skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Doktor Jekyll in gospod Hyde : izbrane povesti in novele

Robert Louis Stevenson (1850-1894) je širšemu bralstvu najbolj poznan po svojih pustolovskih romanih kot sta Otok zakladov in Ugrabljeni, za časa svojega življenja pa je spisal tudi ogromno kratkih zgodb in novel. Med slednjimi je najbolj poznana novela Doktor Jekyll in gospod Hyde (1886), ki velja za eno od temeljnih del gotske literature, zgodba pa se ponaša tudi z za tiste čase provokativnimi psihoanalitičnimi idejami o dvojnosti človekove nravi, ki se deli na dobro / civilizirano in slabo / zverinsko. Dogajanje novele je postavljeno v London, kjer cinični odvetnik Utterson raziskuje ozadje nenavadnega prijateljstva med idealističnim zdravnikom Henryjem Jekyllom in skrivnostnim Edwardom Hydom, pri tem pa se zaplete v mrežo nasilnih incidentov, umorov in zlovešče alkimije.

Pričujočo zbirko sestavljajo še povesti:

  • Vrata milostljivega gospoda de Maletroita (deček med Stoletno vojno na sovražnikovem ozemlju naleti na nenavadno družinsko hišo),
  • Prenočišče (znameniti francoski pesnik Francois Villon se zaplete v umor prijatelja, ki se zgodi neke zimske noči leta 1456),
  • Markheim (londonsko starinarnico obsedajo duhovi)
  • Duh iz steklenici (Havajčan se dokoplje do steklenice z duhom, ki mu lahko izpolni vsako željo, vendar s tragičnimi posledicami)
  • Faleška obala (dogovorjeni zakon med škotskim trgovcem in domačinko iz otoka Falesa ogrozijo nenavadni otoški običaji)

 

Sin

Kralj skandinavskega noira Jo Nesbo (1960) se z romanom Sin odmika od serije kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole in postreže s popolnoma samostojno zgodbo o maščevanju in odrešitvi. Osrednji lik romana je Sinko Lofthus, heroinski odvisnik in zapornik, ki je izredno priljubljen med sojetniki, saj jih s pogovori odvezuje njihovih grehov, hkrati pa jim redno dostavlja nove zaloge droge. Preganja ga tudi spomin na temačno preteklost, zaznamovano s smrtjo očeta, ki je po tem, ko je bil spoznan za pokvarjenega policista, storil samomor. A ko Sinko med izpovedjo enega od zapornikov ugotovi, da je oče s svojo v grob odnesel tudi temačno skrivnost, se odloči za drzen pobeg iz zapora, kar pa ga pahne v blodnjak korupcije in nasilja, v katerem se znajdejo vsi okoli njega: zaporniško osebje, odvetniki, policija in celo duhovnik.

Stanovanje v Rimu

Stanovanje v Rimu je zgodba o ženski, ki se znajde na življenjskem razpotju. Bethin sindrom praznega gnezda se ni izšel po njenih načrtih. Medtem ko je šla hči edinka študirat na kolidž, je sama razmišljala o novem poglavju v svojem življenju z možem Joelom. Vendar pa je njegov pogled na življenje povsem drugačen od njenega, saj razmišlja o ločitvi in za nedoločen čas službeno odide v Pariz. Beth, ki išče pot iz svojega obupa, končno prisluhne sodelavki Helen, ki ji svetuje, naj ne čaka doma, ampak se odpravi na potovanje v tujino. Ko po ponovnem razočaranju naključno naleti na oglas za trimesečni najem stanovanja v Rimu, se odloči. Lastnica stanovanja Ronnie in njena prijateljica Marina, ženski v svojih sedemdesetih, pa naredita več, kot le oddata stanovanje Beth. Vsak dan ji dajeta nove naloge in ne traja dolgo, da Beth kljub začetnemu odporu začne polno živeti. Potem, ko je bila večino življenja vestna žena in skrbna mati, ki ji je bilo več do sreče vseh ostalih in je svoje želje popolnoma zatrla, ima zdaj priložnost znova odkriti žensko v sebi. Nauči se izžarevati vitalnost in veselje zaradi spremenjenega pogleda na življenje. V veliko pomoč sta ji s svojimi izkušnjami in neposrednostjo Ronnie, ki se pri svojih letih še vedno veselo vozi z vespo po Rimu, in Marina, ki svojo palico prikazuje kot modni dodatek, namesto da bi z njo kazala podobo gibalno ovirane osebe.
Roman je bogat s temami, ki spodbujajo razmišljanje, pronicljivimi biseri modrosti ter živimi opisi »večnega mesta« in njegovih zanimivosti. Opominja nas, da nismo nikoli prestari, da bi se podali na novo pustolovščino, da včasih za ogled novega mesta niso najboljše dejanske turistične točke in da bomo občasno morda morali malo pretresti svoje življenje. Zgodba govori o ponovnem odkrivanju samega sebe in ponovnem iskanju veselja do življenja, ko nas le-to preseneti in se moramo odločiti, kaj bomo storili z zlomljenimi koščki svojega življenja, za katerega smo mislili, da ga poznamo.

Koncerti za oboo : roman

 

Zgodba o očetu, ki postaja vse bolj tudi zgodba o sinu, je podana skozi prvoosebno pripoved moškega srednjih let, živečega skupaj z ostarelim očetom v enajstem nadstropju bloka v Sarajevu, mestu, v katerem Stari Oboist, tako očeta imenuje pripovedovalec, živi že šestdeset let, a ga v vsem tem času ni nikoli sprejel za svojega in ga je tudi ves čas preziral. Kot Srb se je tam vedno počutil nesprejetega, prav tako pa nikoli tudi ni čutil potrebe po druženju s komerkoli izven svojega ožjega kroga znancev. Sčasoma se ti porazgubijo, žena umre in ostane mu le še sin, s katerim pa ga, vsaj na prvi videz, življenje bolj razdružuje kot povezuje – tudi zato, ker ne z njim ne s hčerko in tudi ne s svojo nekdanjo soprogo nikoli ni znal ustvariti spoštljivih povezovalnih odnosov. Od nekdaj je namreč veljal za trmastega, egocentričnega, nergaškega, vzkipljivega, sarkastičnega in zajedljivega, polnega kapric in za povrh vsega še dlakocepsko skopuškega. A sleherno sobivanje, če naj bo vzdržno, potrebuje kompromise, in kot se po naravi stvari spodobi, jih je sin seveda primoran sklepati pogosteje kot oče. Drug na drugega sta večkrat jezna (pripovedovalec, ker se oče obnaša kot otrok in oče, ker se sin vede kot starš), a ju iz ozadja skupaj vendarle lepi nekakšna naklonjenost, četudi trmasta in hladno ponosna. Pisatelj, ki roman, literarizirano avtobiografijo, posveča očetu, da bi vsaj malo odložil njegovo fizično smrt in se nekako opravičil za tisto, kar je v njun odnos tujstva sam prispeval, predvsem pa, da bi ohranil spomin nanj, nas s svojim značilnim satiričnim, sarkastičnim, (samo)ironičnim slogom vodi po številnih malih rodbinskih zgodbicah in pripetljajih, ob tem pa tudi sam vse bolj spoznava, da kri res ni voda in sta si s Starim podobna bolj, kot je sprva priznaval. Čudovita knjiga in toplo domača vsem, ki so okušali bratstvo in edinstvo nekdanje Jugoslavije in jim posluh za balkanski humor še brbota v žilah.

Z jadrnico čez Arktiko: od Grenlandije do Aljaske

Mirana Tepeša jadranje spremlja že od otroštva. Že trikrat je objadral svet in o teh poteh napisal tudi tri knjige. V njem pa je že dolgo časa tlela želja, da bi lahko jadral po Arktiki. Po morski pokrajini s številnimi otoki. V kratkem poletnem obdobju se led na njej toliko stopi, da jo je možno prejadrati tudi z navadno jadrnico. Gre za zahteven, a ne nemogoč izziv.

Tepeš pa se na pot ni podal sam. S seboj je povabil zanesljive in izkušene jadralce, ki so se med posameznimi deli te pustolovščine menjali. Potopis je razdeljen na pet večjih poglavij. Na pot so se iz hrvaške Pule odpravili zadnji dan marca 2023. Najprej so jadrali proti Grenlandiji, nato pa po sami Grenlandiji. Osrednji del potopisa predstavlja jadranje po Arktiki, ki so ga zaključili v začetku septembra. Sledilo je jadranje po Aljaski, zadnje poglavje pa nas popelje na potovanje med številnimi otoki Britanske Kolumbije.

Bralci dobesedno zajadramo v vešče napisan pustolovski potopis. Dogodivščine in zanimivi pripetljaji si sledijo v hitrem ritmu, besedilo pa dopolnjuje bogat slikovni material. Gre za velik podvig, saj je avtorju skupaj s sopotniki uspelo prejadrati eno najzahtevnejših plovnih poti na svetu.  Hitra potovalna jadrnica Skokica je postala prvo slovensko plovilo, ki je preplula Severozahodni prehod, preko Arktike od Atlantika do Pacifika. Posadka se je morala soočiti z neizprosno naravo, obenem pa tudi tekmovali s časom, preden morje spet začne zamrzovati. Ob tem pa naleteli na vrsto izzivov in preizkušenj.

Potopis je napeto branje, ki bo navdušilo vse strastne morjeplovce pa tudi tiste, ki o dogodivščinah na morju raje berejo …

Jutri bom siten kot pes

Priljubljena slovenska pisateljica zgodbo začenja na izviren, presenetljiv in zabaven način. Glavni pripovedovalec je namreč Aksel. Kdo je to? Še sam ne ve natančno in prav to skuša razvozlati.

Ve, da ima mamico, ki ga ima strašno rada, saj mu kupuje le bio in eko brikete. Njegova varuška Cilka poskrbi, da mu ni dolgčas. Denimo s prebiranjem pasjih zgodb. Z njim se prav po kraljevsko poigrava princesa Adelajda. Cilkina fina, pametna in vzvišena mačka. Akslov svet pa se bliskovito razširi, ko ga mamica odpelje v park. Tam spozna prijatelja Benija in njegovega gospodarja. Aksel ga kliče kar Golaž, čeprav mu je v resnici ime Gašper. In njegova hiša lepo diši. Po praženih jetrcih.

Aksla nenadoma razsvetli spoznanje, kdo pravzaprav je. Od tu naprej pa se zgodba začne šele prav zapletati …

Zabavna, prisrčna pripoved je mojstrsko spisana, prežeta z besednimi igrami in raznovrstno komiko.  Navdušila bo tako mlade kot odrasle bralce, besedilo pa lepo zaokrožujejo ilustracije Igorja Šinkovca.

Zanimivo bi bilo, če bi zgodba dobila nadaljevanje, saj je Aksel s svojimi prijatelji prav posrečen pripovedovalec in nova zvezda v družbi slavnih, kot so denimo Lesi, Runo, Hektor, Kazan in Dingo.

Pisateljica je za knjigo prejela nagrado Desetnica 2024 za izvirno otroško in mladinsko leposlovje.

Zadnji človek

Izpod peresa avtorice Frankeinsteina je v prevodu Branka Gradišnika pred bralce prišel apokaliptično distopični roman Zadnji človek. Avtorica nam poda preroško videnje propada civilizacij. V uvodu opiše svoj obisk Sibiline špilje pri Neaplju v Italiji leta 1818 in odkritje zapisov, na podlagi katerih izpiše roman o zadnjem človeku.

Spremljamo življenje mladega fanta v Angliji, v ne tako bližnji prihodnosti, zgodbo avtorica namreč postavi med leta 2073 in 2092. Najprej spremljamo odraščanje glavnega junaka, spoznamo njegovo družinsko zgodbo, na podlagi katere v dogajanje vstopijo še druge osebe, ki so za razvoj zgodbe odločilne. Prvoosebno nas skozi roman vodi prav zadnji človek, Lionel Verney. Po smrti staršev, postane sirota, ki mora poskrbeti sam zase in tudi za sestro Perdito.

V romanu se nam razgrne tudi takratno politično ozadje, kjer po abdikaciji kralja in času spopadov sledi oblikovanje republike. Sin poslednjega kralja, Adrian, ima še dodaten namen in to je zmanjšati moč aristokraciji. Sledi bogato politično dogajanje, ki še dodatno razgiba pripovedovalsko dogajanje.

Avtorica v besedilo vnaša veliko opažanj in filozofskih razmislekov. Lepo nam predstavi vse karakterje, njihove odnose in razmišljanja. Hkrati pa je jezik zelo bogat in poln citatov takrat posebej znanih in branih avtorjev (Shelley, F. Bacon, Goethe, Shakespear, B. Cornwall, Petrarca, D. Defoe, Boccaccio, Keats in drugi). Tudi prevajalec se izkaže z uporabo bogatega jezika, tudi z nekaterimi arhaizmi, natančno pa nam razloži tudi izvore avtoričinih citatov.

Apokaliptičnost dogajanja se prične z izbruhom bolezni, ki jo avtorica poimenuje kar kuga. To je izjemno smrtonosna bolezen, ki bo spremenila poznani svet. Glavni junak se po smrtih, ki se dogajajo okrog njega, začne spraševati o pravici do lastnega obstoja. Po svetu se dogajajo selitve z željo po preživetju. Tudi Lionel se slednjič s svojimi bližnjimi odpravi iz Anglije proti jugu. Sledi pot v Francijo in na koncu se sedemintridesetletnik poda v Italijo, kjer se roman tudi zaključi. Leto 2100 pa predstavlja poslednje leto človekovega sveta.

Potujoče gledališče

Monumentalna družinska kronika se začne s pripovedjo o avtorjevi babici po materini strani, medicinski sestri Ivki, ki se je v stari zagrebški Vinogradski bolnišnici v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaljubila v ruskega emigranta judovskega rodu, kirurga Bernsteina. Zgodba o njunem razmerju je razburljiva in pretresljiva, saj že noseča in poročena Ivka zboli za tuberkulozo (za to boleznijo sta umrla tudi dva njena brata) in ker je to nevarno zanjo in za otroka, jo skušajo mož in kolegi zdravniki prepričati v splav. A Ivka se ne da, rodi Veroniko, avtorjevo mater, s katero se pozneje oženi Tvrtko Ferić. V nadaljevanju se avtor posveti še očetovi rodbinski strani, kjer se prizori spet vrstijo kot v potujočem gledališču, uokvirjeni v splošno družbeno in politično klimo, kjer so se zgodile v enem samem stoletju tri vojne. Avtor je odličen fabulist, saj si je prizore, ki so umeščeni med zgodovinskimi, družinskimi in dokumentiranimi dejstvi, moral pač izmisliti. Toda nekje na dveh tretjinah knjige pride na sceno še sam. In tu stopi v igro pripovedi nova dimenzija: s čustvi prežet in z razumom predelan spomin. Na videz brez cenzure in selekcije se vrstijo nazorni prikazi različnih, tudi ekstremnih življenjskih situacij, ki so izvrstni orisi odraščanja in razvoja osebnosti pripovedovalca od otroka do današnjih dni. Avtofikcija par excellence.

Zoran Ferić sodi med vidnejše sodobne hrvaške avtorje, v slovenščino so s pričujočim romanom vred prevedeni trije, še Smrt deklice z vžigalicami (2005) in  Otroci Patrasa (2007). Njegova prva prevedena knjiga je izbor kratkih zgodb, ki nosi v slovenščini naslov Blues za gospo z rdečimi madeži (2001). Ljubitelje vsestransko dobrega pisanja bi zagotovo razveselil tudi prevod avtorjevega romana Kalendar Maja (2011), kjer mojstrsko teče časovno večplastna pripoved o skupini gimnazijskih sošolcev, ki se po več desetletjih odpravijo na reprizo maturantskega izleta.

Pot na jug

Pot na jug bralca pospremi na obalo južne Krete, v ležerno obmorsko mesto, kjer dopustuje češki turist. Zaradi nenavadne manire oprezanja po naslovih knjig, ki jih prebirajo neznanci, ne more premagati svoje radovednosti o zanimivem bralnem seznamu suhljatega moškega, ki ga sreča na plaži. Ko ga  naslednji dan po naključju opazi v bližnji taverni, se zadržkom navkljub odloči, da ga bo ogovoril. Izkaže se, da je neznanec njegov rojak. Ob vrčku vina in “s pogledom uprtim na temno gladino morja” mu začne pripovedovati svojo zgodbo. Na potovanje iz Prage do grške obale se je namreč odpravil z namenom poiskati storilca nepojasnjenih umorov. Pripovedovalni tok, ki je doslej tekel enotno, se med njunim pogovorom začne drobiti in si utirati nove (in nove) poti. Lenobno se vije po globinah zgodovine in sedanjosti ter si utira mnoge poti med resničnostjo in sanjami.

Potop v Potovanje na jug, ki ga je prevajalka označila kot “celosten in nerazdružljiv konglomerat” postmodernizma, magičnega realizma, filozofije in detektivske zgodbe, je imenitno čtivo predvsem za ljubitelje poglobljene literature. Toda kljub njegovi večplastnosti se ga ne bi smeli ustrašiti tudi tisti, ki se raje ne potapljamo pregloboko.

Zaznamovani za vse življenje : kriminalni roman

Ko se Kerstin zvečer vrne s sprehoda, najde v domači hiši moža Hansa mrtvega – ustreljenega. Takoj pokliče policijo in reševalce. Na mesto zločina prideta policijski komisar Henrik Levin in policijska inšpektorica Maria Bolander. Ker je Kerstin v tistem trenutku glavna osumljenka, jo pospremita v pripor. Nadzor nad preiskavo zaupajo hladni, razsodni in realni okrožni tožilki Jani Berzelius. Ta se z Mario ne ujame najbolj, a vsi trije so primorani sodelovati, da bi našli storilca. Umor Hansa, ki je bil vodja Urada za priseljence in se je ukvarjal z dovoljenji za bivanje azilantov, pa ne ostane edini zločin. V istem tednu se zgodita namreč še dva umora. Ustreljen je majhen deček, poln starih modric, in do smrti pretepen pristaniški delavec. Vsi trije preiskovalci iščejo morebitne povezave. Osupne jih, ko na kraju zločina najdejo odtise otroške dlani, saj par ni imel otrok. Jana Berzelius kmalu ugotovi, da je primer povezan tudi z njo samo, zato se loti reševanja umorov in hkrati uganke o svojem izvoru v lastni režiji, brez vednosti policije. Iskanje identitete se tako z žrtev prenese tudi nanjo.

Emelie Schepp je švedska avtorica odličnih in izjemno berljivih kriminalk, ki se osredotočajo na območje Norrköpinga na Švedskem in glavno osebnost/lik v kriminalkah, javno tožilko Jano Berzelius. S kriminalnim romanom Zaznamovani za vse življenje (Märkta för livet) je debitirala leta 2013. Z njim je takoj pritegnila pozornost in pohvalo bralcev in literarnih kritikov. Morda tudi zato, ker lahko to kriminalko beremo kot precejšnjo kritiko državnih organov in institucij.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×