Zarasle stezice

V prelepi dolini Baške grape se skriva majhna vasica, kjer še danes prepevajo ptički in otroški glasovi. Dom je tudi avtorju knjige Zarasle stezice, ki se skozi nabor kratkih zgodbic spominja svoje mladosti. Zgodbe so čudovite in nedolžne vsaka po svoje. Nekatere nas popeljejo v preprostejše čase življenja na vasi. Druge nam pričarajo nasmeh na obraz ob prebujenem spominu na naše lastno otroštvo in vragolije, ki smo jih ušpičili kot otroci. Ob nekaterih se spomnimo vseh pogovorov s starši ali starimi starši o njihovih dolgih in težkih poteh v šolo. Skozi otroške oči nam zgodbice pričarajo enega najhujših sovražnikov otrok na vasi: kače. Pojavijo se kapljice krvi in solze, ki jih starši z ljubeznijo obrišejo z lic. Vsem je skupen spomin na pretekle čase. Tako kot deček v knjigi smo tudi mi vsako leto starejši, a še vedno z ljubeznijo in kančkom žalosti obujamo spomine na našo mladost. Konec knjige spremljajo spomini na resnične osebe iz Cvetovega zgodnjega življenja. V delu Zrasle stezice so vključene slike in opisi starih vaških posebnežev, ki se jih avtor dela spomni. Kakšno je bilo življenje svojeglavega starega Malinkarja in zakaj je imela Pajštuarjeva Lojza med vaščani sloves čarovnice? Kako se je močni Martinkov Martin leta in leta izogibal vpoklicu v vojsko? Kako se je razpletlo življenje pametnega črnolasega Miha Marjana? Cveto Zgaga prihaja iz Baške Grape. Že od malih nog ga je življenje poneslo k pisanju spisov, k slovenski besedi in v kasnejših letih tudi k etnologiji, zgodovini in fotografiji. V družbi svoje družine je te spretnosti in znanja nadgrajeval, rezultati let raziskovanja pa so vidni v domačem oz. hišnem muzeji v Bači. Izsledke mnogih njegovih raziskav z območja gornje Bače so pričeli objavljati lokalni časopisi in revije, besedilo pa so pričele krasiti tudi njegove lastne fotografije. Zarasle stezice spremljajo uvodne besede Jelke Urbas Kopinja, Nadje Valentinčič Furlan ter Žarka Rovščka ter ilustracije talentirane Petre Žiberne. Za ohranjanje spomina na življenje in delo Cveta Zgage je poskrbela njegova žena Olga Zgaga, ki je na koncu knjige zapisala krajši življenjepis. S tem je tudi njegovo življenje zapisano na papirju, kot je to Zgaga storil za mnoge vaščane domačega kraja.