skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Predmestje : [slovenska kronika]

Vinko Möderndorfer (1958) se z romanom Predmestje spušča v gnilo jedro slovenskih predmestij, kjer vladajo ksenofobija, nasilje, šovinizem, toksični odnosi, alkoholizem ter zatiranje drugačnosti. V romanu spremljamo druščino zafrustriranih in egocentričnih moških srednjih let, ki pod fasado agresivne samozavesti in primitivizma skrivajo svoje patetično negotove in prazne osebnosti; Marjan je zaposlen kot varnostnik, ki je pred kratkim izgubil ženo in skuša navezati odnos z odtujeno hčerko, Fredi je gobezdav sadist, ki preživlja dneve ob streljanju na pse in gledanju pornografije, Slavko je prikrit homoseksualec, ki redno pretepa ženo in otroke, medtem ko je Lojze kronični alkoholik, ki živi skupaj s svojo ukazovalno sestro. Četverica se čez teden redno zbira na lokalnem kegljišču, ob vikendih pa se odpravijo na izlete, kjer se nasilno izživljajo nad potepuškimi psi, njihov vsakdanjik pa razburi prihod mladega para druge nacionalnosti, ki jih s svojim živahnim spolnim življenjem in mladostniško energijo spravljata ob živce…

 

Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe

Irski pisatelj Bram Stoker (1847-1912) je leta 1897 izdal svoj najznamenitejši roman, strašljivo klasiko Drakula, ki je širšemu bralstvu predstavila lik ikoničnega vampirskega grofa iz Transilvanije, za časa svojega življenja pa je Stoker spisal še več romanov in tri zbirke kratke proze. Med slednje spada tudi Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe (1914), ki jo je dve leti po pisateljevi smrti izdala Stokerjeva vdova Florence Balcombe.

Zbirka vključuje deset zgodb, s katerimi se Stoker predstavi kot mojstrski pripovedovalec temačnih in napetih zgodb, polnih nadnaravnih elementov, prepletanja sanj in resničnosti, večnih bojev med dobrim in zlim ter pristne gotske atmosfere. Naslovna zgodba predstavlja domnevno izvorno prvo poglavje romana Drakula in v ospredje postavi nenavadno srečanja med ikoničnim vampirskim grofom in naivnim Johannom, v Sodnikovi hiši spremljamo mladega študenta, ki se vseli v hišo s temačno preteklostjo, Indijanka postreže s pretresljivo zgodbo o maščevanju zaradi okrutnega uboja mačke, Skrivnost zlata, ki raste ponudi srhljiv vpogled v dekadentno življenje aristokracije,..

Dragocena zbirka enega od literarnih velikanov 19. stoletja.

Pariška knjižnica

 Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.

Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.

Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.

V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.

Poletje, v katerem te ni

Partnerja se nekega poletja odpravita na otok K., kjer naj bi preživela krasen dopust. Njuna zveza ni več to, kar je bila in upata, da se bosta ob morju, na divjih plažah in v miru hotelske sobe ponovno zbližala. Vendar se stvari zasukajo precej drugače. Pogovor ne steče, skupno bivanje in spanje je bolj muka kakor radost. Preteklost seže tudi na otok in tako po delih izvemo, kako se je njuna zveza sploh oblikovala, kakšna sreča je družila tri mlade fante v študentskih časih in kako je bilo po diplomi treba odrasti, najti službo, preživeti. Par, ki ga spremljamo, muči sedanja odsotnost tretjega. Ljubezenski trikotnik še vedno vztraja v njunih mislih. In željah. Morda bosta s potovanjem po preteklosti in v globino čustvenih vrtincev zmogla ugledati smisel in lepoto svoje zveze.

V romanu nas spremlja tudi realnost makedonske družbe, nasprotja v njej, revščina in bogastvo, dvoličnost moralnih vprašanj, vsekakor pa avtor z glavnimi in stranskimi liki kaže na oblikovanje osebnosti in iskanje identitete mladega človeka. Andonovski piše zgoščeno, poetično in je mojster intime literarnih likov.

Petar Andonovski je makedonski pisatelj mlajše generacije (rojen leta 1987). Leta 2008 je izdal pesniško zbirko, potem pa se je posvetil pisanju proze. Napisal je pet romanov, za roman Telo, v katerem je treba živeti je prejel nagrado makedonski roman leta, Strah pred barbari pa mu je prinesel Nagrado Evropske unije za književnost. Poletje, v katerem te ni je njegov prvi roman, preveden v slovenščino.

Zbiratelj smrti: druga knjiga trilogije o Joeju in Samu Parkerju

Nadaljevanje trilogije o Joeju in Samu Parkerju se še vedno dogaja v Manchestru. Najprej sledimo dogajanju petnajstletnega najstnika Carla, ki opazuje hišo in dogajanje v njej. Ko ga zasačijo in ga policija pridrži, želi zagovornika iz prav določene odvetniške pisarne – Honeywell in tu zopet v prvi plan stopi Joe Parker, odvetnik in zagovornik kriminalcev. Fant zaradi strahu pred policaji ničesar ne izda, obljubi pa odvetniku zgodbo. Joe te zgodbe od fanta ne izve, saj je najstnik Carl Jex z naslednjim dnem pogrešan.
Se pa njegovo izginotje prepleta z zgodbo Aidana Molloya, ki je v zaporu zaradi obsodbe umora ženske, katere truplo so našli na barju. Sam Parker je tisti kriminalist, del ekipe za umore, ki na barju zopet naleti na novo truplo. Sam začne odkrivati ozadja in povezave. Predvsem se mu zdi, da je truplo namig, kje naj koplje. Ko mimo svojih vodilnih raziskuje in odkrije truplo pogrešanega detektiva Davida Jexa, se šele začne zgodba zares sestavljati. Vse kaže, da je žrtev še več, morilca pa bi lahko poimenovali kar zbiratelj smrti. Odpira se tudi vprašanje pokvarjenosti detektivskih inšpektorjev in vseh ostalih družinskih ozadij, ki zopet vplivajo na potek dogajanja.

Kremeljski mag

Boris Jelcin izgublja podporo, zdravje mu peša in Američane je pustil čisto preblizu – sebi in državi.  Zakulisje veljakov se premakne in na najvišje politično prizorišče pripustijo neznanega Vladimirja Putina. Ideja se porodi vse bolj nesramno bogatemu oligarhu Borisu Berezovskemu, na sestanek pa povabi tudi Vadima Baranova. Ta postane Putinov svetovalec. O njem krožijo različne govorice, sploh vsi verjamejo tisti, da Putin brez posveta z Baranovim ne naredi niti koraka. Skrivnostni Baranov služi Putinu dan in noč, premeteno skupaj vzpostavljata družbeni red in politično organizacijo nove Ruske federacije. Ko se Baranov spominja časov pri Putinu, nam zaupa različne razmisleke in mnenja o tem, na kakšne načine se voditelj ohrani na oblasti, ko enkrat pride na vrh – kako ohrani priljubljenost, kje vse se mora pojaviti in kje raje ne, ko se zgodi kaj usodnega za državo in državljane. Putinova moč narašča, kmalu postane sam sebi dovolj. Postal je najnevarnejši človek na svetu. Baranov, ki se zave, kakšno državo je ustvaril skupaj z njim, se po 15 letih delovanja v politični senci predsednika umakne. Poslej na samotnem posestvu raje bere, čas namenja predvsem druženju s Ksenjo in njuno hčerko. Tu in tam sprejme kakšnega obiskovalca, kot je naš pripovedovalec zgodbe, ki mu zaupa vse o svojem življenju in življenju svojega očeta v času socializma in dedka v času carske Rusije.

Pred nami je torej čas 20. in 21. stoletja, čas prehoda iz enega v drug režim, tu so odločitve ruskih predsednikov, približevanje skorumpiranega in po denarju ter nadvladi hlepečega zahoda, pred katerim se je potrebno ubraniti, so vojne, ki se ne končajo, saj služijo kot svarilo in nadzor nad svetovno politiko.

Verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kaj v romanu je čista resnica in kaj čista izmišljotina. Morda je resnica nekje vmes, a tudi to je zadosti, da se nam odkrije svet prevlade in moči ruskega voditelja, ki je v knjigi imenovan Car. Z razlogom. Kremeljski mag je napet politično družbeni roman Giuliana da Empolija, tudi novinarja in pisca političnih esejev, nekdanjega podžupana za področje kulture v Firencah in političnega svetovalca predsednika italijanske vlade Mattea Renzija, od leta 2016 direktorja italijanskega možganskega trusta Volta. Giuliano da Empoli je za roman Kremeljski mag prejel veliko nagrado francoske akademije, bil je nominiran za Goncourtovo nagrado, slovenski študentje so mu dodelili Gouncortovo narado Slovenije.

Jej, moli, ljubi: zgodba o ženski, ki je v Italiji, Indiji in Indoneziji iskala vse

Avtobiografski roman Jej, moli, ljubi avtorice Elizabeth Gilbert je ganljiva, iskrena in
navdihujoča zgodba, ki vas bo popeljala na izjemno potovanje skozi
različne kulture, duhovne prakse in notranje preobrazbe.
Je odlična izbira za bralce, ki jih zanima potovanje samo iskanja, duhovna rast in iskanje
notranjega miru.

Glavna junakinja, Liz (Elizabeth Gilbert), se znajde na razpotju svojega življenja,
soočena z globokimi čustvenimi bolečinami in občutkom izgube. Da bi našla
pot do notranjega miru in sreče, se odloči za drastičen korak – zapusti
udobnost svojega običajnega življenja in se odpravi na popotovanje po
Italiji, Indiji in Indoneziji.
V Italiji se posveti uživanju hrane, učenju italijanščine, umetnosti in radostim življenja, kar jo
postopoma odpira novim občutkom sreče in zadovoljstva.
Nato potovanje nadaljuje v Indijo, kjer se poda na duhovno potovanje v iskanju notranjega
miru skozi meditacijo in jogo. Tu se srečuje z notranjimi demoni in se sooča z lastnimi
omejitvami ter postopoma sprejema svojo ranljivost.
Zadnja postaja njenega potovanja je Indonezija, kjer Gilbert spozna
šamanske in duhovne prakse ter se na koncu zaljubi v moškega,
imenovanega Felipe. Skozi svoje izkušnje in odnose s sodelavci na tem
potovanju Gilbert spozna, da je sreča v njej sami ter da ljubezen in smisel
življenja najdemo v sprejemanju samega sebe.

Skratka roman Jej, moli, ljubi je ganljiva pripoved o osebni rasti,
samospoznavanju in ljubezni, ki bo navdihnila bralce, da poiščejo svojo
lastno pot do sreče in izpolnjenega življenja.

Magične živali. Grindelwaldova hudodelstva: izvirni scenarij

Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva je druga od petih pustolovščin izpod peresa J. K. Rowling, ki jo po vsem svetu poznajo po priljubljenih knjigah o Harryju Potterju. V prvem delu Salamander Scamander kot strokovnjak za magične živali v New Yorku leta 1926 povzroči zmedo, saj mu iz kovčka pobegne nekaj magičnih živali. Drugi del se dogaja leto pozneje in nadaljuje zgodbo po tem, ko je čarovniški kongres Macusa z njegovo pomočjo zajel mogočnega zlega čarovnika Gellerta Grindelwalda. Ta je ušel iz zapora, kot je napovedal, in začel zbirati privržence. Rad bi ustvaril rod čistokrvnih čarovnikov, da bi zavladal vsem nemagičnim bitjem. Vendar je tu Albus Dumbledore, Grindelwaldov brat po krvni prisegi, ki prosi za pomoč Salamanderja Scamandra, svojega nekdanjega študenta, da ustavita Grindelwalda. Boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlom, se stopnjuje in se bo gotovo nadaljeval v tretjem delu. Po scenariju je bil leta 2018 posnet istoimenski film. Leta 2020 je knjiga prejela nagrado Zlata hruška za kakovostno mladinsko literaturo.

Náblus

Delo je šesta knjiga poezije Toneta Rodeta, prvi dve zbirki sta izšli v Argentini (Zenice, 1991, in Mesto pristan, 1997), drugi dve v Sloveniji (Biti, 2004,  in Prareka, 2015); tik za Nablusom je izšla še pesniška zbirka Akordi v mozgu, kjer so ponovno objavljene prve tri pesniške zbirke hkrati z več doslej še neobjavljenimi pesmimi.

Nablus je kraj na Zahodnem bregu, v pokrajini Samarija, realnem biblijskem prostoru. V petih poglavjih se pne dramaturški lok: od brezupnosti, »življenja v leru« v prvem poglavju beremo v drugem o srečanju pri vodnjaku: “Kako naj ti dam piti jaz, ki me je strah od žeje umreti?” V tretjem poglavju se v bralca zavrta misel: odmri vsemu, kar nima najvišjega smisla. Presežnega. Vsi smo Flebas Feničan …

Pesnitev Nablus se intertekstualno vklaplja v Eliotovo Pusto deželo. Po tem kanonskem modernističnem tekstu so povzeti naslovi in prve vrstice poglavij, eruditski bralec pa bo našel še reminiscence na Upanišade (kot pri Eliotu), pa na Borgesa, Kirkegaarda …, medtem ko opombe prinašajo tudi dodatna pojasnila. Formalni medbesedilni okvir pesnitve je torej Eliotova Pusta dežela, toda če je v Pusti deželi nemogoče doseči duhovno življenje in Eliot nazorno prikazuje človeške zdrse in človekovo nezmožnost jih preseči in doseči popolno duhovno raven, jih Rode uporabi le za izhodišče za obet, da je to vendarle možno. Pesnitev, ki jo pripovedujejo Bralec, Moški in Ženska, z vsem možnim bogastvom jezika, metriko in dinamiko pregibanja besed v bralcu vzbuja željo po branju na glas. In tekst kar kliče po uprizoritvi.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.