Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.
Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.
V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.
Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.
V odročni vasici sredi slovenskih gozdov se v posebni ustanovi znajde skupina mladih posameznikov, ki imajo nadnaravne sposobnosti branja misli in vstopanja v tuje možgane, premikanja stvari na daljavo ter celo lebdenja. Prav te so jih, poleg njihovih kriminalnih dejanj v preteklosti, pripeljale do skupnega bivanja v ustanovi, ki želi njihovo nadnaravnost odpraviti in jim tako pomagati vrniti se v vsakdanje življenje, kjer bodo enaki ostalim ljudem. Brezimenski glavni junak je po spletu dogodkov prisiljen vstopiti v ustanovo, kjer pa ga izolacija in omejeno zapuščanje stavbe kmalu pripeljeta do snovanja načrta pobega z drugi stanovalci. Potegne jih v serijo dogodkov, kjer poskušajo ugotoviti, kdo nadzoruje njihovo situacijo in kako pobegniti iz kraja, ki jim tega ne dopušča.
S kratkimi poglavji, črno-belimi ilustracijami Domena Gazvode in Tanje Seimon ter spremno besedo Gašperja Troha je roman z osrednjo tematiko o skupnosti brez prostora za drugačnost literarna uspešnica pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode. Delo, v katerem nas sanje in spomini literarnih oseb popeljejo iz sedanjosti v preteklost in nazaj, predstavlja zgodbo, kjer bralec skozi scene trenutne realnosti in spominov poskuša razvozlati situacijo, v kateri se je znašel glavni junak. Ponuja nam vstop v možgane brezimenskega fanta, kjer pa si prostor delimo z njegovim prijateljem. Kljub temu, da ima roman nadnaravne elemente in se dogaja primarno v sedanjosti, a s spomini posega tudi po bližnji preteklosti, zgodbi ni težko slediti in razumeti. Gre namreč za krajše delo, ki bralca takoj potegne v sprva počasno, nato pa vedno bolj hitro odvijajočo se zgodbo in ga nato na koncu preseneti z nenavadnim in nepričakovanim zaključkom.
Roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo je bil leta 2008 nominiran za Kresnikovo nagrado in nato leta 2009 vključen v knjižni seznam Primorci beremo.
Medtem ko znani pisatelj kriminalk Roger Koponen na drugem koncu države predstavlja svojo najnovejšo knjigo, njegovo ženo najdejo umorjeno v njuni hiši. Preiskovalko Jessico Niemi in njene kolege iz helsinške policije pretrese, v kakšnem stanju najdejo truplo. Ko se začnejo pojavljati še druge žrtve, postane jasno, da so umori zelo podobni okultnim zgodbam iz knjig Rogerja Koponena in pa da je vse skupaj nekako povezano s preteklostjo glavne preiskovalke. Lov na čarovnice je drugi roman finskega pisatelja Maxa Seecka (1985), ki je preveden v slovenščino. Zelo dobro je bil sprejet tako na Finskem kot v tujini, uvrstil se je tudi na lestvico najbolje prodajanih knjig časopisa New York Times, kar je pred tem uspelo samo še enemu finskemu avtorju. Lov na čarovnice je inteligentna, napeta kriminalka, pa tudi vpogled v duševnost glavne preiskovalke Jessice Niemi. Napetost poganjajo kratka poglavja, ki so vedno v sedanjiku, kar daje zgodbi vtis nujnosti. Zgodba glavne preiskovalke se nadaljuje v romanu Mreža zla.
Karmen Jenič (1982), sicer profesorica slovenščine, je avtorica biografije Koliko je ura? o sveti Mariji Dominiki Mazzarello in mladinskega romana Orientiraj se po soncu, za katerega je leta 2018 prejela nagrado svetlobnica. Tudi nov roman, »hudomušen in tenkočuten« kot piše na ovitku, se dogaja v odlično ji poznanem šolskem okolju. V prikazani osnovni šoli in okrog nje je zbrana pisana druščina likov, ki se vsak po svoje srečujejo s sodobnim svetom in njegovimi zahtevami. Pridruži se jim malo poseben svetovalni delavec Rabi Rabuni oziroma Jezus Kristus, ki ga je iz nebes poklicala iskrena molitev in skrb osmošolca za prijatelja. Z likom pisateljica opozori na izjemen pomen empatije in odprtosti vsakega posameznika za sočloveka, še posebej ko gre za pripravljenost odraslih, da vidijo stiske in probleme otrok. Avtorica v pripovedi igrivo uporabi biblijske prispodobe, ki so prisotne v vsakdanjem jeziku, pa se pogosto ne zavedamo več njihovega izvora. Njen Bog Sin, stkan iz evangelijskih drobcev, se tudi v sodobnem svetu mobitelov in električnih skirojev prav dobro znajde. Njegovo področje delovanja so ljudje in odnosi med njimi. Ti pa se, odkar je nazadnje imel človeško podobo, niso tako zelo spremenili. Ali bo Rabijeva ljubeča prisotnost probleme prikazanih likov osvetlila dovolj, da bi lahko v njihovo življenje prinesla potrebne spremembe?
Knjiga Vegetarijanka je v korejskem izvirniku izšla že leta 2007. Svetovno znana je postala leta 2016, ko je roman po prevodu v angleški jezik osvojil mednarodno Bookerjevo nagrado. V slovenski jezik ga je iz španščine prevedla Urša Zabukovec, ki nam v spremni besedi razloži, zakaj je tako. Prevod prevoda je primerjala še z angleškim, ruskim in poljskim prevodom in ugotovila, da angleški prevod na nekaterih mestih pomensko izstopa in da so iz besedila izostali celi deli povedi ali celo celi odstavki. Očitno je slabih 200 strani dolga knjiga strup v majhni steklenički, tako za prevajalce kot za bralce.
Sredi noči zasači mož svojo ženo Yeonghye pred hladilnikom in kupom mesnih izdelkov v vrečah za smeti. Običajna korejska gospodinja se po nočnih morah namreč odloči, da ne bo več jedla mesa. Njena družina tega ne razume in ne sprejme in ji skuša na družinskem kosilu na silo stlačiti meso v usta. To povzroči daljnosežne posledice za vse vpletene. Bolj kot se potapljamo v globino zgodbe, ki nam jo iz treh zornih kotov pripovedujejo vegetarijankin mož, svak in njena sestra, bolj spoznavamo, da pri vsej stvari sploh ne gre zgolj za vegetarijanstvo, ampak kompleksnost odnosov in bolečino duše.
Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.
Niti koraka več je roman priljubljene in zelo brane slovenske pisateljice Janje Vidmar.
Romaneskno dogajanje je umeščeno na nekaj sto kilometrov dolgo Jakobovo pot, El Camino de Santiago. V ospredju je fikcijska zgodba, v kateri bralec spremlja pot samske abrahamovke Alenke. Prvoosebna pripovedovalka se v sedanjosti sooča s sestrino nepredvidljivo diagnozo in sprejemanjem sebe kot romarke, retrospektivno pa se vrača v preteklost, ki je zaznamovana s smrtjo ljubljene osebe.
Ta roman je hvalnica hoji in hvalnica osvoboditvi človeka. Spomni nas, da je smisel življenja življenje samo in nas spodbuja, da za boljši vsakdan iščemo sveto in svetlo pri in v sebi. Poleg notranjega boja se moramo naučiti tudi sodelovanja in prijateljevanja z drugimi. Alenkini učitelji so češki modrec, šarmanten Šved, nadležna ženska, filozof z vozičkom knjig itd. – učijo jo strpnosti, solidarnosti, enakopravnosti … Niti koraka več pomeni, da se je treba kdaj ustaviti, zadihati, ozavestiti trenutek in šele nato nadaljevati pot.
Roman kliče po ponatisu, pisateljica se spogleduje z mislijo o trilogiji.
Žlahtnožleht je druga knjiga luciferske trojice, ki jo sestavljajo: pesnica, pisateljica, pevka, avtorica radijskih zgodb in iger Svetlana Makarovič; novinar Matej Šurc in nepogrešljiv maček Kotik. Na nek način je nadaljevanje odmevne Luciferke. V luciferski vlogi bi ta trojica že po izročilu morala biti žleht in spodbujati zdrahe, netiti prepire, nagajati in početi druga satanska dela. A kljub drzni besedi, s katero brez dlake na jeziku zaznamujejo aktualno politično sfero, pokvarjeno katoliško duhovščino, domobranstvo, obubožano Beletrino itd., ostajajo žlahtni ob poveličevanju šibkosti majhnega človeka nad požrtnostjo, spoznanjih minljivosti itd.
V prepoznavnem pripovednem slogu bralca osvetljuje bivanjska nit, ki veže pripoved. Spomni nas na razne strahove, ki so navzoči med nami, npr. na strah pred divjanjem narave, pred požari, potresi, orkani in boleznimi. A med vsemi je najhujši strah pred svetovnimi katastrofami, ki jih povzroča človek. Vedno več je požrtnosti in gonje po tem, da imaš več kot drugi. Več denarja, luksuznih predmetov, več prijateljev. V tem razburkanem morju življenja se mnogi utapljamo, saj pozabljamo na prave vrednote in lastne užitke. Naj bo manj zlobe, manj laži ter več upora za dobrobit družbe in pris(o)tnosti vsakega posameznika. V knjigi nas boža sporočilo: »Ustavi se ob cvetu vrtnice, trikrat vdihni in izdihni in verjemi, da se ti nikamor ne mudi. Vrtnica je pomembna, tudi ti si vrtnica.«
To ni njihov zadnji skupni projekt, Makarovičeva je zatrdila, da zanalašč še ne misli umreti. Njeni otroci se bodo še rojevali in v vsej žlahtnosti živeli med nami. Končajmo v njenem slogu: »Rada pojem pesmice, psujem pa še rajši, rada tudi kar molčim, vsako leto rajši.«
Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«
V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.
Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.
Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.
V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)
in nato