V na videz vsakdanji sodobni Evropi se v knjigi Pol temni z življenjem navadnih ljudi prepletata dva različna, a povezana svetova: vsakdan belih in življenje črnih vešč s posebnimi sposobnostmi, med katerimi že dolga leta potekajo krvavi boji in maščevanja. Nathan je poseben. Kot sin zloveščega črnega veščca, ki za seboj pušča sledi smrti, in mrtve bele vešče, je njegov obstoj že od samega začetka boj za preživetje. Izobčen je iz družbe, edina prijatelja sta mu pol-brat in pol-sestra, Svet belih opazuje vsak njegov korak in zaljubi se v edino dekle, ki mu je prepovedana. Z odmevnim očetom nima stikov, toda bliža se Nathanov sedemnajsti rojstni dan. Vsak veščec mora ob tej priložnosti prejeti od starša tri darove, ki v mlademu veščcu nato zanetijo zametke čarovniških sposobnosti, v drugem primeru pa dočakajo bolečo in zagotovo smrt. Vedno ostrejši zakoni glede življenja črnih veščcev in bližajoč se rojstni dan Nathana potisnejo v smrtonosno igro boja in čarovnije, kjer pa se odločitev o življenju in smrti bliža z vsakim sončnim zahodom.
Pol temni je mednarodna uspešnica avtorice Sally Green, ki je bila leta 2014 uvrščena v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj prevedena knjiga avtorjevega prvenca (pred izidom). Prevedena je bila namreč v 45 jezikov pred izdajo pod okriljem založniške hiše Penguin books. Avtorica, ki prihaja iz Anglije, je tekom življenja opravljala mnoga dela, v 2010 pa je pričela s pisanjem knjige, ki ji je spremenila življenje. Gre za napeto, fantazijsko pustolovščino o fantu, ki poskuša preživeti v svetu, ki mu ni naklonjen. Skozi kratka poglavja se prepletajo tematike moralnosti in nasilja, ljubezni in zaupanja ter čarobnosti in resničnega življenja. Delo je posebno zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki bralca potegne v misli glavnega junaka, skozi katerega oči opazujemo svet. Avtorica navdih za roman pripisuje čudovitim hribom severnega Walesa, pohodniški poti Sandstone v Angliji ter dolini Lötschental v Švici, kjer je tekom pisanja velikokrat pohajala in katerih lepote lahko opazimo tudi v knjigi.
Zgodba Pol temni se nadaljuje v delu Pol divji, prejela pa je tudi televizijsko adaptacijo pod imenom “The Bastard Son & The Devil Himself”, ki je premiero doživela oktobra 2022 na Netflix-u.
Nova trilogija nas popelje v svet kriminala in psiholoških zapletov. Joe Parker, odvetnik kazenskega prava, ki zagovarja kriminalce in njegov brat Sam, kriminalist, ki se ukvarja s finančnim pregonom, imata stresno družinsko zgodbo. Novi primer, ki ga prevzame Joe je primer Ronnieja Bagleyja. Sama pa vključijo v oddelek za umore. Nove pogrešane mlade ženske brata povežejo v odkrivanju zločinov. Na dan prihajajo skrivnosti, ki zgodbo zapletajo.
Kako lahko Joe pomaga Ronnieju, ki je obtožen umora svojega dekleta in hčerke? So nova pogrešana dekleta res povezana z zločini, ki so se dogajali pred leti? Kdo znova mori? Napeto in zapleteno branje, ki odstira različne družinske skrivnosti. Pričakujemo nadaljevanje in nove napete zaplete.
Ana Marwan je za besedilo Krota, ki ga je izvorno napisala v nemščini, prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru. V nemščini je napisala tudi prvenec Der Kreis des Weberknechts, v slovenščini pa lahko beremo njen roman Zabubljena. V Kroti spremljamo izsek iz življenja neimenovane protagonistke, ki se je pred kratkim preselila v hišo v odročnem kraju. Dneve preživlja v notranjosti hiše, njen vsakdan občasno zmotijo le obiski poštarja in vrtnarja, prav posebno obiskovalko pa nekega dne najde v bazenu ob hiši. Gre za krastačo, ki nepričakovano vstopi v njeno življenje in ga zapelje iz ustaljenih tirov. Če v prvem delu zgodbe stvari potekajo počasi in imamo občutek, da se pravzaprav nič ne zgodi, se čas v drugem delu odvrti z vrtoglavo hitrostjo. V njem spoznamo protagonistkino (namišljeno) prihodnost, v ospredju je preizpraševanje ženskosti in materinstva. Nejasnost in dvoumnost vztrajata vse do (brutalnega) konca. Besedilo je napisano v poetičnem jeziku in je kljub melanholični, tudi boleči vsebini začinjeno s humorjem. Izšlo je v dvojezični knjižici, ki vključuje tudi nagovor Klausa Kastbergerja ob podelitvi nagrade.
Inteligentno duhovite zgodbe precej skrivnostnega Dejana Krajlaha, slovenskega avtorja, ki piše pod psevdonimom Leone R. Giuliani (Prva misija: Pariz, Dunaj kliče, Berlinski psi, Tujec v Moskvi). So idealna bralna poslastica za sprostitev modernega bralca/ke, ki je ob vseh obveznostih omejen s časom. Avtor je svojo hedonistično strast in praktična znanja prelevil v svojega junaka Enrica Morettija, ki ni tipičen, smrtno resen ali dosledno morilsko izurjen agent tajne službe, ampak zgovorno nepoboljšljiv zapeljivec, ki mimogrede opravlja pomembna poslanstva po različnih sodobnih svetovnih prestolnicah. Zgodbe so polne različnih življenjskih modrosti, zanimivih dejstev in informacij v nepredvidljivih situacijah. Prva misija: Pariz je na Amazonu dosegla prvo mesto v žanru kriminalnega romana, saj je izvorno napisana v angleščini.
Geralt iz Rivije je veščec, poklicni morilec, ki je izšolan za pobijanje pošasti. Pri ljudeh (in drugih bitjih) vzbuja sovraštvo, večinoma se ga tudi bojijo – zaradi njegovih podvigov pa ga skrivoma tudi občudujejo. Kljub odporu, ki ga imajo do veščecev, pa jih ljudje navadno prosijo za pomoč, ko se v njihovo bližino naselijo pošasti in bitja, ki jim grenijo življenje. V knjigi spremljamo Geralta in njegove dogodivščine, pridruži se mu tudi Zlatič (angl. Jaskier), bard, ljudski pesnik in pevec, ki ima dolg jezik in vedno zabrede v težave. Kljub temu da se zdi, da je lahko ugotoviti, kdo je pošast in kdo ne, oziroma, kdo je dober in kdo ne, se izkaže, da to ni vedno lahka naloga … Pošast ni nujno zlobna, človek pa ni nujno prijazen …
Andrzej Sapkowski, poljski pisatelj, avtor sage Veščec, je v knjige vključil like iz evropske mitologije in slovanskega ljudskega izročila.
Knjig iz serije Veščec je skupno osem, trenutno edina prevedena v slovenski jezik je prva knjiga Zadnja želja, tej pa kronološko sledi knjiga Meč usode. Priporočeno je, da se knjige bere po naslednjem vrstnem redu: The Last Wish (Zadnja želja), Sword of Destiny (Meč usode), Blood of Elves, Time of Contempt, Baptism of Fire, The Tower of the Swallow, The Lady of the Lake in Season of Storms.
Knjige Veščec (poljsko Wiedźmin; angl. The Witcher) so leta 2007 prvotno predelali v istoimensko videoigro, kasneje pa v grafične romane. Leta 2019 je na portalu Netflix izšla prva sezona serije, kjer v glavni vlogi spremljamo Henryja Cavilla kot Veščeca.
Heloise Kaldan, novinarka časopisa Demokratik Dagblad je napisala udarni članek o škandalu modnega magnata Jana Skriverja. A njen vir in ljubimec Martin Duvall ji je posredoval napačne informacije. Za las se izogne izgubi službe, kmalu zatem pa začne dobivati pisma Anne Kiel, ki je nihče ni videl že tri leta. Anna naj bi z nožem na domu ubila Christofferja Mossinga, sina nepremičninskega tajkuna, nato pa izginila. Zdaj ji Anna v nenavadnih, poetičnih pismih sporoča, da sta povezani in navaja podrobnosti iz Heloisinega življenja. Smrdljivka, redka rastlina, ki med cvetenjem oddaja vonj po razkrajajočem truplu je Annina najljubša roža. Si želi, da bi novinarka predstavila njeno zgodbo svetu? Heloise se s pomočjo inšpektorja Erika Schäferja loti raziskovanja ozadja primera. Ne zaveda pa se, da je lahko s tem ogroženo tudi njeno življenje. Skozi njuno sodelovanje bralec spoznava tudi novinarkino življenjsko zgodbo. Travme iz otroštva usodno vplivajo na posameznike, maščevanje pa postane glavno gonilo njihovih dejanj. Heloise se nevede vplete v igro moči, manipulacije in kesanja. V roman je avtorica prepričljivo vpletla tudi tematike s področja politike in kazenskega sistema Danske. Zgodba pa je povezana z zločini, ki jih družba najostreje obsoja. Na avtentičnost romana zagotovo pozitivno vpliva tudi avtoričina izobrazba, saj je študirala zgodovino in novinarstvo. Napeto pisanje, ki se zgleduje po skandinavskih psiholoških trilerjih, bralca drži v negotovosti do zadnje strani. Roman Smrdljivka je na Danskem prejel nagrado za najboljši kriminalni prvenec. Anne Mette Hancock je leta 2018 in 2020 napisala še drugo in tretjo knjigo, ki vključuje Heloise Kaldan in Erika Schäferja. Že v romanu Smrdljivka avtorica oriše vrsto raznolikih stranskih likov, ki zgodbo dopolnjujejo in jih bomo zagotovo bolje spoznali v nadaljevanjih knjižne serije. Leta 2020 je Anne Mette Hancock postala danska pisateljica leta.
Jani Mlekuž v svoji zbirki desetih kratkih zgodb spretno prepleta elemente družine, narave, spomina, izročila in življenja. Pripoveduje zgodbe o dedku, ki je bil mojster pripovedovanja najrazličnejših zgodb, o gozdnem možu brez imena in tujcu, o potovanju sličice spomina iz sedanjosti v preteklost. Zapiše zgodbo o fantu in dekletu, ki oživita iz ilustracije stare žene s pomočjo gospodarjev gozda in neba. O očetu in sinu ter beli ovci z zvoncem. O vaščanu Matiju, ki zbira podobe življenja, in njegovem srečanju z mlado črnolasko. Piše o odvetnici z ostrim jezikom, ki se izgubi in poškoduje v gorah, kjer pa naleti na vaškega samotarja. O dvojčkih, katerih želje in upanja usmerijo njuna življenja v dve različni smeri. Nazadnje pa se zbirka kratkih zgodb zaključi z pripovedjo o Morežu.
Za ljubitelje metafor in zgodb o preprostih ljudeh ter naravi, je Morež odličen predlog za branje. Prvih nekaj pripovedi je bogatih z metaforami o naravi, času in spominu. Za tiste, ki pa jim metafore ne ležijo, je bilo napisano zadnjih nekaj zgodb v knjigi. V vsakem primeru pa si ob poglobljenem branju skozi avtorjeve besede živo predstavljamo potek pripovedi, ki se v mislih odvija kot na filmskem platnu. Za lažje razumevanje je na koncu knjige krajši seznam narečnih besed s pojasnili.
Jani Mlekuž iz Loga pod Mangartom svoje življenje prepleta z zanimanjem za književnost in literarno ustvarjanje. Četudi je slednje prišlo do uresničitve dokaj pozno, Janija to ni ustavilo pri pisanju. Svojo literarno pot je uradno začel leta 2010 z izdajo knjige Sanje nikoli ne umrejo s soavtorji kot posvetilo sedmim žrtvam hudega plazu, ki se je dogodil njegovemu domačemu kraju. Naslednje delo je načrtoval skupaj s fotografom in popotnikom Bogdanom Kladnikom ter je leta 2016 v poklon priljudni pasmi sibirskega huskija izdal knjigo v angleškem jeziku z naslovom Siberian Husky, my friend, my companion. Morež pa je Janijevo tretje literarno ustvarjanje in prvo samostojno delo, ki ga je izdal s sodelovanjem z Literarnim klubom Bovec. Po besedah avtorja je z zbirko kratkih zgodb svojemu domačemu kraju poskušal povrniti za vsa dolga leta čarobnega zavetja, ki jih je bil deležen kot otrok.
Četrti romaneski triptih avtorja Saše Vuga postavi v središče dogajanja 3 osebe, ki jih povezuje temačna preteklost in negotova prihodnost. Domoznanec se osredotoči na zgodbo mladega, vsakdanjega fanta Rafka Karlina in na usodo, ki mu je bila določena v življenju. Drugi roman v knjigi, s katero si deli tudi naslov, je Sveti Anton Prašičkar. V njem spoznamo Evstahija Čargo, moškega naveličanega človeškega telesa in življenja. Težka preteklost in obilica preprek ga pripelje do želje, da bi se spremenil v prašička. Razplet njegove zgodbe se lahko konča na pozitivni ali pa žalostni noti – individualni pogledi na delo ustvarjajo mnoga mnenja. Zadnje delo v triptihu pa ima naslov Mrtvaški ples, kjer se Matko Sovdat intimno sreča z zelo nenavadnim dogodkom – mrtvaškim plesom, na koncu zgodbe pa konča mrtev v ribniku, kjer je rad ribaril. Kaj točno se je zgodilo med tema dvema dogodkoma? Knjiga Sveti Anton Prašičkar je jezikovno bogato in premišljeno delo vrhunskega pisatelja, ki pa ni namenjeno lahkotnemu branju. S prepletanjem sedanjosti in preteklosti na bregovih reke Soče in vključevanja verskih, vojnih in družbenih elementov, avtor poskrbi za zanimivo branje, polno spretno ustvarjenih grotesknih prizorov.
Saša Vuga, rojen na Mostu na Soči, je sodil med glavne oblikovalce slovenskih umetniških besedil v Sloveniji. V mladih letih je študiral na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. V svojih delih se je ukvarjal z različnimi tematikami življenja, vse od duhovnosti, vojne, vrednot človeštva, smisla in vere. Največ pozornosti je med družbo vzbudila nova oblika pisanja, ki je dandanes tipična za Vuga – romaneski triptih. Gre za skupek treh krajših romanov v eni sami knjigi, ki pa so med seboj povezana z eno skupno točko. Vugov stil pisanja je ironičen, s kančkom metaforičnosti in izrazito ekspresivnim jezikom. Tekom življenja se je osredotočil na pisanje otroške poezije, romanov, novel, televizijskih dram, potopisnih in drugih proz ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Med te lahko štejemo nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Prešernovo nagrado leta 1998, Bevkovo nagrado leta 2001 in Zlati red za zasluge RS leta 2010.
Kratke lovske zgodbe Jožeta Lebana-Drolča obarvajo doline Tolminske in Baške grape pa vse do visokih vrhov in gora Posočja na skrajnem severozahodu. Skozi spretno tkane zgodbe in vključevanjem narečnih besed Včasih, ko v Grapi prespim oživlja preproste dneve posoških lovcev. Dogodivščine otvorijo resnične zgodbe, ki so se v življenju pripetile avtorju ali njegovim prijateljem. Kaj se je dogajalo pod Jehlcem? Kdo je bil Podorehov Ivan? O Bertiju in gamsu, ki je prekoračil lovsko mejo in veliko več. Posebnost knjige so t.i. košči, prebliski mnogih manjših dogodivščin na koncu zgodb obarvani v zeleno barvo, ki se na nek način navezujejo na glavno osebo zgodbe ali na kraj, kjer se spomin odvija.
Drugi del knjige je namenjen zgodbi o Lukežu. V tihi dolini se proti domu skozi temo večera odpravlja zviti divji lovec Lukež. Njegovo pot prekine gospodar Graparjeve domačije, ki ga v želji za manjšo uslugo povabi na požirek žganja. Ta noč je dogodek, ki počasi, a vztrajno, poveže življenje samotarja z mladim, radovednim Graparjevim sinom Tinčkom. Skozi mnoga srečanja do tedaj naprej se osamljeno srce starega divjega lovca končno počasi odpre nedolžnemu in iskrenemu zanimanju mladega fantka za naravo in življenje, nad njima pa visi grožnja vojne in preteklost, ki se ne želi prepustiti toku času. Z prelepimi slikami živali in scen ter bogatim besediščem je knjiga »Včasih, ko v Grapi prespim« ena najlepših del Zgornjega Posočja. Predstavlja lahkotno branje, primerno za piknike v naravi, kjer se lahko tudi bralec sreča z divjimi živalmi, ki jih skozi besede naslikajo zgodbe. Spremno besedo je napisal Franc Černigoj, za čudovite ilustracije živali in prizorov v knjigi pa je poskrbel Milan Samar. Konec knjige krasi slovar narečnih besed za lažje razumevanje.
Jože Leban je svojo mladost preživel ob reki Bači. Po pridružitvi Lovski družini Ljubinj je lov postal konstanta v njegovem življenju, kar pa je spodbudilo tudi avtorjevo pisateljsko pot. Začetke ustvarjanja je več kot deset let zaznamovala lovska kronika, obogatena z izkušnjami ter doživetji njegovih lovskih prijateljev. Poleg pisanja pa se je Jože posvetil tudi zbiranju zgodovinskega pisnega in slikovnega gradiva o njegovih prednikih. Delo Jožeta Lebana bi se nadaljevalo še dolgo v prihodnost, če mu ne bi načrtov prestregla neozdravljiva bolezen. Včasih, ko v Grapi prespim je njegovo zadnje delo, na katerem je delal pred smrtjo. Kot je zapisal v enem njegovih zadnjih pisem: »Vsaka stvar se nekoč konča in tudi nekoč začne. Tako življenje kot početje. Le začetka se človek ne zaveda, konec pa začuti. Je že prav tako.«
Med Idrijo in Sočo je bilo med leti 1895 in 1985 območje mnogih sprememb. V knjigi Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo sledimo osebnim pričanjem Franca Jerončiča skozi leta in dogodke, ki so se zvrstili na tem območju. Kakšen je bil pravilni postopek varovanja mrliča? Kako je Bepo Čedonov iz vasi Berdoni v Čedadu ostal brez 2 konj? Zapisana je zgodba o nesporazumu glede dveh Kostanjevic na Primorskem in posledice, ki je to prineslo mlademu Blažiču. Andrej Žnidarčič spozna, zakaj je potrebno pred pletenjem »čalabonov« pravilno izmeriti vse mere. Kako se je Darko Žnidarčič pripravljal na traktorski izpit? O prvem mlinu na električni pogon na Kolovratu. Vse te in veliko več zgodb je zbranih na enem mestu za bralce, ki jih zanima pričanje človeka, polnega izkušenj in spominov. Skozi kratke, duhovite, kronološko urejene zgodbe je predstavljeno realno dogajanje na območju Posočja kljub temu, da se dogajalni prostor skozi knjigo širi ter krči vse do Francije, Italije, Gorice in veliko dlje. Beneška Slovenije ostaja v knjigi centralna točka dogajanja, saj so zbrane zgodbe na takšen ali drugačen način povezane s tem območjem. Simpatične zgodbe na lahkoten način obudijo spomin na Kolovrat v času številnih zgodovinskih prelomov, ki pa niso omejeni le na prvo, drugo svetovno vojno in begunstvo, partizanstvo, industrializacijo in spremembo političnega sistema, SFRJ – gre za vsakdanje zgodbe vsakdanjih ljudi, ki so povezane s tako socialnimi kot tudi političnimi spremembami. S preprostim, a narečno bogatim jezikom, predstavlja delo velik prispevek k ohranjanju navad, obredov in značilnosti omenjenih krajev in ljudi.
Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo avtorjev Zorana in Franca Jerončiča. Knjiga obsega 75 resničnih zgodb iz življenja Franca Jerončiča, ki ob pomoči Zorana skozi kratke, vsebinsko samostojne zgodbe bralcu naslika celostno sliko. S preprostimi, črno-belimi ilustracijami so knjigo opremili Franc Jerončič, Barbara Kožlin, Neja Nedoh, Gregor Jerončič in Lidija Jerončič, spremno besedo o delu in avtorjih pa je napisal Adrijan Pahor. Za lažje bralčevo razumevanje narečnih oz. slogovno zaznamovanih besed je na koncu knjige priložen tudi slovar narečnih besed in opombe. Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo, pri katerem sodelujeta tako sin kot oče – pred tem sta že izdala knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu in Bratje Slovani.
