skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Hiša brez ogledal

Hiša brez ogledal je politična satira in roman o ženski v skrajnih življenjskih okoliščinah v obdobju korenitih intimnih življenjskih sprememb. Bralci spremljamo glavno literarno osebo, Suzano Rifnik, mlado mamo štirih otrok in soprogo vplivnega politika, pri njeni notranji preobrazbi. Skrajne zunanje življenjske okoliščine, v katere je Suzano potisnila avtorica, so takšne: podnebno spremenjena Evropa brez toplote, svet večne zime, z zaledenelim avgustom, pingvini, številnimi vrstami snega, ostrim mrazom in ledom … svet, iz katerega Evropejci bežijo v toplo Afriko tako množično, da tam že nastajajo belska barakarska naselja.

Države niso povezane v Evropsko Unijo, pač pa v fiktivno Zvezo Karantanijo, skupnost petih držav, v kateri vladajo skrajna krščanska pravila, ki žensko podrejajo diktaturi treh k-jev: Kinder, Küche, Kirche – otroci, kuhinja, cerkev. Politična drža, h kateri veliko prispeva tudi Suzanin mož Nino, senator v Varšavi, kjer ima Zveza svoj sedež, in celo Suzana sama, saj z možem pogosto skupaj sprejemata politične odločitve. Močna sprememba Suzaninega intimnega sveta je nenadna priselitev oblastne tašče v hišo mlade družine, kar v mladi ženski sproži vrsto notranjih konfliktov. Oba pritiska – družbeni in intimni – sta pripeljana do skrajnosti, poleg tega pa svet ogrozi še epidemija.

Lik prvoosebne pripovedovalke Suzane je ustvarjen zelo bogato in živo, skozi roman se razvija, spreminja, zori. Spoznamo jo kot gorečo zagovornico novih moralnih vrednot, popoln rezultat obstoječega sistema. Po zakonski krizi, ljubezenskih razočaranjih in razkritju neprijetnih resnic, ki se skrivajo za popolno fasado soljudi, Suzana v sebi končno odkriva in ponovno vrednoti svojo individualnost: madžarske korenine, mladostne ambicije, nefunkcionalno izvorno družino, resnična čustva … Obe osrednji ženski literarni osebi sta postavljeni v kontrast, po začetnih namenoma ekstremno klišejskih vlogah tašče in snahe, ki sta obe sužnji obstoječih moralnih vrednot, oba lika končno izstopita iz kalupa predvidenih obrazcev obnašanja in postaneta večplastni osebi z individualnima življenjskima zgodbama.

Zanimiv sodobni slovenski roman o zlaganosti in nasilnosti političnih režimov in o uničujoči praznini intimne prostovoljne slepote, zatiskanja oči pred resnico, ki človeka spremeni v izpraznjen avtomat, ki ne prenese soočenja s samim seboj, pogleda v ogledalo, pač pa si raje ustvari svojo »hišo brez ogledal.«

Roman bralcu nudi vrsto zanimivih tem: motiv obujanja preteklosti (npr. vračanje pranja na roke, motiv »sodobne preteklosti« lahko zasledimo tudi v sodobni tuji književnosti, recimo v romanu bolgarskega avtorja Georgija Gospodinova Časovno zaklonišče), motiv narodnostno sestavljenih identitet, družbene in intimno-družinske vloge žensk, partnerskih in sorodstvenih razmerjih, motiv ženskega prijateljstva, izgube otroka … Uživali bomo lahko tudi ob avtoričinem igranju z jezikom.

Simona Klemenčič je slovenska pisateljica, jezikoslovka, predavateljica na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje, vodja slovenske ekipe na Mednarodni lingvistični olimpijadi in raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša z zelo širokim področjem raziskovanja (indoevropska dialektologija, primerjalno jezikoslovje kot zgodovinska znanost, etimologija, esperanto …)

Fizika žalosti

Roman Fizika žalosti je delo, kjer Gospodinov potrjuje svoj zelo poseben in prepoznaven pisateljski glas. V besedilu, ki je hkrati zelo intimno in lucidno racionalno, zasebno individualno in obenem splošno človeško, nas avtor vedno znova preseneča z odmiki od ustaljenih literarnih poti in vsebinsko izvirnostjo.

Kljub temu, da je ta fragmentarni roman zgrajen iz drobcev spominov in razmišljanj različnih oseb in utrinkov čutnih izkušenj sveta iz bivanja ne samo ljudi pač pa tudi živali ali rastlin, ima roman dve zelo jasni pripovedni izhodišči: življenjsko zgodbo pripovedovalčevega deda in mit o Minotavru. Prvo zgodbo nam razkriva prvoosebni pripovedovalec – že ta je Gospodinovsko poseben, je namreč kombinacija nezanesljivega in vsevednega pripovedovalca. Že od petega leta pripovedovalca muči Neustavljivo goltanje knjig. Nekakšna bralna bulimija (str. 38), ki se razvije v patološko empatijo, obsesiven patološko-empatičen sindrom (str. 52) – bolezen, kjer naj bi se človek do te mere vživel v svet, ki ga obkroža, da izgubi samega sebe in doživlja zunanjost skozi zavest in čute drugega bitja. Preko takšnega pripovedovalca pisatelj postane nekakšna nevtralna univerzalna zapisujoča zavest, neobremenjena s spolom, telesno pojavnostjo, časom ali prostorom … jaz, ki se spremeni v mi, tu, ki postane povsod, zdaj, ki postane vedno in večno. Nekakšno veliko pisateljsko srce-cedilo, v katerem se zadržuje tisto, kar je ohranitve vredno. Preko takšnih drobnih spominskih, do podrobnosti izdelanih utrinkov nam pripovedovalec posreduje zgodbo svojega deda in tudi lastno odraščanje v Bolgariji, tako da ima besedilo tudi priokus razvojnega romana.

Drugi temelj romana je mit o Minotavru, (mitološkem bitju s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je sad združitve bika in Pasife, žene Minosa, kralja Krete. Minotavra so zaprli v labirint, kjer je postal pošast, ki so jo hranili z ljudmi, vse dokler ga z Ariadnino pomočjo ne ubije Tezej). Gospodinov nam mit o Minotavru pokaže drugače – s pisateljsko ljubeznijo Minotavra očiščuje pošastnosti. Minotaver je v Gospodinovi perspektivi nedolžen zavržen otrok, zapuščen in pahnjen v temo, v sebi nosi sramoto, molk, brezno praznine in osamljenost, je brez krivde kriv in kaznovan … je pošast, ker so mu vzeli svobodo in ga v bitje groze spremenili tisti, ki bi mu morali dati ljubezen, a so ga zavrgli, skrili in zdresirali v podivjanega ljudožerca. Gospodinov kolektivni podobi pošasti postavi nasproti sliko, upodobitev iz 4. st. pnš., na kateri je – zelo podobno kot Marija s Kristusom – upodobljena Pasifa, ki v naročju pestuje malega Minotavra.

Minotavrova sled se skozi roman prikazuje skozi ponavljajoče prizore zaprte kleti, otroške osamljenost, zapuščenosti, v številnih tragičnih človeških situacijah. Minotaver je pol človek pol žival: torej povezuje človeško in živalsko, ustvarja univerzalnost, hkrati je tudi prispodoba sodobne družbe (ki ekološke in etične probleme skriva v politične labirinte) in človeške duše, v kateri skrivamo svoje lastne temne pošasti – žalosti, s katerimi se težko soočimo.

Za roman je značilna bogata medbesedilnost, besedilo je razbito na oblikovno zelo raznolike kratke enote z naslovom, posamezna poglavja so blizu esejem, ki so podprti z ilustracijami in bibliografskimi viri (npr. poglavje o Minotavrovi smrti), pojavljajo se seznami, poezija, dialogi, avtobiografski zapisi … Tudi vsebinsko je besedilo (poleg dveh že predstavljenih nosilnih stebrov romana) zelo pestro (ljubezenske izkušnje, vojne, skrivni nezakonski otroci, vsakdanje življenjske razmere, literarno ustvarjanje, kvantna fizika …). Avtor mestoma skače v knjigo in bralca na poti skozi besedilo prijazno spremlja (Dajmo, tukaj počakajmo na duše raztresenih bralcev – str. 30).

Delo je v originalu izšlo leta 2011, v slovenskem prevodu Boruta Omerzela leta 2015. V Sloveniji je avtor znan in uveljavljen, leta 2015 je gostoval na festivalu Fabula, pred obravnavanim romanom je bilo v slovenščino prevedeno njegovo delo Naravni roman, leta 2022 roman Časovno zaklonišče (oba v prevodu Boruta Omerzela). Fizika žalosti je v Sloveniji zaživela tudi na gledališkem odru (Anton Podbevšek Teater, premiera 2016, režija Tjaša Črnigoj).

Literarna poslastica za bralce, ki jim je pri srcu sodoben evropski roman z avtorjevo tipično grenko-sladko atmosfero in presenetljivo živimi, ganljivo podrobnimi utrinki spominov, ki z zapisom bogatijo in potrjujejo enkratnost in dragocenost posameznika.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Poišči me

Reni Fisher ima veliko družinsko skrivnost, ki vpliva na njeno vsakdanje življenje. Njen oče je serijski morilec iz Inland Empira. Reni od dne, ko so ga odkrili in odpeljali, nima stikov z njim in od takrat so minila tri desetletja. V vmesnem času je Reni delala kot profilerka za FBI in iskala lokacije, kje bi lahko oče zakopal trupla žrtev. Po živčnem zlomu se Reni preseli v puščavo, kjer se ukvarja z lončarstom.
Kriminalist Daniel Ellis Reni privabi k sodelovanju, ko se sreča z njenim očetom, ki za podatek o truplih zahteva, da se jim pri iskanju pridruži njegova hči. Pisateljica spretno prepleta dogodke iz preteklosti in sedanjosti. Tudi Daniel ima svoje razloge, da se zanima prav za tega serijskega morilca in tudi pri njemu so v zgodbo vpletene družinske skrivnosti.
Psihološko precej razdelana kriminalka, kjer poleg skrivnosti odkrivamo strahove o lastnem psihičnem zdravju glavnih protagonistov in vseh ostalih vpletenih. Poleg groze, ki je ves čas prisotna, pa roman ponuja tudi zanimive opise ptic in puščave, ki ni vedno le grozna, ampak tudi vredna občudovanja. Skozi roman se Reni spoprijema s svojo preteklostjo in razkrivanjem temačne zgodbe in na trenutke se zdi, da je zanjo skrivnosti preprosto preveč.

Časovno zaklonišče

Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …

Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …

Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.

Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.

Cica v metroju

Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli, osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene, tudi imena in priimke, vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.

Brazgotine

Heloise Kaldan, novinarko časopisa Demokratik Dagblad smo bralci spoznali že v avtoričinem prvencu z naslovom Smrdljivka. Tokrat jo preseneti neželena nosečnost. Ni prepričana, ali je po nedavnih travmah pripravljena na resno razmerje s partnerjem Martinom Duvallom in skrb za otroka. Heloise pa ni edina, ki se sooča s svojimi demoni iz preteklosti. Kmalu jo prijateljski odnos z detektivom Erikom Schäferjem potegne v njegov zadnji primer, ki je šokiral celotno Dansko. Po navodilih vodje mora napisati senzacionalen članek o desetletnem dečku Lukasu, ki je nekega dne iz šole izginil neznano kam. Njegov profil na družbenem omrežju razkrije, da se je pronicljivi deček močno zanimal za pareidolijo. Gre za iskanje in prepoznavanje obrazov, vzorcev v vsakdanjih stvareh. Med drugim je objavil fotografijo razpadajočega skednja, katerega vrata spominjajo na obraz. Se deček morda nahaja tam? V preiskavi se odkrivajo tudi mnoge druge sledi in policija se vse teže v enaki meri posveča vsem dokazom. Odkritje okrvavljenega Lukasovega nahrbtnika primer poveže z nekdanjim vojakom, ki trpi za posttravmatskim stresnim sindromom. Avtorica z natančnostjo preiskovalne novinarke spretno poveže vse niti in pred nami razgrne pretresljivo zgodbo o družinskih in vojnih travmah ter neusmiljenem maščevanju. Anne Mette Hancock je večkrat nagrajena danska pisateljica, ki jo že postavljajo ob bok največjim mojstrom kriminalnega žanra, kot so Nesbo, Grisham in Lackberg. Leta 2020 je postala danska pisateljica leta. Preobrati v njenih zgodbah se kar vrstijo, zato je roman neodložljivo in napeto branje vse do zadnje strani.

Mestece Galveias

José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.

Pa čeprav buldožer

Rahlo zagrenjeni 53-letni asocialni pisatelj in nekdanji alkoholik Gena Kalan živi z ženo Majo in trinajstletnim sinom Aleksom. Nekdanja sošolka Monika Geni ponudi poslovno priložnost. S partnerjem po lansiranju uspešne mobilne aplikacije pripravljata novo igro. Uporabnikom naj bi v slogu filmov in televizijske serije Westworld ponudili izkušnjo navidezne resničnosti. Gena jima kot pisatelj z bujno domišljijo in občutkom za osebne zgodbe pomaga pri kreiranju likov, ki bodo v teh igrah nastopali. Ustvari tri ženske like iz lastnega življenja. Kmalu začne skozi interakcijo z njimi vse bolj obsesivno proučevati njihove osebnosti ter lastne odnose v resničnem življenju. Meja med resničnostjo in domišljijskim svetom se ves čas zabrisuje, pri likih pa se pojavi spomin na srečanje z neznanim vsiljivcem. Hkrati se razkriva tudi ganljiva zgodba posebneža iz soseske, ki ima na dvorišču ogromen buldožer. V čas koronavirusa postavljeno pronicljivo delo pa ni le roman o (pre)moči sodobne tehnologije. Je predvsem portret človekove narave, družinskih odnosov in odtujenosti. In o tem, da je nekoga vendar potrebno imeti rad. Andrej E. Skubic je slovenski pisatelj, prevajalec in jezikoslovec. Za svoja dela je prejel mnoge literarne nagrade in nominacije.

Vojske

Na začetku romana, ki ga je avtor postavil v 80. leta prejšnjega stoletja, v čas Pabla Escobarja in kolumbijskih mafijskih kartelov, vstopimo v mirni intimni svet glavnega pripovedovalca Ismaela, ostarelega profesorja, ki v kraju San José prebiva s svojo ženo Otilio in si svoje dneve poleg obiranja pomaranč in običajnih priložnostnih pogovorov najraje pestri z motrenjem ženskih teles. Življenje v tem odmaknjenem prerijskem kraju poteka dokaj običajno, a je to zgolj navidezno in ne traja prav dolgo. Z razvojem dogodkov in kasnejšimi razlagami odnosov spoznavamo nasilno in izprijeno ozadje dogajanj ter izvemo, da je bilo nekaj krajanov tudi že ugrabljenih in da ugrabitelji zanje zahtevajo nezamisljivo visoke odkupnine. Med ljudmi veje vse večji strah in čedalje več se jih odloča kraj za vedno zapustiti. Črni trenutek v življenju kraja, ki ga do takrat prebivalci San Joséja še niso izkusili, čeprav so vedeli, da se to v državi pogosto dogaja, pa se zgodi v nenadnem nepričakovanem krvavem spopadu vojsk, za katere niti ne uspejo ugotoviti, katerim interesom pripadajo oziroma kdo je tisti, ki v danem trenutku nad njimi izvaja neposredno nasilje. Iz nedolžnega začetka romana nas avtor, ki je mednarodno slavo dosegel prav s tem delom, v katerem je odlično predstavil umazano politično skorumpiranost Kolumbije, na ta način vodi v prikaz popolnega razpada posameznika in celotne družbe, ki se sooča z vojno, v kateri se moralnosti odpovedujejo celo tisti, ki nanjo najbolj prisegajo. Mir zamenja strah, erotiko posilstva in življenje smrt. Posamezniki so razčlovečeni, norost je neizbežno dejstvo. Živi niso več zares živi, kar velja za posameznike pa v enaki meri velja tudi za celotno državo. Tragedijo kraja je pisatelj v romanu prepletel z osebno tragedijo pripovedovalca, ki v enem od spopadov izgubi tudi svojo ženo, pisava pa je enako prepričljiva tako v opisovanju Ismaelovih osebnih bojev in procesa razpadanja njegovega lastnega jaza v norost in pozabo kot tudi v opisovanju ostalih usod in prikazovanju razkroja kraja v mesto duhov. Četudi s kolumbijskim ozadjem in natančnim prikazom vsakdana države v nenehni državljanski vojni roman prerašča v univerzalno podobo posameznikov, neusmiljeno oplazenih z absurdi vojne in povsem nemočnih v svojih individualnih življenjih, kar pisatelj ponazori z veščo fabulativno gradnjo in mojstrskim obvladovanjem pripovedovanja. Roman je bil tudi v strokovni javnosti prepoznan kot literarna mojstrovina in je avtor zanj prejel več mednarodnih nagrad, za odličen prevod v slovenščino pa gre pohvala prevajalki Tini Malič.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×