Kratke lovske zgodbe Jožeta Lebana-Drolča obarvajo doline Tolminske in Baške grape pa vse do visokih vrhov in gora Posočja na skrajnem severozahodu. Skozi spretno tkane zgodbe in vključevanjem narečnih besed Včasih, ko v Grapi prespim oživlja preproste dneve posoških lovcev. Dogodivščine otvorijo resnične zgodbe, ki so se v življenju pripetile avtorju ali njegovim prijateljem. Kaj se je dogajalo pod Jehlcem? Kdo je bil Podorehov Ivan? O Bertiju in gamsu, ki je prekoračil lovsko mejo in veliko več. Posebnost knjige so t.i. košči, prebliski mnogih manjših dogodivščin na koncu zgodb obarvani v zeleno barvo, ki se na nek način navezujejo na glavno osebo zgodbe ali na kraj, kjer se spomin odvija.
Drugi del knjige je namenjen zgodbi o Lukežu. V tihi dolini se proti domu skozi temo večera odpravlja zviti divji lovec Lukež. Njegovo pot prekine gospodar Graparjeve domačije, ki ga v želji za manjšo uslugo povabi na požirek žganja. Ta noč je dogodek, ki počasi, a vztrajno, poveže življenje samotarja z mladim, radovednim Graparjevim sinom Tinčkom. Skozi mnoga srečanja do tedaj naprej se osamljeno srce starega divjega lovca končno počasi odpre nedolžnemu in iskrenemu zanimanju mladega fantka za naravo in življenje, nad njima pa visi grožnja vojne in preteklost, ki se ne želi prepustiti toku času. Z prelepimi slikami živali in scen ter bogatim besediščem je knjiga »Včasih, ko v Grapi prespim« ena najlepših del Zgornjega Posočja. Predstavlja lahkotno branje, primerno za piknike v naravi, kjer se lahko tudi bralec sreča z divjimi živalmi, ki jih skozi besede naslikajo zgodbe. Spremno besedo je napisal Franc Černigoj, za čudovite ilustracije živali in prizorov v knjigi pa je poskrbel Milan Samar. Konec knjige krasi slovar narečnih besed za lažje razumevanje.
Jože Leban je svojo mladost preživel ob reki Bači. Po pridružitvi Lovski družini Ljubinj je lov postal konstanta v njegovem življenju, kar pa je spodbudilo tudi avtorjevo pisateljsko pot. Začetke ustvarjanja je več kot deset let zaznamovala lovska kronika, obogatena z izkušnjami ter doživetji njegovih lovskih prijateljev. Poleg pisanja pa se je Jože posvetil tudi zbiranju zgodovinskega pisnega in slikovnega gradiva o njegovih prednikih. Delo Jožeta Lebana bi se nadaljevalo še dolgo v prihodnost, če mu ne bi načrtov prestregla neozdravljiva bolezen. Včasih, ko v Grapi prespim je njegovo zadnje delo, na katerem je delal pred smrtjo. Kot je zapisal v enem njegovih zadnjih pisem: »Vsaka stvar se nekoč konča in tudi nekoč začne. Tako življenje kot početje. Le začetka se človek ne zaveda, konec pa začuti. Je že prav tako.«
Med Idrijo in Sočo je bilo med leti 1895 in 1985 območje mnogih sprememb. V knjigi Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo sledimo osebnim pričanjem Franca Jerončiča skozi leta in dogodke, ki so se zvrstili na tem območju. Kakšen je bil pravilni postopek varovanja mrliča? Kako je Bepo Čedonov iz vasi Berdoni v Čedadu ostal brez 2 konj? Zapisana je zgodba o nesporazumu glede dveh Kostanjevic na Primorskem in posledice, ki je to prineslo mlademu Blažiču. Andrej Žnidarčič spozna, zakaj je potrebno pred pletenjem »čalabonov« pravilno izmeriti vse mere. Kako se je Darko Žnidarčič pripravljal na traktorski izpit? O prvem mlinu na električni pogon na Kolovratu. Vse te in veliko več zgodb je zbranih na enem mestu za bralce, ki jih zanima pričanje človeka, polnega izkušenj in spominov. Skozi kratke, duhovite, kronološko urejene zgodbe je predstavljeno realno dogajanje na območju Posočja kljub temu, da se dogajalni prostor skozi knjigo širi ter krči vse do Francije, Italije, Gorice in veliko dlje. Beneška Slovenije ostaja v knjigi centralna točka dogajanja, saj so zbrane zgodbe na takšen ali drugačen način povezane s tem območjem. Simpatične zgodbe na lahkoten način obudijo spomin na Kolovrat v času številnih zgodovinskih prelomov, ki pa niso omejeni le na prvo, drugo svetovno vojno in begunstvo, partizanstvo, industrializacijo in spremembo političnega sistema, SFRJ – gre za vsakdanje zgodbe vsakdanjih ljudi, ki so povezane s tako socialnimi kot tudi političnimi spremembami. S preprostim, a narečno bogatim jezikom, predstavlja delo velik prispevek k ohranjanju navad, obredov in značilnosti omenjenih krajev in ljudi.
Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo avtorjev Zorana in Franca Jerončiča. Knjiga obsega 75 resničnih zgodb iz življenja Franca Jerončiča, ki ob pomoči Zorana skozi kratke, vsebinsko samostojne zgodbe bralcu naslika celostno sliko. S preprostimi, črno-belimi ilustracijami so knjigo opremili Franc Jerončič, Barbara Kožlin, Neja Nedoh, Gregor Jerončič in Lidija Jerončič, spremno besedo o delu in avtorjih pa je napisal Adrijan Pahor. Za lažje bralčevo razumevanje narečnih oz. slogovno zaznamovanih besed je na koncu knjige priložen tudi slovar narečnih besed in opombe. Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo, pri katerem sodelujeta tako sin kot oče – pred tem sta že izdala knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu in Bratje Slovani.
Prav’ce pod Krnom je ena izmed redkih kolaborativnih avtorskih del, ki izhajajo iz Posočja. Gre za zbirko 15 pravljic različnih avtorjev, med katerimi se pojavi pripoved o dekletu, ki pred težko sedanjostjo beži v preteklost, polno objemov in topline. Vas, ki za vse tegobe in nesrečo krivi bajeslovne krivopete. Zapisana je pravljica o mladem in umazanem dekletu po imenu Škundra, ki naj bi po besedah prerokbe postala kraljica Nadiže. O stavi med mrežnarjem in hudičem, ki pod Kojco pusti luknjo v tleh. O zviti lisici in levu. O štruklju, ki je želel ugotoviti iz kje prihaja in štruklju, ki ni maral zabav. Dečku in zmaju iz živosrebrne Idrije ter o najboljšem gledalcu televizije na svetu in veliko več.
V tej zbirki pravljic lahko z omembami krivopet in zmajev zasledimo drobce slovenske mitologije. Skozi zgodbe se pred bralčevimi očmi pojavljajo klasični elementi pravljic, kot so govoreče živali, živi predmeti, zlobci in princeske, družinske tematike in srečni konci. V središču dogajanja je sodobna in pretekla Posoška dolina z mnogimi skritimi naravnimi biseri, kjer se junaki pravljic spopadajo s svojimi težavami. S kratkimi poglavji in preprostim jezikom so Prav’ce pod Krnom lahkotno branje za odrasle, lahko pa po delu posegajo tudi mlajši. Knjiga nudi bralcem kratek, a sladek vpogled v domišljijo prebivalcev Zgornjega Posočja in prijetno branje v samoti ali v družbi. Posebno zanimivost predstavlja ena izmed pravljic, ki je v celoti napisana v narečnem jeziku.
Kulturno društvo Posočje, Benečija, Rezija že vrsto let pripravlja literarne večere, kjer se v družbi vaščanov manjših Tolminskih in Kobariških vasi bere knjižice, kot so Prav’ce pod Krnom. Društvo vodi Marjeta Manfreda Vakar. Leta 2020 se je druženje preselilo v vas Krn, po čemer je dobila knjižica tudi ime. K vsebini sta prispevala KD Nit z uvodno besedo o vasi Krn in Rok Alboje z uvodno pesmijo Izčrpana pravljica.
V prelepi dolini Baške grape se skriva majhna vasica, kjer še danes prepevajo ptički in otroški glasovi. Dom je tudi avtorju knjige Zarasle stezice, ki se skozi nabor kratkih zgodbic spominja svoje mladosti. Zgodbe so čudovite in nedolžne vsaka po svoje. Nekatere nas popeljejo v preprostejše čase življenja na vasi. Druge nam pričarajo nasmeh na obraz ob prebujenem spominu na naše lastno otroštvo in vragolije, ki smo jih ušpičili kot otroci. Ob nekaterih se spomnimo vseh pogovorov s starši ali starimi starši o njihovih dolgih in težkih poteh v šolo. Skozi otroške oči nam zgodbice pričarajo enega najhujših sovražnikov otrok na vasi: kače. Pojavijo se kapljice krvi in solze, ki jih starši z ljubeznijo obrišejo z lic. Vsem je skupen spomin na pretekle čase. Tako kot deček v knjigi smo tudi mi vsako leto starejši, a še vedno z ljubeznijo in kančkom žalosti obujamo spomine na našo mladost.
Konec knjige spremljajo spomini na resnične osebe iz Cvetovega zgodnjega življenja. V delu Zrasle stezice so vključene slike in opisi starih vaških posebnežev, ki se jih avtor dela spomni. Kakšno je bilo življenje svojeglavega starega Malinkarja in zakaj je imela Pajštuarjeva Lojza med vaščani sloves čarovnice? Kako se je močni Martinkov Martin leta in leta izogibal vpoklicu v vojsko? Kako se je razpletlo življenje pametnega črnolasega Miha Marjana?
Cveto Zgaga prihaja iz Baške Grape. Že od malih nog ga je življenje poneslo k pisanju spisov, k slovenski besedi in v kasnejših letih tudi k etnologiji, zgodovini in fotografiji. V družbi svoje družine je te spretnosti in znanja nadgrajeval, rezultati let raziskovanja pa so vidni v domačem oz. hišnem muzeji v Bači. Izsledke mnogih njegovih raziskav z območja gornje Bače so pričeli objavljati lokalni časopisi in revije, besedilo pa so pričele krasiti tudi njegove lastne fotografije. Zarasle stezice spremljajo uvodne besede Jelke Urbas Kopinja, Nadje Valentinčič Furlan ter Žarka Rovščka ter ilustracije talentirane Petre Žiberne. Za ohranjanje spomina na življenje in delo Cveta Zgage je poskrbela njegova žena Olga Zgaga, ki je na koncu knjige zapisala krajši življenjepis. S tem je tudi njegovo življenje zapisano na papirju, kot je to Zgaga storil za mnoge vaščane domačega kraja.
Ob dvojnem jubileju slavnega slovenskega pisatelja Cirila Kosmača je v knjigi Lovim pomladni veter izšla kolekcija 33 novel, ki so bile pred tem objavljene le v raznih časopisih in revijah tekom avtorjevega življenja. Kot narod smo namreč v letu 2020 obeleževali 110 let od rojstva ter 40 let od Kosmačeve smrti in delo Lovim Pomladni dan je poklon današnje družbe njegovemu ustvarjanju. V knjigi zasledimo novele in črtice kot so Medvejke, Beli konj, Potepuh Najdu, Hiša št. 14, Na sveti večer, Obisk, Poletje, V žagi, Zlato, Prebujenje, Zgodbe o razbojnikih in sodnikih ter mnoge druge zgodbe, ki v obujajo v sodobni družbi spomine na preteklost.
Bralec se pri branju spoznava z novelami, ki so bila skozi čas pozabljena in so v tem delu pridobile novo podobo in prepoznavnost. Sooča se s prvoosebno izkušnjo avtorja s fašizmom in fašističnimi ječami, obdobjem begunstva na Evropskem prostoru, partizani in njihovem krvavem boju, družino, tigrovskem uporu, ljubeznijo in veliko več. Vsaka novela predstavlja svet zase in bralcu ponudi vpogled v avtorjevo razmišljanje ter dogajanje v času zgodnjih tridesetih pa do konca petdesetih let 20. stoletja.
Dela za Lovim pomladni veter sta izbrala Nanča Kosmač Kogej in Andraž Gombač. Za uvodno besedo in zahvalo na koncu je poskrbel Andraž Gombač. Knjiga ob branju učinkuje kot avtobiografija celotnega slovenskega naroda, ne samo avtorja samega. Posebna zanimivost dela je ilustracija belega konja na naslovni platnici, ki je Cirilu Kosmaču predstavljal simbol svobode.
Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.
Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.
V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.
Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.
Kirka na Jadranu je štirinajsta pesniška zbirka Andraža Poliča in hkrati svojevrsten lirski zemljevid obmorskega sveta, kot ga pozna in čuti avtor. V njej potujemo iz Trsta preko Pirana, Umaga, Rovinja, Kornatov, Splita, Šibenika, Hvara in drugih, nam tako znanih krajev, ki pa v pesmih dobijo novo, intimno razsežnost. Potovanje po različnih krajih zaznamujejo spremenljiva razpoloženja, od lahkotne poletne omame do tihe otožnosti, ki jo prinesejo večeri in spomini. Zdi se, kot da ima vsak kraj svojo barvo in svoj vonj, svoj ritem življenja in svojstveni način, kako obstaja na svetu.
Tistim, ki smo po teh krajih že popotovali, zbirka vzbuja nostalgične občutke: »/…/ bil sem mlad in pijan in Đavoli so bili hit poletja /…/«. Pesnik ob tem ne ostane le pri spominu, ampak z nami deli tudi drobce življenjskih modrosti: »Stari ribiči te naučijo, kako imeti rad nevarnost: ogenj, ženske in valove.«. Pesmi prehajajo med konkretnimi prizori in bolj sanjskimi, skoraj halucinatornimi podobami, pri čemer avtor z malo besedami odpira široke prostore domišljije.
Zbirka predvsem pričara občutek metafizike, tistega neotipljivega presežka, ki začara tudi najbolj vsakodnevne dogodke – jutranjo kavo v pristanišču, počasno zibanje bark, krik galeba ali naključni pogovor v lokalni konobi. Naše lastno doživljanje ob branju dodatno osvetljujejo osebni spomini, zato se zdi, kot da se ob nekaterih pesmih resnično zasliši šumenje valov, škripanje vrvi v marini in oddaljena glasba nekega poletja, ki se ne bo nikoli povsem vrnilo, pa vendar vztraja v nas.
V odročni vasici sredi slovenskih gozdov se v posebni ustanovi znajde skupina mladih posameznikov, ki imajo nadnaravne sposobnosti branja misli in vstopanja v tuje možgane, premikanja stvari na daljavo ter celo lebdenja. Prav te so jih, poleg njihovih kriminalnih dejanj v preteklosti, pripeljale do skupnega bivanja v ustanovi, ki želi njihovo nadnaravnost odpraviti in jim tako pomagati vrniti se v vsakdanje življenje, kjer bodo enaki ostalim ljudem. Brezimenski glavni junak je po spletu dogodkov prisiljen vstopiti v ustanovo, kjer pa ga izolacija in omejeno zapuščanje stavbe kmalu pripeljeta do snovanja načrta pobega z drugi stanovalci. Potegne jih v serijo dogodkov, kjer poskušajo ugotoviti, kdo nadzoruje njihovo situacijo in kako pobegniti iz kraja, ki jim tega ne dopušča.
S kratkimi poglavji, črno-belimi ilustracijami Domena Gazvode in Tanje Seimon ter spremno besedo Gašperja Troha je roman z osrednjo tematiko o skupnosti brez prostora za drugačnost literarna uspešnica pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode. Delo, v katerem nas sanje in spomini literarnih oseb popeljejo iz sedanjosti v preteklost in nazaj, predstavlja zgodbo, kjer bralec skozi scene trenutne realnosti in spominov poskuša razvozlati situacijo, v kateri se je znašel glavni junak. Ponuja nam vstop v možgane brezimenskega fanta, kjer pa si prostor delimo z njegovim prijateljem. Kljub temu, da ima roman nadnaravne elemente in se dogaja primarno v sedanjosti, a s spomini posega tudi po bližnji preteklosti, zgodbi ni težko slediti in razumeti. Gre namreč za krajše delo, ki bralca takoj potegne v sprva počasno, nato pa vedno bolj hitro odvijajočo se zgodbo in ga nato na koncu preseneti z nenavadnim in nepričakovanim zaključkom.
Roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo je bil leta 2008 nominiran za Kresnikovo nagrado in nato leta 2009 vključen v knjižni seznam Primorci beremo.
Rdeči čarovniki, trije skrivnostneži z velikim vplivom in vojsko, prevzamejo oblast v Sončni deželi. V zgodbi spremljamo Ganeja, bivšega vojščaka Knežje vojske, in njegovega prijatelja, nežnega in zasanjanega Jaroslava. Ta ugotovita, da zavojevalci nimajo nič dobrega za bregom, ravno nasprotno. Že v zraku je mogoče čutiti, da se pripravlja nekaj zloveščega, zato se odločita, da se bosta uprla.
Ganej je priča prevari in tako se njegovi sumi potrdijo. Z Jaroslavom se znajdeta v središču dogajanja, saj se odločita, da se bosta maščevala in uprla novim voditeljem, s tem pa tudi odigrala ključno vlogo pri obstoju celotnega sveta. Protagonista se tako odpravita na epsko popotovanje, polno zarot, starih pravljic, maščevanja in čarovnij; na poti odkrivata skrivnostne kraje in že skoraj pozabljena bitja in božanstva.
Način, na katerega je knjiga napisana, spominja na Tolkienovo pisanje; Konda tudi postreže s pesmimi. Knjiga pa ni le “navaden” ali “še eden izmed” domišljijskih romanov – Konda namreč navdih za svojo zgodbo in protagoniste črpa iz slovenske mitologije. Knjiga je polna zlatorogov, ajdov, kresnikov, eno ključnih bitij v zgodbi je tudi Kurent.
Jakob Konda je profesor angleščine, Skrivnost Srži pa je njegov prvenec, ki prinaša svež veter na področju domačih fantazijskih romanov. Avtor je že pripravil nadaljevanje knjige, kjer se Ganej in Jaroslav zoperstavita mogočni vojski pod vodstvom Rdečih čarovnikov.
