Friderik in Veronika
Žanr | ljubezenski roman, romantični roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2006 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Ilustracije |
Severina Trošt Šprogar |
Ključne besede | 13. stoletje, 15. stoletje |
"Če je ljubiti krivda, potem sem kriva!" (str. 49)
Davnega leta 1209 se skupina menihov po skritih poteh približuje samostanu Jurklošter. Ta je že osem let prazen, sedaj so na poti, da ga znova oživijo. Ogibajo se glavnim cestam, prepustijo se svetniškim znamenjem, ki jih vodijo po skrivnih poteh. Na večer prispejo do samotne kmetije, kjer prosijo za zavetje. Gospodar Jure jih gostoljubno sprejme, vendar je ves nesrečen, ker je njegova žena hudo bolna. Prior Nikolaj pripravi za bolno Ano napitek iz zelišč in zjutraj se le-ta prebudi popolnoma prenovljena, zdrava. Nikolaj se takrat zaobljubi, da bodo tudi menihi v Jurkloštru nudili zavetje vsem, ki ga bodo potrebovali. Čez dvesto let tam išče pomoč sam Friderik Celjski za svojo ljubljeno Veroniko. In največja slovenska ljubezenska zgodba se razgrne pred nami … Zgodovinsko vprašanje, kje sta Friderik in Veronika v času od 1422 do 1425 našla zatočišče za svojo ljubezen, še vedno ostaja odprto. Velika verjetnost je, da so Veroniki jurkloštrski menihi vsa ta leta nudili skrito bivališče. Ob njej naj bi bili tudi njeni najboljši prijateljici Lucija in Barbara. Friderik jo je skrivoma obiskoval in tri leta po smrti njegove žene, Elizabete Frankopanke, sta se z Veroniko skrivoma poročila v Jurkloštru. Ljubezenska zgodba, zavita v meglico skrivnosti in tragičnim koncem, med ljudmi še vedno vzbuja zanimanje in sočutje. Pisatelj je z občutkom ubesedil njuno neskončno hrepenenje ter ljubezen, ki je že na samem začetku zapisana pogubi. Pater Gržan se je dobro leto pripravljal na pisanje te povesti. Pri odkrivanju zgodovinskih virov se je opiral na zapisana dejstva, pogovarjal se je z zgodovinarji, pa tudi z raziskovalci, ki so v Jurkloštru razbirali sledove in oblike zgradb, kjer se je v veliki meri dogajala usodna ljubezenska zgodba.
Objavljeno: 01.07.2024 09:31:40
Zadnja sprememba: 01.07.2024 09:31:40
Veronika je stopila pred oltar ozaljšana z majniškim travniškim cvetjem. Na njeni glavi je bil venček. Ta nima ne začetka in ne konca – je večen v cvetenju in zorenju ljubezni. Friderik je bil ob Veroniki tako ponosno vznemirjen.
‘Pred Boga sta stopila s svojo ljubeznijo. Ali lahko pred njim in nami, ki smo zbrani, zatrdita, da je tako močna, da bosta lahko vztrajala v njej v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni vajinega življenja?’
Žar ljubezni je zvenel iz njunih besed zaobljube.
Prior Arnold je zavil sklenjeni roki v štolo in govoril, kot bi odzvanjal besede, ki segajo v večno: ‘Bog je blagoslovil vajino ljubezen, naj vaju v njej ohranja, dokler vaju smrt ne loči!’
Veronika se je zdrznila in zaječala: ‘Smrt ne loči?’
‘Ne boj se, Veronika, niti smrt naju ne bo ločila, ker sega ljubezen v večno.’
(str. 35)