Včasih, ko v Grapi prespim

Kratke lovske zgodbe Jožeta Lebana-Drolča obarvajo doline Tolminske in Baške grape pa vse do visokih vrhov in gora Posočja na skrajnem severozahodu. Skozi spretno tkane zgodbe in vključevanjem narečnih besed »Včasih, ko v Grapi prespim« oživlja preproste dneve posoških lovcev. Dogodivščine otvorijo resnične zgodbe, ki so se v življenju pripetile avtorju ali njegovim prijateljem. Kaj se je dogajalo pod Jehlcem? Kdo je bil Podorehov Ivan? O Bertiju in gamsu, ki je prekoračil lovsko mejo in veliko več. Posebnost knjige so t.i. košči, prebliski mnogih manjših dogodivščin na koncu zgodb obarvani v zeleno barvo, ki se na nek način navezujejo na glavno osebo zgodbe ali na kraj, kjer se spomin odvija.
Drugi del knjige je namenjen zgodbi o Lukežu. V tihi dolini se proti domu skozi temo večera odpravlja zviti divji lovec Lukež. Njegovo pot prekine gospodar Graparjeve domačije, ki ga v želji za manjšo uslugo povabi na požirek žganja. Ta noč je dogodek, ki počasi, a vztrajno, poveže življenje samotarja z mladim, radovednim Graparjevim sinom Tinčkom. Skozi mnoga srečanja do tedaj naprej se osamljeno srce starega divjega lovca končno počasi odpre nedolžnemu in iskrenemu zanimanju mladega fantka za naravo in življenje, nad njima pa visi grožnja vojne in preteklost, ki se ne želi prepustiti toku času. Z prelepimi slikami živali in scen ter bogatim besediščem je knjiga »Včasih, ko v Grapi prespim« ena najlepših del Zgornjega Posočja. Predstavlja lahkotno branje, primerno za piknike v naravi, kjer se lahko tudi bralec sreča z divjimi živalmi, ki jih skozi besede naslikajo zgodbe. Spremno besedo je napisal Franc Černigoj, za čudovite ilustracije živali in prizorov v knjigi pa je poskrbel Milan Samar. Konec knjige krasi slovar narečnih besed za lažje razumevanje.
Jože Leban je svojo mladost preživel ob reki Bači. Po pridružitvi Lovski družini Ljubinj je lov postal konstanta v njegovem življenju, kar pa je spodbudilo tudi avtorjevo pisateljsko pot. Začetke ustvarjanja je več kot deset let zaznamovala lovska kronika, obogatena z izkušnjami ter doživetji njegovih lovskih prijateljev. Poleg pisanja pa se je Jože posvetil tudi zbiranju zgodovinskega pisnega in slikovnega gradiva o njegovih prednikih. Delo Jožeta Lebana bi se nadaljevalo še dolgo v prihodnost, če mu ne bi načrtov prestregla neozdravljiva bolezen. Včasih, ko v Grapi prespim je njegovo zadnje delo, na katerem je delal pred smrtjo. Kot je zapisal v enem njegovih zadnjih pisem: »Vsaka stvar se nekoč konča in tudi nekoč začne. Tako življenje kot početje. Le začetka se človek ne zaveda, konec pa začuti. Je že prav tako.«