Plodovit slovenski pisatelj, poet Slovenskih goric, v zadnjih letih kot po tekočem traku objavlja obsežne romane in zbirke zgodb. Pokrajino, ki mu je blizu iz otroštva in mladosti, je v središče dogajanja postavil tudi v romanu Pesniški dvor. Uvodna poglavja so zasnovana tako, da sta prav reka Pesnica in z njo Pesniška dolina osrednja pripovedovalca. S poetičnim jezikom, ki spominja na uvode Miška Kranjca, bralca prestavi v dolino ob slovensko-avstrijski meji, ob reko, ki teče tam mimo večna in neminljiva. Za mimobežne voznike, tovornjakarje ali turiste zgolj bežen preblisk, ki pa marsikaterega tujca ali celo domačina ne pusti brez čustvenega odziva. In nato, po več straneh, pripovedovalec počasi usmeri bralčev pogled in pozornost na skrito, komajda opazno posebnost. Vzdušje je kar naenkrat gotsko temačno, kot da bi brali roman iz obdobja romantike. Betonske “gobe”, ena ob drugi, z nedojemljivimi odprtinami, zdaj že prerasle s travo in še bolj vdrte v zemljo. Za njimi pa razpadajoča domačija, v kateri je še vedno mogoče prepoznati nekdanjo veličino. In od tod naprej se pojavita osrednji osebi, trdni gospodar, vinogradnik Štefan Gornik in njegov sin Slavko, ki si ne želi ravno po očetovih stopinjah. Pišejo se trideseta leta 20. stoletja, po Evropi se, zlasti med študenti, širi Komunistični manifest. Sin, ki študira v Ljubljani, sprva navdušeno sprejema ideje manifesta, a kaj hitro zasluti, da za vsem skupaj tiči povsem nekaj drugega. Opusti študij in se vrne domov, čeprav se viziji o drugačnem svetu nikoli povsem ne odreče. Čisto drugačen je oče, ki z dušo in srcem živi za svoje vinograde in vinsko klet, pa naj bodo njegovi kupci kdor si že bodi. Ne more se odreči zemlji, ki so jo skrbno, iz generacije v generacijo, obdelovali in negovali njegovi predniki. Takšna dediščina mu je sveta.
V drugem delu je dogajanje prestavljeno v čas tik pred nemško zasedbo Jugoslavije. Malo znano poglavje o gradnji t.i. Rupnikove linije, ki jo je tudi ob Pesnici postavljala vojska kraljeve Jugoslavije, da bi se zaščitila pred tujimi vdori, je snov za obsežno pripoved, katere del postane tudi Gornikova domačija. Slikovito je opisana služinčad, ki je vpeta v delo in pripada domačiji prav tako kot gospodarjeva družina. Hlapec, dekla in duševno zaostala ženska, ki se kdove zakaj priklati k hiši, nazadnje pa ji dodelijo vlogo pastirice. Vojak z višjim činom in njegov “posilni”, ki sodelujeta pri gradnji betonskih bunkerjev, dobita prenočišče pri Gornikih. Kot se rado zgodi, tudi tu ne gre brez ljubezenskih zadev, ki pa hiši prinesejo prvo tragedijo. Vojna je vse bliže, Slavko, ki je zdaj že učitelj, hkrati pa se trudi, da bi postal uspešen pisatelj, se z očetom miselno vse bolj razhaja in si raje poišče službo drugje. Oče Štefan pa vztraja pri svojem delu. Vložna zgodba v tem delu bralcu razkriva še eno, ne ravno znano dejstvo nekdanjih časov, usodo primorskih beguncev v Prekmurju po prvi svetovni vojni. Po vsesplošnem kaosu ob nemškem prihodu v Maribor si Slavko najprej skuša rešiti kožo z begom na Hrvaško, a nazadnje pristane v taborišču Dachau.
Tretji del romana se najprej začne v dneh po koncu vojne, leta vmes pripovedovalec povzame le na kratko. Na Gornikovi kmetiji je umrla mati, sin pa se vrne iz taborišča povsem shiran. Nastopi agrarna reforma, najhujše pa je vsesplošno sumničenje, ki zavlada med ljudmi. Kje si bil med vojno, kako to, da si preživel … Potem ko se oče Štefan zave, kaj čaka viničarijo, v katero so njegovi predniki in on sam vlagali delo, znanje in ljubezen, medtem ko otrok ni uspel izšolati za vinogradnike, si sodi sam. Sin ostane učitelj, a se z ženo preselita v učiteljski blok.
V roman je vpletenih še nekaj vložnih zgodb, ki se nekatere ponavljajo tudi kot vodilni motivi. Ena takih je dolgoletno vračanje soseda Gornikovih, Franca Brega, s fronte v prvi svetovni vojni, kakršno na nek način kasneje doleti tudi Slavka.
Čeprav je tematika težka in bo zlasti bralcem, ki jim je marsikaj znanega, pritekla kakšna solza, je besedilo prepredeno z značilnim Partljičevim humorjem, ki junake postavlja na trdna tla. Vse kar je opisano, so ljudje res doživeli, vedno so se znali nekako rešiti. A za tiste, ki niso dočakali spoštovanja do svojega dela in tudi ne spoštovanja do trpljenja, ki so ga morali prestajati, ko so bili “krivi brez krivde”, je v tretjem delu res že vsega preveč. Je le še upanje, da bo nekaj ostalo v knjigah, kar pa je najbrž bolj slaba tolažba.
Še en pisateljev hommage Slovenskim goricam.
