skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Temen sneg

»Jutri napoči luna. Bojim se volka.« se glasi zadnji zapis v dnevniku umorjenega fanta. Enega izmed kruto umorjenih. Znova so našli dva umorjena najstnika, med njima pa mrtvo gozdno žival. Gre za umetniško postavitev in je morilec morebiti umetnik? A kje je bil 9 let, kolikor je bilo premora med obema zločinoma? Preiskovalec Holger Munch je spet v akciji, v družbi zagnane mlade preiskovalke Mie Krüger, ki obenem v nočnih urah išče še svojo izginulo sestro. Jima bo uspelo najti storilca ali bodo še pred tem ukinili Munchovo enoto za posebno preiskovanje? Glavni zaplet z umori najstnikov se prepleta z več stranskimi, pripoved pa avtor začini z osebnimi doživljaji likov. Stranska zgodba deklice, ki sredi gozda sama živi s svojim dedkom pa je tista, ki poskrbi za razplet. Norveški avtor, sicer tudi glasbenik, ki se bralcem predstavlja pod psevdonimom, se z dodelanostjo opisanih kriminalnih dejanj lahko prišteva med pomembne skandinavske avtorje napetih trilerjev in kriminalk. V slovenščino so trenutno prevedene še njegove: Angelsko hladna, Zagrenjeno srce, Postelja iz peres in Otok vran. V njih boste še bolje spoznali preiskovalni tandem: Mio in Holgerja, ki značajsko nista nič manj kompleksna od zločinov, ki jih preiskujeta.

Zgledne zgodbe

Priznana portugalska pisateljica Sophia de Mello Breyner Andresen je bila najbolj znana in cenjena kot pesnica, izdala je več zbirk poezije, pisala je tudi kratko prozo, eseje in knjige za otroke. Zbirka kratkih zgodb Zgledne zgodbe zajema sedem zgodb in je bila prvič objavljena v 60. letih 20. stoletja, v času diktature na Portugalskem. Avtorici je v njih uspelo osvetliti položaj malega človeka ter željo po svobodi in pravičnosti v času, ko to zaradi političnih razmer ni bilo samoumevno. Z edinstvenim slogom pisanja, ki je hkrati preprost in poetičen, prepoji zgodbe z drobci mitologije, ki nas vzpodbudijo k razmišljanju o našem bistvu, življenju, resnici in svobodi. Pozornost pa v zgodbah namenja tudi odnosu do narave.

V prvi zgodbi Škofova večerja se lastnik velikega posestva želi znebiti novega župnika, ki si dovoli govoriti o bedi revežev in pri tej nameri posestnik računa na podporo škofa. Tudi v zgodbah o Svetih treh kraljih se dotika revščine, resnice in iskanju »pravega boga«. V zgodbi Homer je Buzio v očeh ljudi le potepuh, pred nami pa se razkriva kot skrivnostna oseba z darovi umetnika, ki ustvarja glasbo in poezijo.

Avtorica je za svoja dela prejela številne nagrade, med njimi nagrado Camões, nagrado za poezijo Maxa Jacoba in špansko nagrado Prémio Reina Sofia za iberoameriško poezijo.

Knjiga za bralce, ki radi prebirajo poetične in mitološke zgodbe.

Noge gor, pa bo!

Naslov knjige malce zavaja, saj za glavno osebo ta nasvet za otroka očitno ne deluje – avtorica opisuje svojo dolgo in težko pot do materinstva in natančno opiše postopek IVF – vse od igel, ki niso tako strašne, kot so videti, do prvega neuspeha. Protagonistka se zateka tudi k alternativni medicini. Hkrati spremljamo medosebne odnose, se nasmejimo in potočimo kako solzo. Zgodba je kljub težki temi pozitivna in humorna. Po zapletenih in dolgotrajnih postopkih ji namreč uspe zanositi v drugem poskusu in po napornem porodu in nosečnosti, ki jo spremljajo sindromi, kot so zmehčani možgani, povešene prsi in hudi črevesni plini, Vanessa rodi – kaj, pa izveste v knjigi. Med glavno pripovedjo beremo tudi utrinke iz njenega otroštva, v katerih podoživlja svoj odnos z mamo, opisuje različne pripetljaje in dogodivščine.

Za vse, ki se spopadajo z neplodnostjo ali njihove bližnje ali tiste, ki vas ta tema zanima.

Napačna sestra

Tasha in Alice sta sestri, ki ju je zaznamovalo izginotje mlajše sestre Holly v njunem otroštvu. Sta zelo povezani, sploh po materini selitvi v Francijo in zato premožna, izobražena Alice predlaga od dvojčic in finančne stiske izžeti Tashi, da za en teden zamenjata – Alice in njen mož Kyle bosta pazila na hišo in dvojčici, Tasha in njen mož Aaron pa bosta odšla v njuno razkošno stanovanje na dopust v Benetke. A romantični oddih Tashe in Aarona se zaključi že po nekaj dneh, saj ju v temačni ulici napade moški z nožem, nato pa ju doseže še novica, da je nekdo umoril Kyla v njuni hiši ter napadel Alice. Družina še ne okreva od krutega udarca ob smrti Aliciinega moža, ko najdejo truplo mlade Zoe, Aaronove sodelavke, v jezeru za Tashino hišo. Tasha sumi, da je bila Zoe zaljubljena v njenega moža. Bi lahko bil on njen morilec? Ko policija v Tashini hiši ob Kylovem truplu odkrije DNK nekoga, ki je zagotovo v sorodu z Alice in Tasho, se dogajanje zaplete do te mere, da bralec nadaljevanje res težko predvidi… Se je tako kruto vrnila in maščevala izginula sestra Holly? Douglasova je angleška avtorica, ki v ospredje svojih napetih kriminalnih romanov najpogosteje umešča ženske like. Tudi tokrat nam njena knjiga prinaša napeto pripoved.

Nevidne ženske: kratke zgodbe

Zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb predstavi slovenske deklice, dekleta in ženske, ki se v različnih zgodovinskih obdobjih spopadajo s težavami, kot so nemoč, nezaželena nosečnost, izguba prijateljskega ali ljubezenskega odnosa, iskanje lastne vrednosti v odvisnosti od moških, tehtanje materinstva, kariere in zakona … Zgodbe so umeščene v čas od prve svetovne vojne dalje skozi 20. stoletje, zadnjih nekaj pa bi se lahko zgodilo tudi danes. Zdi se, da junakinje prvih nekaj zgodb poznamo iz drugih besedil ali celo iz pripovedovanja naših babic – kako majhna je bila vrednost deklic nekoč, kako so bila dekleta hitro spoznana za kriva in se niso zmogla postaviti zase, kako globoko zakoreninjena je v ženskah njihova vloga, ki jim jo je najprej pripisovala družba, potem pa so to ponotranjile do točke, ko si drugačnega življenja niso več znale predstavljati. Slednje je skupno tudi zgodbam s sodobnejšim dogajalnim časom, prav tako pa se nam tudi te zdijo znane, kot da kakšno od junakinj poznamo ali smo zanjo slišali na kavi ali družinskem kosilu – tu so študentka, ki zanosi z neresnim fantom, kolegica, ki ji prijateljica spelje partnerja, žena z odraslimi otroki, za katero se mož ne zmeni kaj dosti, ženska, ki kljub nasilju prenaša partnerjev alkoholizem …

Zdi se, da se kljub številnim političnim in družbenim spremembam položaj ženske ne spreminja tako skokovito, kot se zdi – boji za nekatere pravice se še vedno bijejo, ženske so mnogokrat še vedno rajši tiho, sramota in manjvrednost, nekdaj jasno in glasno izraženi s strani družbe, zdaj izvirata od znotraj. Marsikateri konec zgodbe ostane odprt, a si nadaljevanje vseeno lahko predstavljamo: nekatere ženske bodo poskrbele zase kljub morda moralno spornim odločitvam, druge pa bodo rajši izbrale tisto, kar poznajo in kar se zdi najbolj varno – četudi za ceno lastne individualnosti, ponosa ali finančne neodvisnosti.

Bernarda Mrak Kosel je kratke zgodbe pisala večinoma v okviru delavnice “Osvobajanje domišljije” (JSKD Jesenice) in drugih literarnih delavnic ter društev. O zbirki je zapisala, da so zgodbe “literarizirane, niso pa izmišljene, spremenjene so le okoliščine.” Leta 2019 je sicer izšel njen roman Ujetnik svojega časa, leta 2022 pa roman Ponaredek.

Knjiga bo najverjetneje všeč bralcem, ki so uživali denimo ob branju knjig Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače ter ob zbirki kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić.

Nekaj je na njej

Slovenska avtorica Amadeja Godina je leta 2024 izdala svoj prvenec: zbirko pravljičnih zgodb Pegasti sovici, ki med bralce vseh generacij, predvsem pa med mlade, prinašajo spodbudo o podpori svojih misli. Nekaj je na njej pa je njeno prvo delo za odrasle in prvi roman. Njen namen, doseči lahkotnost v slogu in ohraniti napetost pripovedi do zadnje strani, je v njem dosežen. Protagonistko Avo Loredan srečamo v prologu, ki nam odstre razlog njenega obiska psihoterapevtskega centra Asana v začetku romana. Slutnja, da bo gospod Presunljivi, Dorian Bagari, ki se v neposredni bližini Ave znajde že v prvem poglavju, vplival nanjo tudi v nadaljevanju, se kmalu uresniči. Žrtev, v obliki uničene rože v prodajalni, pripelje do njunega skupnega oddiha ob morju. Na tem mestu avtorica dogajanje začini z erotiko, kljub vsemu, da ima Dorian partnerko, ki je za nameček še influencerka in stranka salona, kjer Ava dela. A Avino brezskrbnost med oddihom skali obisk na videz nasilnega Dorianovega brata Dana in to, da je Dorian po njuni prvi noči odšel nazaj domov z drugo. Razkritje, da je Dorian to storil že več strankam centra Asana, katerega lastnik je njun oče, Avo pahne v objem drugega. Zdi se, da se moški nanjo lepijo kot muhe na med in ona se trudi prepustiti, živeti v trenutku. Ali je brezskrbnost res prava odločitev na področju gradnje odnosov? Avtorica se je poglobila v značaj protagonistke in bralcem razkriva tudi njene notranje monologe, ki dajejo, sicer preprosti zgodbi, težo ter nežno napotijo k razmišljanju o lastnih odnosih in občutjih.

Ženska jadra

Zbirka kratkih zgodb slovenske literarne zgodovinarke, slovenistke, publicistke in pisateljice Marije Mercina obsega šest pripovedi, v katerih avtorica relativizira družbene norme in ustaljene vloge žensk. Dotika se raznovrstnih tem v razmerjih med moškimi in ženskami (odtujenost partnerjev v zakonskem razmerju, sodelovanje spolov s preseganjem zgolj klišejske telesne privlačnosti, vprašanje enakovrednosti partnerjev …), ubeseduje doživljanje ženskih družbenih vlog (matere, hčere, babice, tašče) in razmerij med ženskami (prijateljstvo, tekmovanje, ljubosumje …). Protagonistke v večini zgodb so ženske v zrelih letih.

V prvi zgodbi se dolgotrajni zakon po moževi smrti ob ženinem odkritju moževega dopisovanja z drugo žensko izkaže za trhlo, vendar udobno fasado, za katero sta zakonca že od vsega začetka živela vsak v svoji resničnosti. Dejstvo, ki ga protagonistka ne sprejme, pač pa zasovraži drugo žensko, moževo zaupnico. Če glavna oseba v prvi zgodbi še vztraja v zakonu, se protagonistka druge zgodbe (Ne računajte name) odloči za ločitev. Materinstvo ni prikazano kot absolutno pozitivna vrednota, pač pa prinaša lahko tudi negativna čustva: občutek odpovedi osebni svobodi, stanje nemoči, dvome, razočaranja in trpljenje.

Ženske Mercinova postavlja pred različne življenjske preizkušnje (npr. izguba otroka, odločitev za ločitev, rojstvo prvega vnuka, izgorelost ob enostarševski vzgoji, nepričakovano potovanje …), različna medsebojna razmerja do drugih žensk (od sporazumno površinskih sopotnic do prijateljic, ki si stojijo ob strani v težkih trenutkih) in v različne družinske vloge (mati, hči, tašča). Pripoved je največkrat prvoosebna, težišče so občutki in premišljevanja protagonistk, izjemoma  v pripoved (npr. z govorom ali pismi) vstopajo stranske osebe; posebnost je zgodba Sklenjeni krog, kjer postane središče življenjska zgodba protagonistkine matere. Kljub temu, da se v zgodbah pojavljajo negativni moški liki, ni nikjer zdrsa v klišeje ali posploševanja; večkrat so ženske protagonistke tiste, ki razmerja racionalizirajo in v njih postavljajo meje, moškim je dopuščena tudi vloga pozitivnih likov, ki jim ženske zaupajo (npr. v razmerju tašča – zet). V ozadju zgodb se pojavljajo sočasne družbene razmere (vojne deportacije, obdobje pred razpadom Jugoslavije s političnimi pritiski, čas epidemije covida-19 …). Vsebinski motivi, ki jih avtorica obravnava, so večno aktualni, z različnimi protagonistkami se zlahka identificiramo, zato je knjiga lahko zanimiva tudi za širši krog bralcev.

Knjiga je opremljena s spremno besedo Rafke Kirn. Delo je časovno najnovejša izmed trenutno štirih knjižnih zbirk avtoričine kratke proze (Imena (1992), Ženska hiša (2005), Je kaj trden most? (2015)).

Domotožje po drugem svetu

Mnogokrat avtorji in avtorice v literarnih delih razvijejo ljubeč odnos do svojih likov, s katerimi bralci zato zlahka sočustvujemo. Ottessa Moshfegh s svojim pisanjem ubira obraten pristop. V štirinajstih kratkih zgodbah spoznamo vse tiste odpadnike z roba družbe, od katerih najraje odvrnemo pogled. Če je večini ob takšnih prizorih neprijetno, avtorica njihovo vedenje opazuje z ostrim, iskrenim, neizprosnim očesom. Kot neprizanesljiva pripovedovalka jih spremlja v najbolj intimnih trenutkih, nasičenih z osamljenostjo, obupom ali izpraznjenostjo. Vzdušje je prežeto z neizpolnjenimi obljubami ameriških sanj. Izrazito deviantni liki streznitve niso sposobni, zato pogosto ostajajo v prostoru med utopičnim upanjem in vdanostjo v usodo. V svojih blodnjah naivno iščejo ljubezen, se opečejo in uteho najdejo v izprijenosti. V zgodbah tako spoznamo odvisnike, brezposelne in druge izgubljene duše, ki jih vsakdan pogosto odpelje v groteskno humorne situacije.

Provokativno ameriško pisateljico smo slovenski bralci že spoznali v romanih Moje leto počitka in sprostitve ter Eileen, napisala pa je še nekaj drugih romanov. Motivno in slogovno je zbirka Domotožje po drugem svetu služila kot temelj njenim romanesknim delom. Njeno pisanje vsekakor ne zadovoljuje okusa množice, tisti, ki pa si bodo drznili prebiti skozi neprijetne občutke ob branju, bodo nagrajeni z uvidom v inovativen glas prodorne sodobne avtorice brez dlake na jeziku.

 

Čevelj št. 39

Zgornje vprašanje zanima dečka Pavla Plemenitaša, osnovnošolca, ki je odličen v matematiki, obenem pa ima bujno domišljijo. Zgodba se prične nekega jutra, ko se po spletu okoliščin Pavel brcne v nožni prst in se odloči, da je morda zlomljen in da morda zaradi tega ne bi šel v šolo. Torej ne gre, čeprav je sicer priden in vesten učenec. Dopoldne čas zapravlja zunaj, hodi po mestu. Ko naleti na dva šolska postopača, se raje skrije pred njima v bližnjo trgovino s čevlji. Tam zagleda najlepšo prodajalko Katarino ter gospoda, ki kupuje drag par čevljev. Ker je že tam, prodajalka pa zelo ustrežljiva, ne more zavrniti ponudbe, zato poskusi par superg števila 39. Kar ponese ga iz trgovine, grobo se zaleti v Arturja s katerim se kasneje bolje spoznata, obenem spozna tudi njegovo hčerko Mino. Dogodivščina se prične, ko Pavel spet naleti na skrivnostnega gospoda, ki ponovno kupi čisto enak par čevljev. Zakaj jih potrebuje? To mu ne da miru. Prijeten mladinski roman o prijateljstvu, sodelovanju in reševanju skrivnosti.

Ruševine : roman

Smiljan Rozman (1927-2007) velja za enega od najvidnejših predstavnikov slovenske moderne povojne proze, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin s svojimi priljubljenimi deli za otroke in mladino. Njegov drugi roman Ruševine (1965) je namenjen odraslim, v njem pa se dotika grozot druge svetovne vojne, vendar pri tem presega zgodovinske okvirje in ustvari univerzalno zgodbo o nesmiselnosti vojne ter njeni večno destruktivni naravi. Zgodba je postavljena v neimenovano mesto ob reki, kjer glavni junak v zavezniškem bombnem napadu izgubi vse; družino, dekle in dom. Ta se znajde sam sredi ruševin in krene na nekajdnevno potovanje skozi opustošeno deželo, ki se pred njegovimi očmi spremeni v groteskni in nasilni svet, v katerega vdirajo elementi iracionalnega, surrealnega, grozljivega in kafkovsko brezizhodnega. Ruševine ne spadajo med tipične Rozmanove romane, saj se odmika od zanj značilnega realizma in vstopa v svet temačnih vizij, srhljivih halucinacij in pošastnega dehumaniziranja ljudi, vrženih v primež krute vojne.