Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.
V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, premiera predvidoma 31. 12. 2025.
Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojiti in obdržati samico. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbijanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«
Novinar Erik Tlomm se umakne na zdravilni dopust v naravo, v prazno hišo ženinih starih staršev, v Medsočje, čudovit fiktiven kraj ob Soči, kjer se kmalu po novinarjevem prihodu zgodi zločin: v nevihtni noči nekdo umori mlado županovo hčer Magdaleno in njeno truplo obesi na lipo na glavnem trgu, ki jo prav tisto noč razkolje strela. Novinarjev samoterapevtski umik se spremeni v raziskovanje umora in iskanje morilca v globinah Medsočja – kraja, kjer v lepotah narave sobivajo lovci in ribiči, rdeči in pobožni, umetnost in igralništvo, pletenje in kvačkanje, pa tudi mesene orgije in duhovno izročilo starovercev. Avtor je ustvaril posebno, privlačno, igrivo in tudi malce srhljivo detektivko. Posebno – zato, ker se v romanu prepletajo številni žanri in ne tipično literarna besedila: kriminalni roman (v katerem pisatelj navadno žanrsko stabilne vloge detektiva, njegovega pomočnika in osumljencev z razvojem zgodbe zelo izvirno postavlja pod vprašaj), dnevnik, ljubezenski roman z erotičnimi prizori, informativni novinarski članki, humorni grafitni napisi, podrobno zapisovanje sanj, avtorjeve pripombe v zapiskih na robu … Pripoved je privlačna in napeta, kot se za kriminalko spodobi, tako da je branje kar težko prekiniti. Izstopajoča je avtoironična in samoopazovalna pripovedna distanca, roman je ob vsem že navedenem tudi pripoved o pisanju. Izstopajoča odlika romana je nedvomno presenetljivo igriv jezik. Avtor parafrazira utečena rekla (npr. biti na dosegu roke postane biti na dosegu noge), jezik mestoma namerno arhaizira (npr. pustivši), prisluškuje onomatopejskim učinkom besed (»kašlja se mi že od vseh teh š-jev in h-jev«; les se ob hlajenju oglaša »Škrip!«, ob segrevanju »Cvik!«), bogata metaforika ima svoj izvor večinoma v svetu grške mitologije. Mitologija, namreč izvirna slovenska, staroverska, z maskami, brtini in tročani ter krajevnimi posebneži, ki varujejo starodavno izročilo, dajejo romanu prav posebno (etnološko, a obenem tudi psiho triler) noto, zaradi katere se bralcu na trenutke zazdi, da stopa po ozemlju nove sodobne soške bajke, kjer glavnega junaka ne preganjajo več Erinije ali Furije, pač pa njihove staroverske sestre. Roman, ki ga bodo z veseljem prebrali ljubitelji kriminalk, tekst, ki je gotovo zanimiv za bralce, ki cenijo sočno slovenščino, in nedvomno za ljubitelje slaščic. Tudi literarnih.
Roman Drevo brez imena je napeto arhivarjevo raziskovanje na osnovi prejetih erotičnih (pornografskih) zapiskov, ki so mu jih po vojni poslali zdomci iz Avstralije. Gre za nenavadno zgodbo o Janezu Lipniku, ki skozi spomine nekega serijskega ljubimca najprej odkriva njegovo posebno življenje, kasneje pa ga preteklost povsem posrka vase, da začne ves svoj čas preživljati v pisarni, v arhivu. To ga počasi iztrga iz realnosti, odmaknjeno zaživi v tujih memoarih. Prepletajo se dogodki iz njegovega otroštva, prve ljubezni, spomini na očetove travme in zločini iz druge svetovne vojne. Kot v transu hoče priti resnici do dna. Vedno natančneje se izrisuje, dobiva svoja imena in podobe. Zgodbe o ranjenih ljudeh, ki se postopoma luščijo skozi Lipnikovo neumorno raziskovanje, dobivajo pretresljivo podobo, spotoma pa razkrajajo njegovo življenje, ki tone v psiholoških globinah in blodni simboliki.
Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu. (str. 331)
Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti edinburški (anti)junaki so narkomani, nenehno bežijo pred odgovornostjo in so brez kančka etične komponente v smislu: “ko si na doupu, te skrbi sam to, kje gauš staknu, ko nis več na doupu, te skrbi ful enih stvari.” Knjiga je napisana v slengu in prepredena s črnim humorjem, kjer olepšav ni. Na tak način se bralec lažje prepusti škotski narko sceni.
Po tem literarnem prvencu so posneli zelo uspešen film (1996.) Nadaljevanje knjige je roman Porno. Prav tako so posneli nadaljevanje filma z naslovom T2 Trainspotting (2017).
Spremno besedo je tudi vredno prebrati: Evo, jest sem se pa odloču, da nam izbral sam filma / Andrej Skubic: str. 353-359.
Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.
Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti. (str. 142)
John Maxwell Coetzee se je rodil v Južni Afrikli, živel in deloval pa je v Angliji in ZDA. Leta 2003 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo.
Roman Življenje in časi Michaela K. se dogaja v Južni Afriki, kjer že leta divja državljanska vojna. Michael K. je mlad moški, ki je zaznamovan, saj ima zajčjo ustnico. Zaradi tega je že od rojstva zasmehovan in nezaželen. Vedno se drži zase in je videti duševno omejen.
Michael živi v mestu, kjer dela v državni službi kot vrtnar v mestnem parku in je zadovoljen, saj mu je delo z zemljo v veselje. Ko mati, ki je služkinja pri bogati družini, zboli, se mu zdi samoumevno, da je njegova dolžnost, da jo prevzame na svoja ramena. Ker mati želi na deželo, Michael zapusti službo in mater odpelje na dolgo pot na deželo, stran od pušk in nemirov. Med potjo mati umre, Michael pa z njenim pepelom v žepu potuje naprej. Toda kamorkoli gre, povsod ga zasleduje vojna. Kljub pomanjkanju hrane zna poskrbeti zase, včasih pa naleti tudi na dobre ljudi. Večkrat ga vtaknejo v delovna taborišča, kjer pa s svojim nenavadnim obnašanjem doseže, da se vojaki nad njim najprej jezijo, kasneje čudijo in nazadnje občudujejo njegovo notranjo moč. Iz taborišč vedno znova ubeži, saj zna uveljaviti svojo željo po svobodi in ohranitvi človeškega dostojanstva. Michaelu uspe drseti skozi čas s pomočjo notranje odmaknjenosti od sveta.
Volk s planjav je prva v zbirki petih epskih pripovedi o velikem osvajalcu Džingisu, kanu travnatih mongolskih prostranstev. Imel je dvanajst let, ko so ubili mongolskega kana iz plemena Volkov, njegovega očeta Jesugeja, nato si je Mongole podredil Iluk, ki je DŽingiskanovo družino izobčil in jo prepustil v nemilost mongolskim divjim in mrzlim planjavam. Temudžin, kasneje poimenovan Džingis, je preživel, zbral okrog sebe izobčence in ustvaril novo pleme ter se boril za enotni narod, srebrno ljudstvo. Vseh pet delov je odlično in zanimivo branje, z veliko informacijami o življenju, običajih, krutosti mongolskih bojevnikov, o železnih besedah, preživetju in naravi, skratka – odličen zgodovinski roman – morda je vreden negativne kritike le peti del, ne vsebinsko, temveč zaradi katastrofalnega prevoda in škratkov, ob čemer se ti slovenski jezik skorajda zasmili. Sicer pa odlično zgodovinsko branje na osnovi resničnih podatkov, ki jih je Conn Iggulden, tudi avtor Imperatorja, odlično raziskal, preučil in vpletel v pet nadaljevanj.
Odrasli včasih igrajo igrice, ki bi se smele odvijati le v “pocukranih” romanih in solzavih filmih… Ampak, filmski junak po končanem ravsu otrese z glavo in gre naprej, resnično življenje pa pozna bolečino. Komu pripada otrok, kam naj gre, če zaradi ostre črke zakona ne sme tja, kamor si želi. Neja je izpadla iz igre, ki jo igrajo odrasli. Samo figura je. Rada bi imela psa, nekoga, ki bi jo branil in ji bil vdan. Neja in Peter sta družina brez mamice. Mamica je zapustila Petra, svojega partnerja in Nejo, svojo hčerko. Družinica dveh zapade v denarne težave. Ko dosežeta finančno dno, sta se primorana preseliti. Peter deklico odpelje iz mesta v odročno vas, kjer je življenje cenejše, žal pa polno predsodkov in vrednot, ki to niso, ki bi že zdavnaj morale dvigniti sidro in prepustiti prostor novemu utripu časa. Peter ni Nejin oči, pa vendarle dobro opravlja svojo vlogo, vse dokler se nekomu ne zazdi, da je takšna skupnost “neprimerna” za neko družbo z visokimi moralnimi načeli.
Alessandro Baricco je italijanski pisatelj, filozof, muzikolog. O svojem delu Svila je rekel, da si je želel napisati knjigo, ki bi zvenela belo, kot tišina. Kot svila!
Zgodba se dogaja v času druge polovice 19. stoletja v Franciji, Hervéj Joncour pa je svilar iz Lavilledieuja. Ko epidemija pegaste kuge povzroči izumrtje sviloprejk po celi Evropi, se kljub vsem nevarnostim vsako leto znova in znova podaja na tako imenovano »svilnato pot« na Japonsko po nove dragocene bube, ki prinašajo bajno bogastvo. Dolga potovanja mu nepredvidoma prekriža skrivnostno dekle, ljubezen prinese ne le hrepenenje, ampak tudi krivdo in zavedanje neuresničljivosti in nesmiselnosti čustev zaradi neznosnih razdalj. Svoje prispeva tudi njegova žena, ki se preprosto ne vda v usodo prevarane soproge.
in nato