Manga je japonski tip stripa, ki se bere od zadaj naprej in z desne proti levi, nadvse pomemben pri tej zvrsti pa je tudi umetniški vtis. Nemalokrat so avtorji mango uporabljali kot strip jaz-a, v katerem so izpostavili izseke iz svojega življenja in jih na novo skonstruirali. Legendarnost na tem področju pripisujejo Yoshihari Tsugeju, antisocialnemu umetniku, ki se je že v mladosti soočal s hudo obliko socialne anksioznosti in se je tudi kasneje v življenju vseskozi upiral družbenim stikom in vsem javnim obveznostim. Pa vendar, oboževalcem njegovih del je vpogled v svoje življenje in osebnost omogočil prav z mangami, ki jih je ustvaril in z njimi zaslovel. Vrhunec med njimi predstavlja Človek za nobeno rabo, ki so ga uspešno prelili tudi v filmsko priredbo in velja za njegovo najbolj priljubljeno in dostopno delo. Je tudi zadnje, kar je ustvaril pred svojim popolnim izginotjem iz javne sfere. Sukezo, osrednji junak te mange, z avtorjem deli kar nekaj podrobnosti njegovega življenja in osebnosti – bori se z nizko samopodobo, občutki nevrednosti, tesnobnostjo, obupom, potrebo po samoti in tišini, prav tako tudi s težavami umetniškega ustvarjanja in nenazadnje z revščino, ki ji je bil avtor izpostavljen na začetku svoje ustvarjalne poti. Je nadvse senzibilen ter povsem nebogljen in izgubljen v življenju, ki ga živi iz dneva v dan; čeprav se trudi, je nekako brez prave ideje o tem, kako preživeti sebe in svojo družino; revščina razdira tudi njegov zakon. Jezen je nase, ker mu ne uspe, in na celoten svet, ki ga na to spominja. Čeprav v očeh vseh drugih velja za popolno zgubo, pa protagonista Yoshiharu Tsuge pravzaprav postavi nad njih – v nasprotju z večino ljudi sodobnega časa, vajenih uspehov in udobja, zmore živeti v nižjem standardu in v nasprotju z njimi ohranjati samega sebe in sebi lasten življenjski tempo. Da zmoreš živeti v takšnih pogojih, so potrebni pogum, neomajno upanje, trdna notranja moč ter – kar je večini morda najtežje – sprijaznjenje s svojim življenjem, četudi le-to ni takšno, kakršnega bi si želel, a ga ne moreš ali pač ne znaš ustvariti drugačnega; ter v tem primeru moč za soočenje in sočutnost do samega sebe.
Zgodba romana November je distopija, avtorica virtuozno spelje vsebinski retrofuturistični obrat, ki temelji na avtentičnih temeljih komunističnega režima Sovjetske zveze iz druge polovice dvajsetega stoletja. Pripoved se začne v letu padca berlinskega zidu, a na češkoslovaškem revolucija ne uspe, Gorbačov je odstranjen in totalitarni režim se še okrepi. Marie, ki ji pravijo Maja, mlada ženska z družino, na demonstracijah nasede provokatorju in z odra izkriči svoje mnenje glede svobodnih volitev. To zadostuje, da Majo aretirajo in zaprejo za nadaljnjih 20 let. Za njenega prvega otroka se življenje morda dobro izteče, za hčerko pa »poskrbi država« tako, kot za druge »zapuščene«, v resnici ukradene sirote. V pretresljivi in napeti pripovedi avtorica obudi grozote državne represije za železno zaveso: zapiranje nedolžnih, pranje možganov, vzgoja za ovaduhe, ovaduštvo kot dolžnost in vrlina in jasnovidno predvidi invazivne tendence Rusije in režima, ki iz »ruskih sinov dela vojake«.
Pripovedovalec zgodbe je bil že v svojem najzgodnejšem otroštvu skrajno nezaupljiv do starejšega slepega soseda, ki so ga v družini poimenovali kar Dedek Mrak. Po nesreči, ki se mu je pripetila kot mlademu dečku in mu je Dedek daroval celo svojo kri ter zaradi tega umrl, pa je imel občutek, da je z njim postal dokončno združen za vselej. Nasledil je njegovo preteklost in z darovano krvjo tudi njega samega, najsi si je tega želel ali ne. V dobi odraslosti, ko kot geolog raziskuje sibirske kraje in si ogleduje tamkajšnja zapuščena taborišča, Mrakovo življenjsko zgodbo, ki je bila skrbno varovana kot skrivnost, končno tudi razkrije – bil je vodja taborišča. Zgodba se bere kot bi sledili spominu, nenehno se levi, se vrača nazaj, zastaja in si pretanjeno ogleduje, razmišlja in preskakuje. Iz besedila pa ob natančnih zapisih in vtisih veje globoka, nemalokrat tesnobna tišina. Ja, lahko bi rekli, da tudi bolečina – ta korenini v skritih in mračnih poglavjih sovjetske preteklosti, ki jo skuša avtor z zapisom rešiti pred pozabo. Presunljiva, slikovita, zgoščena, poetična pripoved.
Literarno pravljičarstvo se je v Evropi oblikovalo v 19. stoletju, najprej z bratoma Grimm in v nadaljevanju še z ostalimi zapisovalci, ki so bili večinoma folkloristi in lingvisti, zanimali pa so jih predvsem narodni in vzgojni potenciali ljudskega pripovedovanja, oblikovanega po romantični miselnosti in na način posplošene slike sveta ter poveličevanjem preprostega človeka. A je obstajal pred njimi še nekdo – Giambattista Basile, italijanski avtor iz 17. stoletja, čigar zbirka Zgodba zgodb, ki jo je Bedenetto Croce razglasil za najznamenitejše delo italijanskega baroka, za slovensko izdajo pa se imamo zahvaliti založbi Goga in za odličen prevod Ani Duša in Ireni Duša Draž, velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic. V njej je avtor zbral zgodbe vseh družbenih slojev, v njih pa sledimo različnim tedanjim ritualom, historičnim anekdotam, nenavadnim dogodkom, verovanjem ter čudežnim transformacijam, zapisanim v nadvse bohotnem meseno-sočnem in duhovitem jeziku. Četudi je avtor zbirko podnaslovil s pripisom Zabava za najmlajše, je bila namenjena predvsem odraslim, med njimi pa pretežno preprostemu ljudstvu, ki raje verjame »v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.« Luštno, ritmično, zabavno branje, ki se ob vsaki zaključeni zgodbi konča z znamenitimi reki, bolj ali manj poznanimi, in ki jim v večji meri zaupamo še dandanes.
Dogajanje te nadvse tenkočutne pripovedi, ki je v prvi vrsti poklon mladostnemu prijatelju, se vrsti na obrobju velikega mesta osrednje Sibirije, v Hudičevem kotu, kamor se je, da bi bila blizu svojim, ki so pristali v bližnjem zaporu, čakajoč na razsodbo o (politični) krivdi, ali celo na prevoz v taborišča že obsojenim, zatekla skupina Armencev v krutem času Stalinovega režima. Ob spoznavanju s pretresljivo usodo armenske skupnosti sledimo pisateljevemu oživljanju mladostnega prijateljstva z armenskim dečkom Vardanom, s katerim vez sta začela tkati, ko se avtor, fant iz sirotišnice, v šolskem poslopju znajde kot priča napada na tega krhkega in introvertiranega armenskega mladeniča ter poseže vmes, da bi ga rešil. Vardan, s katerim spleta vse trdnejšo prijateljsko vez, je bil drugačen od vseh drugih ne le na prvi pogled – imel je obraz finih potez – njegova drugačnost se je izražala predvsem v pogledu na svet in življenje, ki ju je dojemal v povsem drugih razsežnostih, neskladnih s tistimi, ki so – bile in še vedno so – ustaljene, kar je pisatelja, ki mu je mladost krojilo neizprosno kruto okolje, doživljenjsko spremenilo. Ob svojem armenskem prijatelju je dojel, ‘da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo’. Predvsem pa, da si lahko svoje življenje zamislimo in ga presojamo izven ustaljenih okvirov.
Kanadska večkrat nagrajevana pisateljica Dominique Fortier je za svoje delo prejela številne nagrade, za pričujoč roman tudi Renaudotovo. V njem poleg nekaterim vmesnim postajam svojega življenja, ki se osredotočajo na vprašanje, kje oz. kaj je tisto, kar nam predstavlja dom in predvsem kako ga za-čutimo in se v njem po-čutimo, v prvi vrsti sledimo romansirani biografiji tenkočutne angleške pesnice Emily Dickinson, ki je najzgodnejša otroška leta in odraslost preživela na posestvu Homestead in se je počasi, a dosledno vse bolj umikala v osamo, v samoto in tišino, ki so ji edine omogočale, ‘da se je spustila v osrčje stvari globoko v sebi’, in jo edine (poleg njene sestre Lavinie) varovale pred raztelešenostjo zunanjega sveta, pregrobega za rahločutno opno pesničine intime, varujočo njena še subtilnejša občutja, razpeta na meji med svetom, pesmijo in neizrekljivim. Nadvse krhek, nadvse nežen, nadvse poetično izpisan roman, v katerem avtorica premišljuje tudi o naravi pesniškega (ali nasploh literarnega) ustvarjanja, poln tišine, poln lepote.
Živeli so – in med njimi kdo še vedno diha – otroci cvetja, opiti z radostjo in optimizmom, brezbrižno vzhičeni nad možnostmi svobode, zasanjani v veri spreminjanja sveta k pravičnejšemu jutri, nemalokdaj melanholični, nestanovitnih razpoloženj in samoljubni v svojih uživancijah. A življenje dolg izstavi vedno, če ne prej takrat, ko človek trči ob iztekajoči se čas preostalih svojih dni in se predenj postavi vprašanje po smislu – biti, početja in prehojenega življenja. Ivo Svetina. Dosegel je svoj sloves. Živel je polno. Okušal vseh vrst žuborenja in hrumenja, ekstatično je segal gor in gromko padal dol. Sanjal je in hrepenel. Zadajal rane in jih tudi sam trpel. Odkrival najfinejše niti stvarstva in spregledoval najočitnejše resnice. O tem je ta knjiga. Misel, ki si želi biti osebna in se iskrenosti in sami biti življenja ne le tesno približuje, pa od njiju tudi vešče beži. To avtor prizna tudi sam. Nekaj pa je nedvomno, četudi se dvom v pesniku naseljuje: noro lepo ga je brati, četudi mestoma (jaz) z vrednotnim in čustvenim odmikom.
V na videz vsakdanji sodobni Evropi se v knjigi Pol temni z življenjem navadnih ljudi prepletata dva različna, a povezana svetova: vsakdan belih in življenje črnih vešč s posebnimi sposobnostmi, med katerimi že dolga leta potekajo krvavi boji in maščevanja. Nathan je poseben. Kot sin zloveščega črnega veščca, ki za seboj pušča sledi smrti, in mrtve bele vešče, je njegov obstoj že od samega začetka boj za preživetje. Izobčen je iz družbe, edina prijatelja sta mu pol-brat in pol-sestra, Svet belih opazuje vsak njegov korak in zaljubi se v edino dekle, ki mu je prepovedana. Z odmevnim očetom nima stikov, toda bliža se Nathanov sedemnajsti rojstni dan. Vsak veščec mora ob tej priložnosti prejeti od starša tri darove, ki v mlademu veščcu nato zanetijo zametke čarovniških sposobnosti, v drugem primeru pa dočakajo bolečo in zagotovo smrt. Vedno ostrejši zakoni glede življenja črnih veščcev in bližajoč se rojstni dan Nathana potisnejo v smrtonosno igro boja in čarovnije, kjer pa se odločitev o življenju in smrti bliža z vsakim sončnim zahodom.
Pol temni je mednarodna uspešnica avtorice Sally Green, ki je bila leta 2014 uvrščena v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj prevedena knjiga avtorjevega prvenca (pred izidom). Prevedena je bila namreč v 45 jezikov pred izdajo pod okriljem založniške hiše Penguin books. Avtorica, ki prihaja iz Anglije, je tekom življenja opravljala mnoga dela, v 2010 pa je pričela s pisanjem knjige, ki ji je spremenila življenje. Gre za napeto, fantazijsko pustolovščino o fantu, ki poskuša preživeti v svetu, ki mu ni naklonjen. Skozi kratka poglavja se prepletajo tematike moralnosti in nasilja, ljubezni in zaupanja ter čarobnosti in resničnega življenja. Delo je posebno zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki bralca potegne v misli glavnega junaka, skozi katerega oči opazujemo svet. Avtorica navdih za roman pripisuje čudovitim hribom severnega Walesa, pohodniški poti Sandstone v Angliji ter dolini Lötschental v Švici, kjer je tekom pisanja velikokrat pohajala in katerih lepote lahko opazimo tudi v knjigi.
Zgodba Pol temni se nadaljuje v delu Pol divji, prejela pa je tudi televizijsko adaptacijo pod imenom “The Bastard Son & The Devil Himself”, ki je premiero doživela oktobra 2022 na Netflix-u.
Nova trilogija nas popelje v svet kriminala in psiholoških zapletov. Joe Parker, odvetnik kazenskega prava, ki zagovarja kriminalce in njegov brat Sam, kriminalist, ki se ukvarja s finančnim pregonom, imata stresno družinsko zgodbo. Novi primer, ki ga prevzame Joe je primer Ronnieja Bagleyja. Sama pa vključijo v oddelek za umore. Nove pogrešane mlade ženske brata povežejo v odkrivanju zločinov. Na dan prihajajo skrivnosti, ki zgodbo zapletajo.
Kako lahko Joe pomaga Ronnieju, ki je obtožen umora svojega dekleta in hčerke? So nova pogrešana dekleta res povezana z zločini, ki so se dogajali pred leti? Kdo znova mori? Napeto in zapleteno branje, ki odstira različne družinske skrivnosti. Pričakujemo nadaljevanje in nove napete zaplete.
Ana Marwan je za besedilo Krota, ki ga je izvorno napisala v nemščini, prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru. V nemščini je napisala tudi prvenec Der Kreis des Weberknechts, v slovenščini pa lahko beremo njen roman Zabubljena. V Kroti spremljamo izsek iz življenja neimenovane protagonistke, ki se je pred kratkim preselila v hišo v odročnem kraju. Dneve preživlja v notranjosti hiše, njen vsakdan občasno zmotijo le obiski poštarja in vrtnarja, prav posebno obiskovalko pa nekega dne najde v bazenu ob hiši. Gre za krastačo, ki nepričakovano vstopi v njeno življenje in ga zapelje iz ustaljenih tirov. Če v prvem delu zgodbe stvari potekajo počasi in imamo občutek, da se pravzaprav nič ne zgodi, se čas v drugem delu odvrti z vrtoglavo hitrostjo. V njem spoznamo protagonistkino (namišljeno) prihodnost, v ospredju je preizpraševanje ženskosti in materinstva. Nejasnost in dvoumnost vztrajata vse do (brutalnega) konca. Besedilo je napisano v poetičnem jeziku in je kljub melanholični, tudi boleči vsebini začinjeno s humorjem. Izšlo je v dvojezični knjižici, ki vključuje tudi nagovor Klausa Kastbergerja ob podelitvi nagrade.
in nato