrije v zaključnem poglavju. Obsežna knjiga ponuja pester nabor tematsko raznolikih zgodb, ki bodo navdušile vse ljubitelje Stephena Kinga. Ne manjka grozljivih nenavadnih dogodkov, krutih smrti, srhljivih pošasti in krvavih prizorov. Kljub mnogim fantastičnim in grozljivim elementom zgodbe druži človek. Posameznik se mora soočati z nepredstavljivim. Na plan prihajajo strahovi, želje, goni in spomini. Ko se človek znajde na robu, iz oči v oči s smrtjo, se lahko bori za življenje ali le fatalistično čaka na izpolnitev usode. Pravilnost izbire King prepušča likom samim in bralčevi presoji. Uvodna in zaključna zgodba zbirke odkrivata še eno, pogosto skrito plat avtorjevega pisanja. Obe se ukvarjata z ljubeznijo. Mrtva straža je še en dokaz, da Stephen King zasluženo zaseda prestol mojstra groze, hkrati pa se z, v ameriško življenje vpetim mojstrskim pisanjem spušča v najgloblje temačne kotičke človekovega uma. In vir zla je vedno v človeku samem.