skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Mestece Galveias

José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.

Pa čeprav buldožer

Rahlo zagrenjeni 53-letni asocialni pisatelj in nekdanji alkoholik Gena Kalan živi z ženo Majo in trinajstletnim sinom Aleksom. Nekdanja sošolka Monika Geni ponudi poslovno priložnost. S partnerjem po lansiranju uspešne mobilne aplikacije pripravljata novo igro. Uporabnikom naj bi v slogu filmov in televizijske serije Westworld ponudili izkušnjo navidezne resničnosti. Gena jima kot pisatelj z bujno domišljijo in občutkom za osebne zgodbe pomaga pri kreiranju likov, ki bodo v teh igrah nastopali. Ustvari tri ženske like iz lastnega življenja. Kmalu začne skozi interakcijo z njimi vse bolj obsesivno proučevati njihove osebnosti ter lastne odnose v resničnem življenju. Meja med resničnostjo in domišljijskim svetom se ves čas zabrisuje, pri likih pa se pojavi spomin na srečanje z neznanim vsiljivcem. Hkrati se razkriva tudi ganljiva zgodba posebneža iz soseske, ki ima na dvorišču ogromen buldožer. V čas koronavirusa postavljeno pronicljivo delo pa ni le roman o (pre)moči sodobne tehnologije. Je predvsem portret človekove narave, družinskih odnosov in odtujenosti. In o tem, da je nekoga vendar potrebno imeti rad. Andrej E. Skubic je slovenski pisatelj, prevajalec in jezikoslovec. Za svoja dela je prejel mnoge literarne nagrade in nominacije.

Vojske

Na začetku romana, ki ga je avtor postavil v 80. leta prejšnjega stoletja, v čas Pabla Escobarja in kolumbijskih mafijskih kartelov, vstopimo v mirni intimni svet glavnega pripovedovalca Ismaela, ostarelega profesorja, ki v kraju San José prebiva s svojo ženo Otilio in si svoje dneve poleg obiranja pomaranč in običajnih priložnostnih pogovorov najraje pestri z motrenjem ženskih teles. Življenje v tem odmaknjenem prerijskem kraju poteka dokaj običajno, a je to zgolj navidezno in ne traja prav dolgo. Z razvojem dogodkov in kasnejšimi razlagami odnosov spoznavamo nasilno in izprijeno ozadje dogajanj ter izvemo, da je bilo nekaj krajanov tudi že ugrabljenih in da ugrabitelji zanje zahtevajo nezamisljivo visoke odkupnine. Med ljudmi veje vse večji strah in čedalje več se jih odloča kraj za vedno zapustiti. Črni trenutek v življenju kraja, ki ga do takrat prebivalci San Joséja še niso izkusili, čeprav so vedeli, da se to v državi pogosto dogaja, pa se zgodi v nenadnem nepričakovanem krvavem spopadu vojsk, za katere niti ne uspejo ugotoviti, katerim interesom pripadajo oziroma kdo je tisti, ki v danem trenutku nad njimi izvaja neposredno nasilje. Iz nedolžnega začetka romana nas avtor, ki je mednarodno slavo dosegel prav s tem delom, v katerem je odlično predstavil umazano politično skorumpiranost Kolumbije, na ta način vodi v prikaz popolnega razpada posameznika in celotne družbe, ki se sooča z vojno, v kateri se moralnosti odpovedujejo celo tisti, ki nanjo najbolj prisegajo. Mir zamenja strah, erotiko posilstva in življenje smrt. Posamezniki so razčlovečeni, norost je neizbežno dejstvo. Živi niso več zares živi, kar velja za posameznike pa v enaki meri velja tudi za celotno državo. Tragedijo kraja je pisatelj v romanu prepletel z osebno tragedijo pripovedovalca, ki v enem od spopadov izgubi tudi svojo ženo, pisava pa je enako prepričljiva tako v opisovanju Ismaelovih osebnih bojev in procesa razpadanja njegovega lastnega jaza v norost in pozabo kot tudi v opisovanju ostalih usod in prikazovanju razkroja kraja v mesto duhov. Četudi s kolumbijskim ozadjem in natančnim prikazom vsakdana države v nenehni državljanski vojni roman prerašča v univerzalno podobo posameznikov, neusmiljeno oplazenih z absurdi vojne in povsem nemočnih v svojih individualnih življenjih, kar pisatelj ponazori z veščo fabulativno gradnjo in mojstrskim obvladovanjem pripovedovanja. Roman je bil tudi v strokovni javnosti prepoznan kot literarna mojstrovina in je avtor zanj prejel več mednarodnih nagrad, za odličen prevod v slovenščino pa gre pohvala prevajalki Tini Malič.

Božanski imperator peščenega planeta

V četrtem delu serije o Peščenem planetu spremljamo zgodbo imperatorja Leta II., sina vladarja Paula Muad’diba iz rodbine Atreides in Chani, njegove zunajzakonske partnerice fremenskega porekla. Leto II. je po neverjetnih 3.500 letih še vedno na čelu celotnega znanega vesolja, s svojo domnevno nesmrtnostjo pa si je pridobil status božanstva. Na začetku vsakega poglavja so tokrat predstavljeni odlomki iz njegovih ukradenih dnevnikov, v njih pa razodeva svojo filozofijo in napotke, ki jih želi predati človeštvu. Slutimo, da je namerno dopustil, da so mu bili ukradeni. Ko so po spremembi ekosistema, iz puščavskega v bogato rodovitno okolje, peščeni črvi izumrli, je na voljo le omejena zaloga melanže. Od nje je odvisno prebivalstvo, z njo pa po svoji volji upravlja Leto II. S svojo preobrazbo v novega Šaj Huluda bi lahko sam ustvarjal velike količine začimbe. S pomočjo peščenih postrvi se je uspel preobraziti do njegove predstopnje, postane torej hibridno bitje med človekom in črvom. V svoji viziji prihodnosti je namreč predvidel pogubo človeštva, ki kljub neverjetnim dosežkom stagnira, zato mora to nujno preprečiti. V času tako imenovanega Letovega miru poskuša z nepopustljivo surovostjo in diktaturo preložiti usodne dogodke na kasnejši čas, hkrati pa ustvarja tiranijo. A s svojim nerazumnim delovanjem želi človeštvo le vzpodbuditi, da bi premagalo nepremagljivega in se razvilo na naslednjo stopnjo. Kot smo navajeni iz Herbertovih del, je tudi v tem polno filozofskih misli
ter idej o možnih poteh, ki bi jih v prihodnosti lahko ubrala znanost. Daljna prihodnost z aluzijami na naše dogodke iz pretekle zgodovine se skozi mnoge vzporedne zgodbe, ki zahtevajo poglobljeno branje, mojstrsko izpelje.

Pričakovanja

Ljudje v življenju pričakujemo marsikaj. Zdi se, da je še najmanj zahtevno pričakovati, da najdeš pravo osebo in imaš z njim/njo otroke. Žal ni vedno tako. Vztrajno se povečuje delež samskih oseb, prav tako se zdi, da na vsak sklenjen zakon vsaj eden razpade. Če do poroke sploh pride. In otroci? Tudi rodnost vztrajno pada.
V romanu spremljamo Jano in Primoža, oba v drugi polovici tridesetih let. Nekaj časa sta že skupaj, končno imata oba redno službo in ravno sta se preselila v večje stanovanje, dvosobno. Primož, ki dela v vrtcu, si je vedno predstavljal, da bo oče. Da bo mama, je pričakovala tudi Jana. Vendar otroka ni. Pomoč jima ponudi medicina. Avtorica doživeto prikaže, s čim vse se pari srečajo po odločitvi za umetno oploditev. Prepričljivo naslika, kako (neuresničeno) hrepenenje po otroku zareže v telo in psiho ženske, ki ji že narava nalaga materinstvo, še bolj pa to od nje pričakuje družba. Osvetli razpoke v odnosih ženske, najprej s partnerjem, kajti tarča bolečih postopkov ni njegovo telo, nato še s prijatelji in znanci, kjer pogosto ni dovolj razumljena. Kako ostati človek, ko si zreduciran na telo, ki te je pustilo na cedilu?
Pričakovanja so drugi roman Anje Mugerli, ki je za svojo zbirko kratkih zgodb Čebelja družina prejela Evropsko nagrado za književnost. Avtorico odlikuje izjemen posluh za prikazovanje odtenkov v zapletenih medčloveških odnosih ter pogum za lotevanje tabu tem, kar neplodnost kljub vedno večji pogostosti še vedno ostaja.

Terenske raziskave ukrajinskega seksa

Mikola in Oksana, slikar in pesnica, oba ukrajinskega rodu in zaznamovana z isto bolečo nacionalno izkušnjo trpeče, ponižane in v svetovnem merilu spregledane nacije, se srečata na umetniškem festivalu. On pristopi in jo ogovori, ona kljub temu, da ga že na prvi pogled oceni kot cenenega provincialnega nastopača s prebrisanim zelenookim pogledom in oguljenim šarmom umetnika, tihi prežeči slutnji navkljub, da ji bo ta moški prizadejal bolečino, kar pa je morda res bilo potrebno neizbežno preslišati, saj je bila na delu usoda (no, to je sprejeta fraza), sprejme izziv in se z njim poda na ponujeni sprehod. Izkaže se, da je, še preden se je vse skupaj začelo, vedela vse – boleče bo. Vrtoglavo strastno, a boleče (ljubil jo je, kakor je pač znal). In je bilo. Kar velja za vsa patološka razmerja. Bil je to njen prvi ukrajinski moški, že narejen, ni ga bilo treba poučevati o Ukrajini. Delila sta si skupni notranji prostor razumevanja, večno ukrajinsko obsojenost na neobstajanje, iz katere sta izhajala. Povrhu vsega je bil to njen prvi moški zmagovalec, alfa moški (kako fenomenalno čudovito! – mar res?). Utrujena ljubiti svet skozi samoto se mu je predala: » […] v njej ni bilo strahu, vključena je že bila namreč visoko prožna pripravljenost, da se nemudoma požene proti življenju, zaradi česar se tudi ono samo premakne s svojega ustaljenega mesta: resnično redka priložnost, nekaj večjega od tebe, do česar je treba še zrasti, tako da skočiš iz kože, jo pustiš za seboj, sedem kož, devet kož, samo da se ne bi za nobeno ceno ustavila! – dobro, sprejmem, pogled iz oči v oči!« (str. 72) Lepota, ki sta jo ustvarjala, ju je združila, patologija ju je onemogočila in ju razrušila. Devet mesecev bolečine, fizične ob telesnem podrejanju živalsko besni, kot-da-življenja-zahtevajoči brutalni intimi seksa vse od prvega trenutka dalje, in psihične vse od takrat, ko se je on na njeno željo preselil k njej v Ameriko, kjer je v tistem času službovala kot profesorica. V romanu, ki ga je ugledna ukrajinska filozofinja, angažirana intelektualka, pesnica in pisateljica Oksana Zabužko, ki v svojih delih pozornost posveča predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu, izdala že leta 1996 in je postal kulten že pred prvo uradno izdajo, avtorica ob težkem ljubezenskem razmerju izprašuje (svojo) ženskost, njeno podrejanje ter iskanje in potrjevanje identitete skozi obličje moškega, seveda fatalnega, kot je fatalna tudi protagonistka, s poskusi razumevanja temne privlačnosti ekstaze ob bližini smrti, iskanjem vzrokov v očetovski figuri nekoč deklice ter razčlenjevanjem besno zahtevajoče življenjske željnosti narcisoidnih egoistov, od znotraj preplašenih, izgubljenih in povsem nesamozavestnih dečkov in deklic, ki v svoji iznekaženi odraslosti kot-da-so odprti za zlo in živijo, to sporočajo svetu na zunaj, v odsotnosti strahu, kot je to prikazano na primeru Mikole. Razmišljanja so podana monološko, v skrajno zgoščenem in visoko poetičnem jeziku, razvejujejo se zdaj sem zdaj tja, pripoved se giblje med prvo-, drugo- in tretje osebno, območje intimnosti pa na več mestih prehaja v družbeno politično. Žrtvi namreč nista samo onadva, ukrajinska umetnika, izhodiščno pogojena z nesliš(a)nostjo in ne(pre)poznanostjo zaradi nacionalne politične nemočnih na svetovnem zemljevidu močnih in glasnih (dogaja se tudi nam), žrtev je ves njun preplašen ukrajinski narod, ki se že stoletja vlači po dnu zgodovine, večno ustrahovan in utrujeno brezmočen, brez pravih osnov za samoudejanjenje (do kdaj – do zdaj?). V tem oziru je ta roman danes, ko se na ukrajinskih tleh bije zgodovinska bitka naroda, tudi aktualen. Nekateri so roman označili kot avtobiografskega, kar avtorica vseskozi zavrača; zanika tudi, da gre za feministični roman, čeprav ga lahko beremo tudi na ta način. V ospredju so predvsem telo kot metafora države, vprašanje identitete in jezika, domovina ter ženska in ukrajinska zaznamovanost z ukoreninjenimi vzorci (tako osebne kot tudi nacionalne) dediščine preteklosti, temelječe na občutjih izkoriščanja, zunanjim silam podrejajočega se samozanikanja in strahu. Odličen intelektualni roman s prečudovitimi vmesnimi postajami avtoričine bivanjske poezije.

Pol divji

Usodna noč je pretekla in Nathan je na begu. Obdarjen s tremi darovi, ki mu jih je na njegov sedemnajsti rojstni dan predal oče, mogočni črni veščec Marcus, ima dva cilja: najti mora prijatelja Gabrijela in osvoboditi prelepo belo veščo Annalise, ujetnico zvite črne vešče Mercurie. Največji problem pa mu ne bo ne pot ne Svet Belih, temveč njegove lastne moči, ki podivjajo ob najmanjši možnosti. Vojna situacija v Angliji se ostri s pristopom Soula O’Briana na sedež belih vešč in njegovim ukazom širitve preganjanja črnih vešč preko angleških meja. Vedno večja nevarnost in neprestan pregon pa pripelje do nepričakovanega, krhkega zavezništva med belimi in črnimi vešči, željnih miru. Ali bo Nathan našel svojega prijatelja? Kaj se dogaja z Annalise? Kje je njegov oče? So zavezniki pri boju proti tiranu dejansko zavezniki ali izdajalci?

Pol divji je druga knjiga v trilogiji Polovično življenje avtorice Sally Green, kjer prevladuje magija in kri. S kratkimi poglavji, napeto zgodbo in unikatnim stilom pisanja v prvi osebi je avtorica osvojila srca oboževalcev fantazije po celotnem svetu. Zgodba o Nathanu Brynu se zaključi v tretji in zadnji knjigi z naslovom Pol zgubljeni.

Kurji pastir. Knj. 2, Petelinje jajce

Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.

Ptiči

Pšenica Žuženk je pri šestnajstih letih v prometni nesreči izgubila oba starša. Vzrok tragične nesreče je v njenem spominu globoko potlačen, na površju pa ostajajo grenko-sladki spomini na otroštvo na Krasu. Tata je v Pšenici vzbudil ljubezen do ptic, ki sta jih skupaj opazovala in popisovala. Po smrti staršev se je odselila v Celje, kjer se s sošolci ni zbližala. Pristen je le njen odnos z nunco Leno, ki skrbi za hišo njenih staršev. Pšenica je odraščala, sanje o študiju geologije je zamenjala za poklic učiteljice. Na videz ima v življenju vse, kar družba od nje pričakuje: ljubečega moža in najstniškega sina, ki želi postati nogometaš. A za štirimi stenami se odkriva resnično, z nasiljem nasičeno razmerje. Leopold Kralj ima nad ženo popolno nadvlado. Njena povsem nedolžna dejanja v njem vžgejo bolestno ljubosumje in poniževanje. Obdobju pretepanj sledijo sladke besede, na katere se Pšenica vedno znova ujame, kot ptica na limanice. V osnovi gre za enostavno, berljivo zgodbo, ki v sebi skriva odlično psihološko portretizacijo žrtve družinskega nasilja in njeno razklanost zaradi družbenih pritiskov. V romanu je življenje ljudi ves čas zaznamovano s pticami. Vsako poglavje je posvečeno določeni vrsti, kjer dogajanje doživimo tudi skozi “ptičjo perspektivo”. Ptice postanejo nosilke dogajanja, liki romana in hkrati drobni opazovalci. V sebi skrivajo mnogo modrosti in Pšenici odpirajo oči. Spoznava razloge za moževo nasilje in odstira vzroke za smrt svojih staršev. Bo vendarle odletela v svobodo? Cvetka Bevc je slovenska pisateljica in pesnica, ki je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti. Piše za odrasle in mladostnike. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nominacije.

Anansijeva fanta

Neil Gaiman, ki so ga imeli slovenski bralci moč okusiti že v kar nekaj prevodih, tudi v tem romanu ne razočara – je dinamičen, pustolovski, malce kriminalen, precej mitološki in porogljivo komičen, ob vsem tem pa v opisu nekaterih psiholoških elementih posameznikov vendarle tudi stvaren. V svet, ki ga živimo in poznamo, je ponovno vpletel bogove, muhaste, predrzne in samozavestne, poleg njih naletimo celo na duhove, človeško se meša z živalskim, epopeja je pestra in nepredvidljiva, konec pa je, kot se spodobi, pravičen in srečen. Glavni nosilec zgodbe je Debeli Charlie, nesamozavesten, malce neroden, sicer pa dobrosrčen in pošten mladi možak, ki živi dokaj nezanimivo povprečno življenje, vse dokler mu ne umre oče, s katerim si ni bil ravno blizu, in za katerega na pogrebu izve, da je bil bog. Ja, bog. Oziroma, ko je bil svet še majhen in so se vse zgodbe pripovedovale prvič, je bil pajek, a seveda ne povsem navaden. Izve tudi, da ima brata, za katerega do tistega trenutka ni vedel, da obstaja. Ko le-ta, prepotentni zabavljač brez občutka za krivdo, vstopi v njegovo življenje, to postane grozeč vrtiljak nepredvidljivih dogodkov. Zgodba ima, kot vsaka, svoje korenine v preteklosti, s katero se mora Charlie neustrašno soočiti, da bi ohranil ne le samega sebe pač pa ves svoj rod, obenem pa obranil tudi celotno prihodnjo občečloveško usodo, da ne zabrede v še krutejše vzgibe. Ta zgodba, kot tudi vse ostale, ki jih beremo ali živimo, pa je konec koncev vendarle zgolj metafora, ki se kot ena in ista pojavlja znova in znova. Odličen roman, enostavno zabaven in večplastno poveden hkrati.