skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Tam, kjer plešejo tulipani

Slovenska pisateljica Irena Svetek (1975) se po uspešni trilogiji psiholoških kriminalk Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ vrača v vode družinskega romana, ki je zaznamoval njene literarne uspešnice kot sta Sedmi val in Zaspi, mala moja, zaspi. Njen najnovejši roman Tam, kjer plešejo tulipani je epska družinska saga z močno osebno noto, saj se je Svetkova tokrat posvetila raziskovanju zgodovine lastne družine, pri tem pa je prepletala zgodovinska dejstva in fiktivne dogodke. Obsežno delo se začne leta 1912 v mestu Vrščac na srbsko-romunski meji in v ospredje postavlja babico, hčer in vnukinjo, ki se vsaka na svoj način sooča tako z burnimi družbenimi in političnimi spremembami (prva in druga svetovna vojna, napeto ozračje v medvojni in povojni Jugoslaviji) kot tudi osebnimi izzivi, znotraj katerih se odvija tudi ganljiva ljubezenska zgodba, ki predstavlja osrednji motiv pretresljivega in čustvenega družinskega portreta.

Tam, kjer plešejo tulipani je navkljub časovni distanci in močno prisotnemu zgodovinskemu ozadju zelo aktualen roman, ki obravnava večne tematike kot so teža generacijskih travm, vprašanje osebne in nacionalne identitete in kompleksnost človeških odnosov, njegovo vezno tkivo pa je enako odrešujoča kot tudi pogubna moč ljubezni.

Kurji pastir. Knj. 3, Kurja fizika

Roman Kurja fizika je zaključni del Lainščkove avtobiografske trilogije Kurji pastir, beremo pa ga lahko tudi kot samostojno delo. Odraščajoči Fêrek vedno bolj intenzivno doživlja svet okrog sebe, v njem rasejo številna nova vprašanja, vznemirja ga vse več stvari, ki so lahko take in obenem tudi drugačne. Je lahko resnic več? Zakaj o nekaterih stvareh doma lahko govori, v šoli pa mora o njih biti tiho? Je Jugoslavija res najlepša in najboljša država na svetu? Kaj bodo ob prvem pristanku na Luni tam odkrili astronavti? In če bi vesoljci pristali v njegovi vasi Dolénci, kaj bi jih tam pričakalo? Namesto vesoljcev rojstne Dolénce odkriva otrok Fêrek, njegovo največje zemeljsko vprašanje povzema beseda hiša, najbolj skrivnosten novi svet pa je zanj planet Ljubezen. Bo očetu in mami uspelo zgraditi hišo? Bo skorajšnja selitev za Fêreka sreča ali nesreča? Bo Fêrekova prva velika ljubezen uslišana ali zavrnjena?

Izhodiščna vsebinska motiva, gradnjo hiše in otroško ljubezen, Lainšček postavi v bogato pripoved o življenju v rodni vasi v konkretnem časovnem obdobju. Pred nami zaživijo drobci realnega zgodovinskega časa nekdanje Jugoslavije, birokratske zahteve, zapleti in ljudske praktične rešitve ob domačih gradnjah, pripoved oživi sovaščane z njihovimi osebnimi posebnostmi in drobnimi detajli, razmerja med ljudmi se prepletajo s sociološkimi procesi, odhajanjem ljudi na delo v tujino, ki je v mnogih družinah vodila v sezonsko odsotnost mater z vsemi posledicami v vsakodnevnem življenju družin, osamljenostjo otrok in partnerjev. Pogosto je bilo žrtvovanje posameznih družinskih članov, ki naj bi z odhodom v tujino poskrbeli za materialno boljše življenje tistih, ki so ostali doma, a je življenje takih posameznikov včasih ubralo čisto drugačne poti. Pripoved je napisana v značilnem Lainščkovem liričnem slogu, ki mu otroško naiven pripovedovalec pogosto doda tudi humorno noto.

Delo ni samo roman, ki utrjuje pomen pisateljevega opusa na literarnem zemljevidu Slovenije (Lainšček je glas Prekmurja, tako kot sta recimo Tone Partljič in Drago Jančar glas Maribora in okolice ali Marjan Tomšič, Bert Pribac in Vanja Pegan glas slovenske Istre), pač pa ponuja tudi številne univerzalne vsebinske motive: odnos oče-sin, partnerski odnosi, odhajanje v tujino, vsakdanje življenje, materialne in politične razmere,  odnosi med ženskami, družbene vloge spolov, nezakonski otroci … In seveda že omenjena ljubezen in hiša, ki sta bili glavno seme za ta roman, kot pravi sam avtor: Roman sem v resnici želel napisati le zato, da sem lahko opisal, kako sem se kot prvošolec prvič do ušes zaljubil. No, v ­resnici pa sem ga moral napisati tudi zato, ker je to čas, ko so se očetu in mami končno uresničile življenjske sanje. Zgradila sta namreč hišo.

Knjigi je dodan slovar narečnih in drugih manj znanih izrazov, globlji pogled vanjo in v avtorjevo delo bralcu nudi spremna beseda Ignacije Fridl Jarc.

Trafikant

Roman Trafikant Romana Rozine je zelo posebno delo. Lahko, ali pa tudi ne, je osnovan na resničnih dogodkih. To prepuščamo vaši domišljiji. Tudi več kot izjemna spremna študija romana, nas deloma pusti v negotovosti. Gre za preplet med resnico in domišljijo. Mogoče tako, kot v življenju. Vemo, kaj se dogaja z našim sosedom? Vemo, kdo pravzaprav je? Predvsem določeni ljudje so precej skrivnosti in o njihovih življenjih ne vemo kaj dosti. Ali pa mogoče vemo? Odvisno, koliko nam je za našega soseda mar. Sicer pa je glavni junak romana Trafikant, ki ko gleda skozi majhno lino kioska, spoznava ljudi do potankosti. Gre za zelo posebnega človeka, ki mu kiosk nudi varnost pred zunanjim svetom. Pred okencem njegovega kioska se odvijajo življenja mnogih ljudi, odvijajo se veselja in žalosti. Žal pa svet ni vedno rožnat. Brezbrižnost, odtujenost in prevlada kapitala naredijo svojo in ljudem, ki jih je mar, ki si vzamejo čas za spoznavanje drugih ljudi, to preprečijo. Ali sploh še vemo, kako pomembno je, da so za malim okencem trafike ali za pultom v knjižnici ljudje, ki jim ni vseeno za ljudi, ki na tak ali drugačen način hodijo mimo njih, iščejo ali ne iščejo njihovo pozornost? Vemo ali pa ne vemo. Odločitev med tem ali biti človek ali biti v službi kapitala pa je odločitev vsakega posameznika posebej. Upanje pa vedno umre zadnje.

Somračni svet

Somračni svet je precej neobičajna knjiga. Werner Herzog, ki je širši javnosti najbolj poznan kot filmski režiser, jo je napisal, ker je menil, da je o zgodbi Hira Onode nemogoče posneti film. Torej ni naključje, da se Somračni svet bere, kot da bi gledal film. Herzog namreč ne uporablja odvečnih besed. Zapiše samo tisto, kar je nujno, da si bralec lahko predstavlja, kako Hiro Onoda bije svojo vojno na nekem filipinskem otoku, ker se ne zaveda, da je Japonska že kmalu po tem, ko je bil poslan na misijo, kapitulirala. Bije vojno, ki je zdaj še zgolj njegova in že dolgo ne več svetovna. Herzog zgodbo, ki mu jo je zaupal sam Onoda, zapiše minimalistično a vendar poetično. Na način, ki bralca posrka vase, mu razburka domišljijo, ki odstre tudi tisto, česar avtor ni zapisal, kar je skrito med vrsticami, in ga potegne v film, ki ga ni bilo moč posneti, a ga je vendarle možno prebrati. Ne dvomim, da je roman Somračni svet knjiga, ki bo zadovoljila apetitom Herzogove zveste publike, prav tako pa ne dvomim, da bo Herzog tudi zaradi nje pridobil še kakšnega novega oboževalca ali oboževalko. Somračni svet je morda nekoliko nenavadno a predvsem izvrstno branje. Priporočam!

Študija poslušnosti

Roman spremlja protagonistko, neimenovano žensko, ki se preseli v oddaljeno severno deželo, da bi skrbela za svojega brata. Ta odločitev jo postavi v izolirano, sumničavo skupnost, kjer tujci niso dobrodošli. Ženska se znajde pod drobnogledom vaščanov, saj v vasi nenadoma začnejo izbruhati nenavadni dogodki: živina pogine, pridelek propade, otroci zbolijo. Vaščani posumijo, da ima njen prihod nekaj opraviti z nesrečami, s čimer se začne stopnjevati napetost in paranoja.

Pripoved je introspektivna in psihološko napeta. Raziskuje teme krivde, odgovornosti, pripadnosti in zgodovinske travme. Avtorica subtilno nakaže povezave med individualnimi dejanji in kolektivno zgodovino, obenem pa bralca vabi k razmisleku o vlogi ženske, tujke in opazovalke v sovražnem okolju. Jezik je zadržan, premišljen in večplasten, s poudarkom na vzdušju in notranjih procesih glavne junakinje.

Študija poslušnosti je premišljen in atmosferičen roman, ki v ospredje postavlja tišino, namige in neizgovorjeno, hkrati pa subtilno razkriva, kako globoko lahko segajo predsodki in človeški strah pred drugim.

Miza za štiri

Mlada ženska J. nenadoma izgubi mamo, kar jo močno potre. Skupaj s partnerjem B. se odzoveta povabilu mamine premožne prijateljice S., da bi pregledala fotografije iz mamine preteklosti. Oklepanje nostalgičnih spominov in njune varne, običajne zveze se nepričakovano znajde na preizkušnji. Ko se J. in B. začneta pogosteje družiti s S. in D., postane jasno, da občasna srečanja protagonistov prinašajo kresanje mnenj, vznik poželenja in priložnost za spremembe.

Miza za štiri sooči dva para, dve generaciji, dva pogleda na svet. Morda jih združi usoda, morda materina neukrotljiva narava, ki kljubuje očetovemu stremenju k “normalnemu” življenju. Čeprav se zdi, da starejši par poseduje moč nad mlajšim, se pojavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko pogled z distance predrugači razmerje. Razgalijo se stare nezaceljene rane iz družinske preteklosti, med J. in B. zazevajo prve razpoke. Pod rutinskim skupnim vsakdanom zagori ogenj nebrzdane strasti in konfliktov. Psihološko poglobljen roman v stilu Kochove večerje prinaša neizprosno analizo medsebojnih odnosov. Kljub avtoričini uporabi kratic za imena liki ne delujejo enoplastni in odtujeni. Nastavljajo ogledalo sleherniku, na vsakem posamezniku pa je, ali si bo upal priznati, kaj se pod masko skriva v njegovi biti.

Lara Paukovič (1993) je slovenska pisateljica, novinarka in urednica zbirke Razmerja pri Cankarjevi založbi. Vodi delavnice pisanja ljubezenskih romanov, s pomočjo katerih žanrsko branje doživlja v Sloveniji preporod. Miza za štiri je po prvencu Poletje v gostilni in Malomeščanih njen tretji roman.

Dunkelblum

Pisateljica Eva Menasse je slovenskim bralcem že znana po romanu Vienna, zbirki krakih zgodb Živali za nadaljevalce ter slikanici Zadnja princeska iz pravljice. V letu, ko Evropa obeležuje 80. let konca druge svetovne vojne, pa je v prevodu izšel še njen obsežni roman iz leta 2021. Postavljen je v manjši kraj ob avstrijsko-madžarski meji, ki mu je dala ime Dunkelblum (Temačni cvet), navezuje pa se na resnični kraj Rechnitz, kjer naj bi se med vojno dogajale prav grozote, o katerih je govora.

Prebivalci Dunkelbluma že dolga desetletja živijo svoje preprosto vsakdanje življenje in so na preteklost že kar nekam pozabili. Nato pa se zgodi leto 1989, ko začne vzhodni vojaški blok pokati po šivih, ko se zruši berlinski zid in ko prebivalci NDR začutijo priložnost, da bi lahko pobegnili na Zahod. Pot jih vodi prav skozi Dunkelblum. A to je le ena izmed zgodb, morda celo bolj obrobna. V mestecu ob meji se poleti tega leta za prebivalce zgodijo bolj usodne reči. Na planoti, kjer želijo najti vodna zajetja, delavci naletijo na okostje. Začnejo se pojavljati vprašanja: Kdo? Od kdaj? Prebivalci vedo. Vedo, kaj se je zgodilo tik pred koncem vojne. Vedo, da so priče še žive. In da bi bila mera polna, se pojavi tujec, ki mu je veliko do tega, da bi o dogodku in vseh ozadjih izvedel kaj več. Tu je tudi dekle, ki razmišlja podobno. In tu so študentje z Dunaja, ki si poletje po naročilu uradnih oblasti krajšajo s čiščenjem že davno zaraslega judovskega pokopališča. Večina njih se niti ne zaveda, kaj pravzaprav počnejo. Zaveda pa se ena izmed njih, katere naloga je predvsem filmsko dokumentirati njihovo delo.

Roman je, kot ugotavlja prevajalec in avtor spremne besede, prava psihološka študija majhne skupnosti, ki jo na tak ali drugačen način bremeni spomin na preteklost. V kraju živijo ljudje, ki so se med vojno spogledovali z ideologijo in ji zvesto pritrjevali, pa takšni, ki so zaradi njih doživljali pretrese. Prvi še vedno živijo v svojih prepričanjih, le da jih več ne izpostavljajo, drugi gledajo v tla in svoja uničena življenja skušajo živeti naprej. Mir in sožitje sta le fasada, ki se zruši, ko resnica udari na plan. Bralec, ki se bo poglobil v zgodbo, bo našel številne povezave, ne le med osebami, temveč tudi med dogodki. Pri iskanju vodnega zajetja tako npr. ne gre zgolj za vodo, ampak za mnogo več. Prav tako pri čiščenju pokopališča in še kje. Povezav in vprašanj je toliko, da junakov ob koncu ni mogoče kar tako zapustiti. Bo mogoče kdaj sledilo nadaljevanje, ali pa je avtorica bralcem prepustila, naj nadaljujejo po svoje?

Zgodba ni lahko branje, saj se časovno dogaja na treh ravneh, ob koncu druge svetovne vojne, v šestdesetih letih in v letu 1989. Veliko je oseb, česar se je zavedala tudi pisateljica sama, zato je ob koncu sestavila več strani dolg seznam z najnujnejšimi podatki o vsaki osebi (v slovenskem prevodu je seznam natisnjen na začetku). Na notranji strani platnic pa je izrisan celo tloris kraja. Vsak bralec, ki si bo vzel čas in se prebil skozi pripoved, bogato z metaforami, pa bo prav gotovo spoznal, da je ta še kako resnična.

Ljubljena

 

Mar res lahko ljubimo karkoli? Kogarkoli?

Empar Moliner, katalonska pisateljica, novinarka in esejistka, v romanu Ljubljena v pikrem, humornem in mestoma ciničnem slogu, spretno prepletenim s poglobljenimi emotivnimi uvidi v zapleteno naturo medosebnih odnosov, zapisuje vsakdanje vtise, pomešane z refleksijami o treh osnovnih postulatih – življenju, ljubezni ter smrti.

Morda se zdi, da je v ospredju zgodbe ljubezen, vendar se ta neločljivo vzporeja z vprašanjem osamljenosti, (večinoma neizpolnjenih) pričakovanj in iskanja – predvsem sebe. Skozi pretežno monološko naracijo sledimo zgodbi ilustratorke Remei, ki razčlenjuje lastno pojmovanje ljubezni: natanko tiste, ki je očitno ni uspela najti, četudi je (še) vedno ljubljena. Njene izkušnje nudijo vpogled v kompleksnost človeških čustev, od trpljenja do sreče, od osamljenosti do želje po bližini. Skozi njeno pripoved v prizmi sedanjosti prehajamo od preteklosti v prihodnost, pri čemer se avtorica ne ogiba prikazu temnejših plati medosebnih odnosov. Remei se v svojem trenutku življenja konstantno sooča z vprašanji (lastne) identitete, ljubezni, zaključkov in koncev – nikoli dokončno razdelanega razumevanja medsebojnosti.

Zgodba se odvija v lagodnem predmestju sodobnega mesta – v “moderni”, umetniški družini, kjer se protagonistka srečuje z dilemami o identiteti in ljubezni v sicer vse bolj distanciranem, hladnem svetu. Otožnejši občutki se izmenjujejo s podobami upanja, dinamika notranjega konflikta med željo po ljubezni in strahom pred zavrnitvijo pa nudi presenetljivo intenzivno branje. Pripoved Remei je sicer zastavljena linearno, a tekaški intermezzi dokaj neorgansko vpeljujejo analitično introspekcijo podstati njenega življenja. Emotivni podtoni zgodbo bogatijo, vendarle pa ta ni najlažja za branje. Na trenutke se zdi, da skoraj pretirano poglobljeno razčlenjuje notranje svetove in doživljanja posameznih likov, hkrati pa ravno poglobljenost in preizpraševanje lastnih čustev ter hotenj dajeta romanu edinstveno ambivalentno vrednost nežne in obenem sunkovite pripovedi.

Menopavza se zdi primeren, vzorčen sprožilec osebnostne krize, vendar ne simbolizira zgolj fizične in psihične spremembe, saj Remei nudi tudi priložnost, da končno preuči, razčleni svojo vlogo v svetu. Morda se sploh prvič zares sooči s tem, kako jo družba kot žensko dejansko dojema. Ta prelomnica pod vprašaj postavlja tako njeno identiteto kot tudi mesto v družbi in vzbuja najrazličnejše premisleke o doživljanju telesnosti ter minljivosti – prehod ni le fizični, temveč tudi simbolični. Je konec nečesa in obenem začetek iskanja nove poti, na kateri na novo ovrednoti pojem ženskosti, ljubezni, svoje prisotnosti ter pristnosti v svetu natančno definiranih pričakovanj. Zanjo je menopavza dejansko priložnost za preobrazbo, ko svoje življenje skuša oblikovati brez pritiska zunanjih imperativov oziroma njim navkljub.

Dosedanje ljubezenske zveze niso izpolnile njenih pričakovanj. Vprašanje je, ali je to sploh kadarkoli mogoče, kar jo vodi v refleksijo o tem, kaj sploh pomeni biti ljubljen in kaj ljubiti. Kakšna je (vzročna) povezava med obema izkustvoma? So bila vsa njena razmerja do zdaj zgolj posnetek ljubezni? Ali Remei zgolj prav(ilno) predvidi, kaj se bo zgodilo, ali pa s svojim ravnanjem – na podlagi morda napačnih predpostavk – dejansko izsili končni rezultat? Morda je to eno zanimivejših vprašanj, za katere se zdi škoda, da tudi v zaključku ne nudijo “pravega” odgovora.

Ljubezen ni vedno izpolnjena želja in avtorica natančno raziskuje, kako se lahko izraža v različnih oblikah – ne le v romantičnih, seksualnih odnosih, ampak tudi v preprostih trenutkih sočutja in skrbi. Ob tem bralca opominja, da je lahko tako vir sreče kot tudi bolečine, nekaj, kaj človeka povzdigne, pa tudi uniči. Ljubljena je zato roman, ki izpostavlja resničnost človeške krhkosti in kompleksnosti. Avtorica ne idealizira in ne spregleda temnejših plati ljubezni; njena pisava je raziskujoča in introspektivna, kar bralcem omogoča, da se poistovetijo z notranjimi boji protagonistke.

Še vedno pa je njena zgodba zgodba ženske, ki se navsezadnje “proda”, da lahko moški živi polno ustvarjalno življenje, zgodba ženske, ki skriva težke skrivnosti preteklosti, zgodba ženske, ki se zaveda, da zaradi poškodovanega otroštva zahteva “pretirano” ljubezen. Remei je ženska, ki se sprašuje, kako sprejemati lastno ranljivost, kako živeti v skladu s svojimi željami ter potrebami sveta; ženska, ki išče način, kako sprejeti starajoče se telo, čeprav se zdi na prvi pogled še tako – fizično – oddaljena, odtujena od tega vprašanja. Bo dejansko zmogla njihovo množino na podlagi njune dvojine?

Spremembe niso preproste, a jih zaživi pod svojimi pogoji in celotno dogajanje je pravzaprav tistih njenih deset minut preludija, pričakovanja prihajajoče “nesreče”. Slednja se morda res dogodi, a jo Remei sprocesira na povsem svoj(stven) način. Kakor je tudi prav.

Nebeški mlin

Kako bi se počutili, če bi se en dan prebudili v jutro in dojeli, da ste prejšnjo noč s svojimi sanjami spremenili realnost celega sveta? V najnovejšem prevodu kultne pisateljice znanstvene fantastike Ursule K. Le Guin se glavni protagonist George Orr nikakor ne more sprijazniti z nenavadno močjo, ki mu je dana. Boji se zaspati saj ugotovi, da s svojimi »učinkovitimi sanjami« spreminja tkanino resničnosti. Tega pa se nihče drug na svetu ne zaveda, razen njega. Ko po poskusih nezakonske uporabe zdravil, ki mu omejujejo spanje, konča na psihološki evalvaciji pri psihiatru Williamu Habru, začne psihiater uporabljati Orrovo nenavadno moč za oblikovanje sveta po svojih merilih. Kar se sprva zdi kot Habrov na videz altruističen poskus izboljšanja družbe, se z vsakimi naslednjimi sanjami stopnjuje v popolno katastrofo. Haber z Orrovimi sanjami širi svojo moč in pohlep, prepričan, da deluje pravilno. Vendar se Orr z njim ne strinja, teža odgovornosti mu sedi na plečih kot utež in vsakič, ko se zbudi, se mu svet, katerega Haber gleda z navdušenjem, zdi srhljivo popačen in nič več »človeški«.

Družba neke (ne tako oddaljene) prihodnosti je že na začetku romana kritičen premislek o človekovem požrešnem poseganju v okolje, z zlorabo Orrovih sanj pa se odprejo številne etične polemike: vprašanje svobode, enakosti, nasilja, odgovornosti do okolja in sočloveka ter celo možnosti obstoja drugih mislečih bitij v vesolju. Ali je izbrisati možno vse napake človeštva, ali človek vendarle vedno znova dokazuje, da je nepopolno bitje? Se lahko posameznik igra boga? Številni družbeni, etični in moralni vidiki so pri tem romanu pod vprašajem, kar potrjuje, da je Nebeški mlin med drugim tudi izjemen antiutopični roman.

Večkrat nagrajena pisateljica, pesnica in prevajalka Ursula K. Le Guin velja za mojstrico pisanja znanstvene fantastike, fantazije in zgodovinskih romanov. V njenih delih so izpostavljene antropološke in sociološke tematike, kritično premišljevanje o človekovem vplivu na okolje, medosebne odnose, politiko in razvoj. Za delo Nebeški mlin (The Lathe of Heaven), ki je izšel leta 1971, je prejela nagrado locus. Roman je bil dvakrat prirejen za TV ekrane (leta 1980 in 2002) ter enkrat kot gledališka igra (2012).

Trebuhova maša : roman

Jagna je mlada zagnana pripravnica, ki se zaposli pri zasebni televizijski hiši Euromedia. Po naravi je uporniška in samosvoja. Kot velika ljubiteljica živali kmalu naleti na zgodbo, ki jo globoko pretrese. V blokovskem naselju nekdo sistematično »čisti« prostoživeče mačke. Brez oklevanja poroča s terena in v prispevku javno pozove k odgovornosti ter kaznovanju storilcev. S tem si nakoplje srd nadrejenih. Ker je še vedno v poskusnem obdobju, se vodstvo odloči, da ji ne podaljša pogodbe.

Televizijska hiša organizira izobraževalni seminar, ki se zaključi s presenečenjem, z večernim lovom in slovito Hubertovo mašo, tradicionalno slovesnostjo v čast lovu in naravi.

Slovesnost se sprevrže v Živalsko sodišče ter konča z medijskim škandalom in kriminalistično preiskavo.

Marjanca Mihelič že trideset let prevaja najvidnejše avtorje in avtorice sodobne madžarske književnosti. Je prejemnica številnih nagrad, med katerimi velja omeniti najvišjo stanovsko, Sovretovo nagrado, ki jo je prejela leta 2021.

Trebuhova maša je avtoričin drugi roman. V njem raziskuje življenje in notranje svetove svojih junakov, v ospredju so aktualne družbene teme, ki obravnavajo odnos človeka do narave, etičnost lova in medijsko manipulacijo, vse skupaj pa se prepleta z elementi nadrealizma, vraž in duhov.