skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Abigél

Georgina Vitay, za domače Gina, je 14-letno dekle, ki živi z očetom generalom v razkošnem domovanju v Budimpešti. Mamo, ki je umrla, ko je bilo Gini dve leti, nadomeščata francoska zasebna učiteljica in vzgojiteljica Marszell in teta vdova Mimò, ki poleg državne šole skrbita za dekletovo izobrazbo, potovanja in prve korake v družabno življenje zasebnih čajank in večernih plesov .

Leta 1943 oče, na katerega je Gina zelo navezana, odloči, da mora Gina, ne da bi se od kogarkoli poslovila, v Árcord, mesto na vzhodu države, nepredstavljivo daleč od Pešte, v strogi Calvinski dekliški vzgojno-izobraževalni zavod Matula. Zakaj neki jo je oče spravil v ta grozni kraj? Kakšno bo življenje individualistične in uporniške Gine v internatu?

Središče romana je dekletovo doživljanje internata, v katerem spričo nesporazumov s sošolkami Gina kmalu postane črna ovca razreda, osamljena, odrinjena, zasmehovana, izločena. Pred bralcem zaživijo številne osebnosti, učenke in profesorji, ki jih Szabojeva v rahločutni mreži medosebnih odnosov poglobljeno in prepričljivo postavlja skozi Ginine oči na stran dobrih in zlobnih, smo v vrtincu dekletovih globokih stisk in temeljite preobrazbe. Celotno atmosfero romana določata dve skrivnosti, svetla in temna. Prva je znotraj zidov internata. V vdolbini v zidu, ki obkroža vrt šole, je kip mladega dekleta, imenovan Abigél, ki v rokah drži kamnit vrč. Od vekomaj dekleta kipu skrivaj zaupajo svoje stiske, tako da odlagajo lističe s sporočili v kamniti vrč. Po legendi naj bi se zaupani problemi čudežno razrešili, s pogojem, da se o Abigél in njeni domnevni čudodelnosti ne govori z ljudmi zunaj internata. Druga skrivnost pa prihaja iz zunanjega sveta. Ta je zelo temna, utišana, izmaličena, sprevržena. Njeno ime je – vojna. Ta v roman vstopa sprva od daleč, s pomanjkanjem, molitvami deklet za junake na frontah, nato vse bliže s smrtmi svojcev deklet, več akcijami uporniških skupin, rasnimi zakoni … Najbolj globoko iskanje resnice o vojni in njene posledice zarežejo v Ginino usodo.

To, kar se sprva zdi razvojni roman o odraščanju dekleta v internatu, iz strani v stran rase v nekaj globljega: v avtoričin obračun z vestjo, poglobljen in časovno odmaknjen premislek o lastnem delovanju v vojnih časih. So bila njena takratna ravnanja dobra ali slaba? Bi lahko takrat naredila več dobrega? In še več: kakšna je bila vloga Madžarske v drugi svetovni vojni? Je bila država na strani dobrega ali slabega? Bi lahko bilo drugače? Bi moralo biti drugače?

Pomen romana in močno navezanost na to besedilo, avtorica osvetli v spremnem eseju k romanu, objavljenem leta 1980, deset let po prvem izidu romana in po filmski upodobitvi leta 1978 (slovenski prevod tega besedila ne vsebuje, dodan je k nekaterim izdajam prevodov Abigail v druge jezike). Tu Szabova razkrije avtobiografsko ozadje romana in njegov osnovni namen: napisati delo, kjer se bodo literarne osebe na dogajanja v vojni odzvale bolj pozitivno in aktivno, kot se je ona v svojem resničnem življenju. Delo avtorica označi kot zapoznelo reakcijo na vojno travmo. Tudi travmo naroda.  Morda je prav zato roman na Madžarskem še danes uspešnica.

Razkrivanje čarovnic

Pisateljico in zgodovinarko Deborah Harkness, ki je leta delala tudi kot knjižničarka, je v literarni svet uspešno izstrelila trilogija Vse duše, po kateri je bila posneta tudi priljubljena TV serija Razkrivanje čarovnic. Prva knjiga je detektivska in ljubezenska zgodba hkrati, ki se ves čas dogaja med magičnim in resničnim svetom. V svet čarovnic, vampirjev in demonov vstopimo v Oxfordu, natančneje v oxfordski Bodleyjevi knjižnici, kjer raziskovalka in potomka čarovnikov, Diana Bishop odkrije izgubljen alkimistični rokopis. Odkritje močno vznemiri vsa nadnaravna bitja, ki poslej polnijo knjižnico, strašijo Diano in skušajo dobiti rokopis, ki ponovno izgine. Nenavadno, magično dogajanje v knjižnici pritegne tudi skrivnostnega profesorja Matthewa Clairmonta, ki se kot vampir postavi v vlogo zaščitnika Diane Bishop. Sprva zaradi rokopisa, potem zaradi srca. Diana, ki je vse svoje življenje zanikala čarovniško poreklo, z vampirjevo pomočjo odkriva kdo pravzaprav je in kaj zmore. V spominu ima mamino uspavanko o princu teme.. Bolj kot jo vleče v Matthewov objem, več sovražnikov ima.. Bitja se po zakonu ne smejo mešati. Kaj ima pri vsem tem iskani rokopis Ashmol 782? Dianin svet se obrne na glavo. Nič ni kot je bilo. Komu lahko zaupa? Kam lahko pobegne?

 

 

Ranljivi

Ameriška pisateljica Sigrid Nunez je znova zapisala inserte in misli iz vsakdana, kot ga opazuje in zaznava njena glavna protagonistka. Univerzitetna predavateljica in pisateljica srednjih let se mora soočiti z nepredstavljivo situacijo: izolacijo v začetku pandemije Covid v enem najbolj budnih in z ljudmi brnečih mest na svetu, New Yorku. Zaradi nenadnega zaprtja se njena znanka ne more vrniti domov, zato prosi osamljeno pisateljico, da v njenem newyorškem stanovanju dela družbo papagaju Eureki. Skrb za aro tako protagonistki predstavlja svetlo luč v času, ko so ji nenadoma spodnesena tla pod nogami in potrebuje odgovor na vprašanje: zakaj vse to početi? Varstvo Eureke, ki se najprej zdi, da bo trajalo zgolj par dni, se razvleče v mesece, obenem pa se v stanovanje nenapovedano naseli prejšnji varuh are, trpeči študent Vetch, ki pisateljici še dodatno obrne življenje na glavo.

Roman na topel in s humorjem prežet način prikazuje obnašanje in čustvovanje ne zgolj protagonistke, ki izolacijo preživlja v New Yorku, temveč nas vseh – stisko, neodločnost, (ne)zaupanje, osamitev, ljubezen, hrepenenje, upanje in, seveda, ranljivost, tako telesa kot duha. Protagonistka premišljuje o svojih čustvih in spominih, kot se ji porajajo, postavlja jih ob bok mislim različnih znanih pisateljev, ki so uspeli ubesediti podobna stanja. S svojim edinstvenim stilom pisanja pisateljica nagovori bralce o pomenu medgeneracijskih in medvrstnih odnosov, o trenutkih povezanosti, ko je že samo pogled na popolnega neznanca ali žival dovolj, da se spomniš, kdo si.

Za pisateljico in univerzitetno profesorico Sigrid Nunez je Ranljivi njen deveti roman. Obenem je tudi zadnji v ciklu meditacij o sodobni družbi, o smislu življenja in vlogi pisanja, ki ga je začela z romanom Prijatelj in nadaljevala s Kaj prestajaš. Za svoje romane je prejela številne nagrade, njeni romani pa so dobili tudi filmske uprizoritve.

Uničiti

V računalniški simulaciji, ustvarjeni s tehnologijo, ki presega znanje najboljših strokovnjakov filmske animacije, ubiti ministra in posnetek javno objaviti. Uničiti odlično delujoč sistem oskrbe v prestižnem domu za obnemogle z nenadno spremembo dela. Povzročiti samomor čustveno nestabilnega moža med ločitvenim postopkom in se maščevati njegovi družini. Izsiliti najbolj agresivno metodo zdravljenja svoje težke bolezni in s tem zapečatiti svojo usodo. Človeške odločitve so pogosto uničujoče in nerazumne, vodene s trenutnimi strastmi, ljubosumjem, maščevalnostjo, neutemeljenimi strahovi in nepremišljenimi dejanji.

Michel Houellebecq, francoski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih uglednih literarnih nagrad, tudi tokrat ne razočara svojih bralcev. V svojem prepoznavnem slogu razgalja temne plati človeštva, s posebnim poudarkom na odnosih med družinskimi člani, ljubljenimi osebami in zakonci. Osrednji lik romana je skoraj petdesetletni Paul, uslužbenec v kabinetu ministra za gospodarstvo in finance, sin upokojenega obveščevalca. Spremljamo ga skozi bizarne nočne more in erotične fantazije, ki se prepletajo z vsakdanjimi življenjskimi situacijami. Svoja nenavadna razmišljanja in občutja opravičuje z opažanji, kot je ta, da sta si z ženo nehala deliti spalnico kmalu po nakupu stanovanja, kar po njegovih besedah paru izboljša bivalne razmere, a ravno to pogosto vodi v ugašanje volje do življenja, zlasti skupnega. Njuna volja do intimnosti ugasne kar za deset let. Ženo predstavi kot veganko in aseksualko, nekakšno znanilko prihajajočih sprememb, ki najde izpopolnitev v jogi in transcendentalni meditaciji.

Po številnih zanimivih preobratih, duhovitih pripetljajih ter usodnih in tragičnih dogodkih se roman izteče tolažilno. Bralca prepusti introspekciji o življenju, ljubezni in smrti. Odnosi, zlasti družinski in zakonski, čeprav nepopolni, lahko nudijo tolažbo in dajo smisel našemu življenju, če jih le pravočasno uspemo rešiti in ohraniti.

Lepopis

Gospodu Pavličiću nekega jutra pismonoša v roke potisne ovojnico z rokopisom in sporočilom, v katerem anonimni pošiljatelj od književnika pričakuje, “da pogleda”. Pavličić ob hitrem pregledu opazi, da gre za spominsko prozo, napisal pa naj bi jo voznik, ki je v svoji karieri nakopičil mnogo kočljivih zgodb iz pogovorov z zadnjih sedežev. Nekoliko vznejevoljen, ker bi čas raje namenil komponiranju svojega romana kot prebiranju diletantske proze, mora oditi še na sestanek v Društvo hrvaških književnikov, saj se je spet pustil spraviti v žirijo – tokrat za natečaj neobjavljenih rokopisov. Stvari se mu začnejo zapletati, ko neznanci od njega sprva prijazno in nato s silo terjajo po pošti prispeli rokopis, v žiriji pa ugotovijo, da je na natečaj prispel neobvladljiv kup memoarske proze. Njegovo življenje postaja podobno (borgesovski) kriminalki, pred njim se pojavljajo nenavadni liki, ki so vsi nekako povezani drug z drugim, življenje se očitno bolj in bolj vsiljuje v fikcijo in ravno tako tudi obratno. Še najbolj sumljivo pa je, zakaj se v Zagrebu v poznih osemdesetih naenkrat toliko piše?

Roman hrvaškega pisatelja in profesorja literarne zgodovine ponuja branje na več ravneh, vendar bralcu prijazno pušča izbiro, kako globoko želi “zabresti”. Čeprav so metafikcijske literarne zvijačnosti že davno iztrošile status novitete, so v Lepopisu organsko in berljivo prepletene v življenje poklicnega književnika, ki si z avtorjem deli priimek. Pavaa Pavličića bodo nekateri bralci že poznali kot uveljavljenega pisca kriminalk, v slovenščini pa smo do sedaj lahko brali le še Večerni akt (1981, v prevodu Bilke Mate 1984) in Donavo (1981, v prevodu Dušana Šarotarja 2016). Lepopis (1987) je pri nas izšel leta 2009, prevod je opravila Đurđa Strsoglavec, ki je prispevala tudi spremno besedo in Pavličićevo prozo umestila v hrvaški književni konketst.

Dvorna kuharica

Za ameriško pisateljico iranskih korenin pravijo, da zna mojstrsko oživiti zgodbe in like iz Svetega pisma. Dvorna kuharica nas tokrat popelje v Suze, na perzijski dvor, in v čas kraljice Estere, ki jo je proti vsem pričakovanjem za ženo izbral kralj Kserks. Osrednji lik je Roksana, hči obubožanega perzijskega plemiča Fravartiša, ki si želi le, da bi lahko preživela družino. Nekdaj ljubečega očeta je vojna spremenila v agresivnega alkoholika, ki je zapil tako družinsko premoženje kot spoštovanje. V napadu jeze si poškoduje glavo, zato Roksana za pomoč prosi kraljevega zdravnika Adina. Ponudi ji pomoč, kasneje pa poskrbi, da dobi priložnost delati v dvorni kuhinji. Roksani se s tem uresničijo otroške sanje, a življenje na dvoru je neločljivo povezano tudi s spletkami.

Roksana in Adin nehote odkrijeta zaroto proti Amestris, ki je kraljeva najvplivnejša žena, obenem pa največja nasprotnica kraljici Esteri. Stran za stranjo se spletajo prijateljstva, kujejo zavezništva in vznika ljubezen, prav vse pa bo postavljeno na preizkušnjo.

Čudovit zgodovinski roman nas očara z opisi življenja na perzijskem dvoru, ščepcem zgodovinskih zanimivosti in svetopisemskimi navdihi. Eden od njih je misel, ki se utrne kraljici Esteri: »Ni pomembno, ali nas Bog popelje v palače ali med ruševine. Če je naše srce voljno, bo po nas vedno delal dobro.«

Čisto ob koncu pa najdemo tudi vprašanja za pogovor, ki jih lahko s pridom uporabimo pri biblioterapiji ali pri debati v knjižnem klubu.

Konflikt

Švedska pisateljica je med slovenskimi bralci že znana po prevodih romanov Razveza in Tašča. Za oba je poskrbel isti prevajalec. Dogajanje tretjega romana je postavljeno v neposredno sedanjost v Stockholmu, med november 2022 in maj 2024. Dve sestri in brat vsak iz svoje perspektive doživljajo neprijetne in stresne razmere v družini. Srednja sestra, ki ima na videz še najbolj urejeno zakonsko življenje, se spopada s težavami v službi in s hčerko, ki trpi za najstniško depresijo. Njena starejša sestra medtem ni nikoli rada poslušala opozoril in nasvetov. Ko ji zakon razpade, se mora z najstniškim sinom seliti iz enega stanovanja v drugo, dokler se nazadnje ne zateče nazaj k materi. Tu je še najmlajši brat, ki je prav tako že odrasel, a kljub hrepenenju od sester ni bil nikoli deležen kakšne posebne pozornosti. Nad vsemi tremi pa visi očetova skrivnost, ki jo poznata le dva izmed sorojencev.

Dogajanje je razdeljeno na tri dele. Tretjeosebni pripovedovalec v vsakem izmed njih zaobjame življenjsko zgodbo enega izmed treh otrok. Ob tem se stran za stranjo razkrivajo njihovi medsebojni odnosi ter odnosi vsakega izmed njih do očeta in matere. Stran za stranjo bolj osupljivo je tudi, kako sprti so med seboj in kako zahtevni so drug do drugega. Zdi se, da vsak vidi le sebe in svoje težave, ne da bi se zamislil nad počutjem drugega. Ko starša eden za drugim umreta, njihova sebičnost doseže vrhunec. Kdo in kako ji bo kos?

Hitro berljiva zgodba zaradi jasnega in tekočega jezika bralca kar ne spusti iz prijema. Nazorni so konflikti in razprtije, kakršne je dandanes najti vsepovsod. Morda se bo zdel kakšen prizor ali pa tudi odnos nekoliko poenostavljen, a zaradi tega zgodba ni nič manj prepričljiva. Roman je branje za tiste, ki imajo radi napeto zgodbo, ob kateri se lahko tudi zamislijo.

Obraz

Slovenska pisateljica Vesna Lemaić (1981) se v romanu Obraz posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev, ki bivajo v prostorih nekdanje tovarne. Osrednji lik je skrivnostna Bruna, ki boleha za nekontroliranimi premiki telesa, na obrazu pa se ji razteza ogromno brazgotina, družbo pa ji še delajo Ula, razvajena hči iz premožne družine zobozdravnikov, sramežljivi gej Jan in preudarni Pero. V mestu se začenja turistična sezona, skvoterji pa potrebujejo denar, s katerim bi lahko popravilo zamakajočo streho, zato pridejo na idejo, da bi enega od prostorov v tovarni preuredili v t.i. sobo strahov. Lotijo se dela in turiste vodijo v Titovo sobo, kjer naj bi strašil duh nekdanjega predsednika Jugoslavije, hkrati pa še prodajajo spominke iz kosti. Soba postane priljubljena turistična atrakcija in denar za prenovo strehe začne naglo prihajati, vendar pa se kmalu izkaže, da se v Titovi sobi tudi v resnici nahaja skrivnostna nadnaravna sila, ki začne vplivati na psihična stanja vseh skvoterjev.

Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrita družbenokritična sporočila na račun bivanjske problematike mladih ljudi in njihovo neuspešno iskanje stanovanj, agresivnega vala poneumljenega turizma ter gentrifikacijo velikih mest. Družbena angažiranost zgodbe se spogleduje z elementi nadnaravne grozljive, ki pa vstopa v psiho osrednjih junakov kot odslikava njihovih nerazrešenih intimnih in eksistencialnih vprašanj. Avtorica na ironičen, duhovit in iskren način razgali življenja družbenih obstrancev ter hkrati ruši marsikateri stereotip, ki se oprijema skvoterskih skupnosti.

 

Sedma funkcija jezika

Roman Sedma funkcija jezika je nenavadna, zabavna in duhovita detektivka, ob tem pa tudi kritika in parodija francoskega intelektualnega elitizma, ki bo navdušila ljubitelje filozofije, literarne teorije, semiotike in lingvistike. Dogajanje sproži smrt Rolanda Barthesa. Veliki filozof, literarni teoretik, jezikoslovec in semiotik je leta 1980 v Parizu umrl za posledicami prometne nesreče, v romanu pa pri njegovi smrti ne gre za nesrečo oziroma splet nesrečnih naključij, temveč za umor. Bralci se skupaj z inšpektorjem Jacquesom Bayardom in njegovim pomočnikom, mladim profesorjem Simonom Herzogom, ki se v tej vlogi znajde nehote (in ga ves čas preveva občutek, da je ujet v romanu), podamo v lov na Barthesovega morilca oziroma morilce. Pot nas iz Pariza vodi v Bologno in celo v ZDA, med preiskavo pa srečamo in spoznamo vrsto slavnih intelektualcev tistega časa, med njimi Foucaulta, Derridaja, Kristevo, Deleuza, Althusserja, Eca ter politične figure, kot sta François Mitterrand in Valéry Giscard d’Estaing.

Razlog za Barthesovo smrt naj bi bil skrivnostni dokument o t. i. sedmi funkciji jezika – tisti, ki bi to funkcijo obvladal, bi z besedami lahko nadvladal kogarkoli in posledično vodil svet. Dokumenta seveda ne iščeta le Bayard in Herzog, v zadevo so očitno vpleteni tudi francoski politični vrh, bolgarska mafija in Japonci. V roman, ki je napisan v postmodernističnem slogu z elementi metafikcije, akademsko vsebino in napeto kriminalno zgodbo, večkrat vstopi tudi sam avtor, ki (s časovne distance) komentira dogajanje in teorije, ki so v osemdesetih letih pretresle in zaznamovale intelektualni svet. Slavni teoretiki so predstavljeni kot skrajno ekscentrični in egocentrični ter kot karikature samih sebe. Jezik ves čas prehaja med različnimi registri – od visokega intelektualnega diskurza do vulgarizmov – in je obenem osrednja tema romana, ki se ves čas sprašuje (in hkrati dokazuje), kako lahko služi kot sredstvo manipulacije. Sedma funkcija jezika je po avtorjevem prvencu HHhH, za katerega je leta 2010 prejel nagrado Goncourt, drugi roman Laurenta Bineta, ki je bil preveden v slovenščino.

Zemljani

Natsuki se zaradi travm in zlorab v otroštvu zateka k moči svojega uma. Zamišlja si, da ji plišasti ježek Pijut s planeta Popinpobopija podarja čarobne moči in predmete. Edini, ki v družini sprejme njen način soočanja s težavami, je bratranec Yuu. Po šokantnem dejanju, ki ga storita, družinski člani poskrbijo, da nimata nikakršnih stikov. Natsuki kot odrasla ženska še vedno ni sposobna pripadati svetu “Zemljanov” in služiti Tovarni otrok. Skupaj s svojim aseksualnim možem Tomoyo in bratrancem Yuujem vsak na svoj način kljubujejo družbenim normam.

Zemljani je roman, ki bralca ves čas preseneča in nagovarja, naj se otrese vseh predsodkov, ki nam jih narekuje družba, v kateri živimo. Šele kot prazne posode lahko v polnosti spremljamo, kako se pred našimi očmi odvije nekaj za nas nerazumnega, za protagoniste pa povsem logičnega. Za bizarnimi zapleti, ki so popisani s hladnokrvno objektivnostjo, se skriva globlji psihološki pomen. Namišljeni prijatelji otrokom predstavljajo zaupnike, ko jim odrasli ne želijo ali ne morejo prisluhniti. Fantazijski svetovi, kot je pojasnila tudi avtorica sama v priloženem sestavku, so način spopadanja s težavami, kar je za mnoge ljudi težko doumljivo in nezaslišano. Še posebej, če posameznik te faze nikoli ne preraste. Podobno kot v Ženski iz samopostrežne trgovine, tudi v Zemljanih Murata prevprašuje družbene vloge, ki jih vsakodnevno igramo. Glavna vloga žensk in moških je okleščena na parjenje z namenom proizvodnje otrok ter opravljanje služb, ki podpirajo obstoj družbe. Vse te vloge avtorica spretno razstavlja, vse dokler ne pride do popolne dekonstrukcije. Šele takrat v vsej svoji moči zasijejo Nezemljani.

Sayaka Murata je ena najvidnejših sodobnih japonskih pisateljic, ki pišejo o družbeno aktualnih temah. Njen slog je preprost, hitro berljiv, a z nenavadnimi zasuki v fabuli in liki  bralcem postavlja nove izzive. Za svoje knjige je prejela mnoge literarne nagrade, njena dela pa so zelo priljubljena tudi izven Japonske.