skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Skriti grob

Will Edensor je bister mladenič na avtističnem spektru. Ko njegova premožna starša izvesta, da je zapustil študij in se pridružil Vesoljni humanitarni cerkvi, ju skrbi, da bi sina izkoristili. Omenjena cerkev se sicer predstavlja kot dobrodelna verska organizacija, katere pripadniki v njej najdejo smisel življenja in z dobrimi deli izboljšujejo svet. Vendar pa se v medijih občasno pojavi tudi druga plat: finančno in druge vrste izkoriščanje članov, pranje možganov in spolno nasilje ter celo  nerazložljive smrti. A kaj je res? In ali bo družina Edensor še kdaj videla svojega izgubljenega sina? Uganka je ravno pravšnja za detektivsko agencijo Strike in Ellacot. Robin čaka najnevarnejša naloga do sedaj –  ponovno gre pod krinko in se pridruži indoktrinacijskemu centru na samooskrbni kmetiji v Norfolku.
Že sedma kriminalka pod mojstrskim peresom J. K. Rowling ponudi vpogled v mehanizme manipulacije, ki se jih poslužujejo nekatere nevarne sektaške organizacije. Če ste se kdaj pridušali, kako neumen mora biti nekdo, da se pridruži kultu – avtorica spretno pokaže, da ni nujno čisto tako. Predvsem pa opozori, da največji negativci v resničnem življenju niso ravno groteskni posebneži, ampak pogosto čisto vsakdanji ljudje. Času ponovno primerno se lahko tudi vprašamo, koliko škode naredimo, če ob očitnem slabem ravnanju posameznikov ali sistema pogledamo stran. Odlično branje za ljubitelje kriminalk, ki bralca ne izpusti do zadnje strani.

Ponciá Vicêncio

Afrobrazilska pisateljica Maria Conceição Evaristo de Brito (1946) se je rodila v revno temnopolto družino v faveli Belo Horizonteja in odraščala v času vojaške diktature. Že med zgodnjim šolanjem je s pranjem in čiščenjem po meščanskih hišah pomagala služiti za preživetje družine, po končanem učiteljišču pa se je preselila v Rio de Janeiro, kjer je kasneje tudi diplomirala. Pri svojih dvainšestdesetih je pridobila še doktorski naziv in začela poučevati na univerzah. V Riu je prišla v stik s Cadernos Negros, gibanjem, ki si je zadalo namen vzpostaviti afrobrazilsko literaturo kot sestavni del brazilske, in začela pisati tudi sama, a ji življenjske ter družbene in politične razmere, v katerih je odraščala in živela, niso bile naklonjene v smislu zgodnjega priznanja. Njen glas se je uspel razširiti in se utrdil šele pred dobrim desetletjem. V mnogih njenih delih se zrcalijo njene življenjske izkušnje, prav tako pa s svojim pisanjem podeljuje glas tudi vsem svojim prednikom (in sodobnikom), ki so bili tako kot ona sama v prejšnjih rodovih sužnji, a so v izkušanju rasne, spolne in razredne diskriminacije v veliki meri ujeti še dandanes. Čeprav s svojimi literarnimi liki posreduje bolečino celotnega svojega rodu, pa tega ne počne na način idealiziranja. Nasilje, ki je ena od njenih rdečih niti skozi večino besedil, prikazuje tudi od znotraj, največkrat kot partnersko nasilje, ki ga razume kot obliko notranje skrušenosti in nemoči spričo rasnega in razrednega zatiranja, ki ju moški ne znajo kanalizirati drugače kot tako, da ga uperijo v fizično šibkejše ženske. Vsaka na svoj način ga izkusita tudi Ponciá Vicêncio in že pred njo njena babica.

Roman sodi med avtoričina najbolj znana dela. V njem naslovni junakinji sledimo na poti upanja v boljše življenje, v mesto, kamor odpotuje z dediščino svojega deda, z norostjo, ki jo nasledi in ki jo po korakih vse bolj in bolj srka vase ob brutalnem spoznanju, da suženjstvo pravzaprav nikoli ni bilo res odpravljeno in da je sužnja, tako kot so bili to njeni stari starši, še vedno tudi ona sama: sužnja življenjske usode, ki se ponavlja, sužnja obupa in sužnja pomanjkanja upanja, da bi se podala v nove bitke in si ustvarila drugačno življenje. Kljub sreči, da si je našla delo, komajda zbere denar za majhno, neugledno barako, v katero se preseli z možem. Zaradi njenega vse večjega obupa in posledičnega drsenja v negibno, zaprto tišino ta postaja do nje vse bolj nasilen. Stoži se ji po bratu in materi, po življenju na vasi, koder je skupnost povezana v skrbi za drugega in kjer je kot dekle uživalo v ustvarjanju, ki se ga je priučila od matere – v izdelovanju glinenih izdelkov, ki je pomenil stik z zemljo in naravnimi duhovnimi silami. Le v tem je bila zares svobodna, zares živa. Šele vrnitev domov ji lahko omogoči, da se iz osebnega brezna vsaj delno povrne tudi sama. Jo bosta brat, ki se prav tako odpravi v mesto in za njim tudi mama, uspela najti?

Preko Poncijine zgodbe avtorica razkriva boleče danosti (nekdanjih) črnskih sužnjev, ki jim nikoli ni bilo zares omogočeno, da bi se od tega stanu dokončno poslovili. Kot uradno svobodni so se mnogi s podeželja po sprejetju ‘zlatega zakona’ leta 1888 selili v mesta, saj so jim zemljo, ki jim je bila podeljena, veleposestniki ponovno nizkotno odvzemali, v mestu pa zase prav tako niso našli boljših priložnosti in so se naseljevali na obrobjih, tam gradili svoje revne favele, denar za življenje pa si kot majhen drobiž za plačilo znova služili pri izkoriščevalskih bogatih belcih. Rasno razmerje moči, prikazano tudi v tem romanu, ostaja nerazgrajeno še danes, avtorji, med katere se prišteva tudi Conceição Evaristo, pa pišejo prav zato, da se to dejstvo ne bi preprosto pometalo pod preprogo; ter seveda tudi v želji po ohranitvi dediščine, afriškega duhovnega izročila, ki so ga predniki prinesli s seboj in mu v nekaj niansah sledimo tudi v tem kratkem, melanholičnem in bolečem romanu.

Delo je odlično prevedla Katja Zakrajšek, glede na tematiko, ki nam je v Evropi in posebej v Sloveniji prihranjena in geografsko-politično precej oddaljena, pa se kot dobrodošla izkaže tudi njena spremna beseda, ki bralcu pomaga napisano razumeti v vseh njegovih podtonih in roman polnejše osmisliti.

 

Od daleč

Prevladujoča tema zbirke je soočenje z izgubo, njeno dojemanje in ponotranjenje ter prebolevanje in preoblikovanje. Avtorica išče poglede in uvide, ki bi bolečino premaknili v območje znosnega in smiselnega in fizično odsotnost predrugačili v drugačne oblike navzočnosti in občutkov bližine. Celjenje novih ran je počasno in bridko, pot do točke, ko se ovemo, da izgubo zaznavamo z drugačnimi očmi in z manj boleče razdalje, je izčrpavajoča in trnova. Takšna prelomna točka je v zbirki naslovna pesem Od daleč, ki je umeščena v središče pesniške zbirke, v zaključek prvega od dveh enako obsežnih delov zbirke, v kateri pesnica pride do spoznanja, da vsaka voda / odlaga svoje kamne / na obale in bregove / ker raje kakor da jih čuti v sebi / od daleč opazuje / njihovo bleščanje. Poleg simbola vode so v pesmih večkrat izrazite podobe očesa, tišine, neba, ki se jim pridružujejo simboli iz narave, pogosto ptic ali dreves. Avtorica posamezne simbole v pesmih čudovito prepleta, zato te kljub besednemu minimalizmu dobijo izredno močan čustven naboj ali nepričakovan pomenski obrat (npr. že v uvodni pesmi Oko, kjer morje, simbol neskončnosti, postane solza). Oblika pesmi je prosta, besede brez velikih začetnic in ločil se nizajo v različno dolge verze. Verzi so mestoma zamaknjeni, vendar pesmi ohranjajo za bralca dovolj pregledno obliko, saj se posamezni verzi še združujejo v kitice, pesmi so tudi naslovljene. Oblikovna izjema sta pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki z urejenostjo velikih začetnic, ločil in kitic delujeta, kot da je avtorici uspelo bolečino ukrotiti, jo omiliti  s humorjem oziroma drobnimi obredi bližine in spominjanja.

Zbirka ni samo ubeseditev žalovanja ob izgubi mame, pač pa govori tudi o predrugačenju drugih bližin (npr. pesmi Tišina ali Vrata), lastni nemoči (Stvari, ki padajo z neba) in pesniškem ustvarjanju (npr. pesmi Trenutki ali Brez sramu).

Avtoričino pesniško ustvarjanje odlično povzema pesem Kuščarka z verzi telo / nastavljam soncu / medtem ko se / urim v negibnosti  / si predstavljam / kako bi bilo / oblizniti nebo / in oblake na njem. Pesniški svet Maruše Mugerli Lavrenčič je namreč točno to – pesniško seganje proti nebu, dolgotrajno okušanje neskončnosti in prevod v govorico verzov skozi podobe iz fizičnega sveta vsakdana.

Zato njena poezija deluje hkrati kot izbrušen pesniški upor minljivosti in človeški končnosti za literarne sladokusce, obenem pa je zbirka z dovolj razumljivimi podobami, poosebljanjem narave in utrinki igrivosti in humorja dostopna tudi širšemu krogu bralcev.

Maruša Mugerli Lavrenčič je večkrat nagrajena pesnica (nagrada na mednarodnem natečaju za najboljši haiku, nagrada Fanny Haussmann za najboljši cikel poezije) in prevajalka (nagrada Lirikonov zlat za vrhunske revijalne prevode novejše slovenske poezije) z bogatim prevajalskim in avtorskim opusom. Njena poezija je bralcem znana iz številnih objav v literarnih revijah (Poetikon, Literatura, November …). Od daleč je njena druga pesniška zbirka, pred njo je izšel njen pesniški prvenec Pravi kot.

Fentabotovi dnevniki : vsi sistemi v rdečem

Fentabotovi dnevniki so prvo izmed del v knjižni seriji, za katero je Martha Wells prejela najprestižnejše knjižne nagrade, s katerimi se lahko okiti znanstvenofantastično delo.  Čeprav kiborgi v tovrstni literaturi nastopajo že desetletja, je Fentabot, ki je svojo upodobitev doživel tudi v televizijski seriji, nekaj posebnega.

Fentabot je varnostna enota z vgrajenimi sistemi, ki naj bi preprečevali njegovo neposlušnost. Po vdoru v svoj nadzorni modul se osvobodi totalnega nadzora svojih lastnikov in si pridobi svobodno voljo. Ustvarjen je bil za varovanje, a je veliko več kot zgolj stroj. Ironično je prav “on” nosilec človeških kvalitet. S svojim ciničnim pogledom na svet in sarkastičnimi notranjimi dialogi vnaša človeškost v svet nasilja. Kljub temu, da stiki z ljudmi v njem sprožajo nelagodje, se ga njihova čustva in šibkosti močno dotaknejo. Je nerodno, introvertirano in anksiozno bitje, ki si nadvse želi miru in samote, kjer svoj čas preživi s konzumiranjem razvedrilnih vsebin.

Toda zaradi “dobrega srca” ni nič manj smrtonosen. Pri varovanju ne izbira sredstev. Ne ustavlja se pred nikomer in je velikokrat edino varovalo, ki “svoje” ljudi ohranja pri življenju v svetu, ki se upogiba pod težo interesov velikih korporacij.

 

 

 

Stopi na robnik : zgodbe, narisane s srcem

Stopi na robnik je, kakor nam pove že podnaslov, zbirka kratkih zgodb, narisanih s srcem. Avtorica Nataša Žilevski, upokojena zdravnica, nam v vsaki zgodbi tenkočutno opiše en dan v življenju posameznika, odkriva njegovo razmišljanje, doživljanje, ranljivost in upanje. Gre za ljudi različnih starosti, zanimanj in življenjskih izkušenj, kakršne lahko srečamo na ulici in niti ne pomislimo, da vsak izmed njih hodi po svoji edinstveni življenjski poti, ki prinaša tako vesele kot tudi grenke trenutke in misli, s katerimi mora opraviti na svoj najboljši način. Četudi ob branju včasih začutimo zbodljaj žalosti in trpkosti, se zgodbe vendarle vedno končajo z optimizmom in upanjem, da se bodo stvari obrnile na bolje. Kljub temu, da pisateljica uporabi stvaren način opisovanja, je v njem čutiti toplino in naklonjenost do tistih, o katerih piše.

Knjiga Stopi na robnik je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Žilevski. Prva, Vonji življenja, je izšla leta 2015. Sicer pa avtorica svoje literarne bisere objavlja v različnih literarnih revijah, njene zgodbe pa so bile tudi večkrat nagrajene.

Eden

 

Proto-znanstvenofantastični roman, ki opisuje medplanetarno robinzonsko izkušnjo šest članske ekipe rakete, ki zaradi napake v računih trči v še večidel neraziskan planet Eden.

Ekipa nato usmeri vse svoje trude v popravilo rakete – kar se izkaže za naporen in dolgotrajen proces, ki ga otežuje težko ozračje planeta in druge nevšečnosti, saj je Eden poseljen z “dvojniki”, humanoidnimi bitji, s katerimi pa se, kljub iskrenim željam navezave stika, ne morejo sporazumevati.

Eden je ena od prvih knjig Stanislava Lema o stiku človeštva z drugo civilizacijo, zato se pisatelju samemu ni dopadla. Kljub temu pa roman pomembno začrta smernice piscem znanstvene fantastike; v romanu je tako govora o “nanotehnologiji” in drugih naprednih tehnologijah, ki danes že predstavljajo del vsakdana, včasih pa so bile le plod domišljije.

Vrh pisanja Lem doseže z romanom Solaris, ki najbolje zajame njegove poglede na medplanetarne stike in raziskovanje vesolja, in je bil kasneje tudi dvakrat prirejen v filmsko adaptacijo.

“Kako je čist” je rekel Koordinator. “Ampak… veš? Iz verjetnostnega računa sledi, da obstajajo še lepši.”

Tri ženske

Pisateljica se je v delu Tri ženske odločila raziskovati primere treh žensk, ki so bile (ena izmed njih celo ilegalno) zapeljane s strani moških, nato pa okrivljene za to, ker so se pustile zapeljati. Preko izbranih zgodb avtorica bralcu ponudi vpogled v žensko glavo in srce in prikaže, kako ženske ljubijo. Gre za primere iz resničnega življenja, ki bralca soočijo z družbo, v kateri živimo in s samim sabo: “kdaj, zakaj in kdo verjame zgodbam žensk – ter kdaj, zakaj in kdo jim ne.”

V knjigi spremljamo življenja treh žensk: Line, Maggie in Sloane. Vsaka izmed njih se je na neki točki v svojem življenju srečala s poželenjem, ki je bilo večje od nje same, in ki je pustilo hude in trajne posledice na njihovih življenjih. Maggie zapelje njen profesor, Lina se zaplete v afero, Sloane pa njen mož nagovarja k spolnim odnosom z drugimi. Vse tri ženske se s posledicami, ki jih ima njihova spolna sla na njihovo psiho, odnose in ugled soočajo še celo življenje, medtem ko se krivda z moških soudeležencev odbija, njihova dejanja pa jim ne preprečujejo novih priložnostih v življenju.

Lisa Taddeo (1980) je ameriška novinarka in pisateljica. Njen opus obsega medije, kot so New York Magazine, Esquire in Elle. Ko je leta 2019 izdala delo Tri ženske je zanj prejela nagrado za najboljše neleposlovno delo. Od takrat je izdala še romaneskni prvenec Animal in zbirko kratkih zgodb Ghost lover. V svojih delih piše o ženskah: njihovi jezi, strasteh, dvomih in, velikih ali majhnih, življenjih.

Jesen

V središču romana je prijateljstvo med Danielom Gluckom in Elisabeth Demand, nekdanjima sosedoma, ki sta si bila sta dedek in vnukinja, učitelj in učenka, varuška in otrok, – čeprav v resnici nista bila nič od tega. Daniel je v “jeseni življenja”, star je 101 leto in leži v negovalnem domu. Ujet je med preteklost in sedanjost, med resničnost, spomine in sanje. Elisabeth ga redno obiskuje in mu bere; vzporedno z zgodbo, ki se odvija v sedanjosti, se razpirajo prizori iz preteklosti, prepleteni z razmisleki o umetnosti, ki je oba zaznamovala in je bila pogosta tema njunih pogovorov. Ob njuni zgodbi se postopoma izrisuje tudi odnos med Elisabeth in njeno materjo, ki razkriva generacijske razlike, nerazumevanje, a tudi povezanost. Njihove intimne zgodbe so umeščene v širši družbeni okvir – v hitro spreminjajoči se svet, ki ga zaznamujejo splošna negotovost, razdeljenost in politični populizem.

Jesen je roman o marsičem: staranju, iskanju identitete, umetnosti, ženskah, naravi … Delo je neulovljivo tudi žanrsko: je fragmentarno, poetično, mestoma humorno, polno medbesedilnih navezav in jezikovnih iger (prevajalka je slovensko besedilo opremila z opombami, saj so nekateri elementi preprosto neprevedljivi). Prav v tej izmuzljivosti, ki je značilna pravzaprav za vse plasti, se skriva lepota in bistvo romana, ki je po eni strani družbeno kritičen, po drugi pa ga lahko beremo kot pesem o tem, da jesen ne pomeni konca, temveč je čas mirovanja, priprave in prehoda v nov cikel, in da je v vsesplošnem kaosu in obupu še vedno mogoče najti smisel v človeški povezanosti in bližini. Jesen je prvi roman iz cikla oz. kvarteta Letni časi večkrat nagrajene škotske pisateljice Ali Smith. V izvirniku je izšel leta 2016, v slovenščini pa lahko beremo tudi že avtoričino Zimo in Pomlad. Delo se je uvrstilo med finaliste za nagrado booker.

Pomaranče niso edini sad

Ob izidu leta 1985 so Pomaranče, kot jih imenuje avtorica, požele velik uspeh in ji prinesle Whitbreadovo nagrado za najboljši prvenec. Gre za eksperimentalen, nelinearen roman, ki združuje prvine avtobiografije, eseja in družbenokritičnega romana. Po romanu je bila leta 1990 posneta BBC-jeva miniserija.

V njem avtorica črpa iz avtobiografskih spominov na odraščanje v evangeličansko zasičenem okolju delavskega razreda v Manchestru. Radikalna verska vzgoja njene mame jo je kot deklico popolnoma prevzela in zaznamovala, vendar je ob odraščanju in postopnem spoznavanju lastne homoseksualnosti začela delovati kot zid, ki ga je morala prebiti, če je želela živeti iskreno in svobodno.

Svojih čustev, ki jih pri štirinajstih letih začne doživljati ob drugih deklicah, ni mogla sprejeti kot grešnih, saj so zanjo predstavljala nekaj najlepšega, kar je kdaj občutila. Njeno srečo pa družina in okolica obsodita, v pripovedovalki pa se prebudi divje in zmedeno notranje življenje, polno bojev, ki dosežejo vrhunec z njenim odhodom od doma, potem ko mama naznani, da v svoji hiši ne bo trpela »demona«.

Avtorica roman opiše kot delo, ki preti: »svetost družinskega življenja razkriva kot prevaro; ponazarja, da je tisto, kar cerkev imenuje ljubezen, pravzaprav psihoza, in si celo drzne povedati, da tisto, kar homoseksualcem otežuje življenje, ni njihova lastna izprijenost, temveč izprijenost drugih ljudi.«

Jeanette Winterson (1959) je angleška pisateljica, ki v svojih delih raziskuje pravila in polarnosti spolne identitete. Njeni najbolj znani deli sta roman Pomaranče in še bolj izrazito avtobiografska pripoved Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna, v katerih krutost, nedoslednost in hipokrizijo cerkvene skupnosti prepleta s psihologijo intimnih odnosov ter s socialno-ekonomskimi razmerami delavskega razreda.

Plazeča se senca

Epidemija izbruhov strašenj se v Londonu ne umirja in Lucy Carlyle ima na samostojni poti – opala! – bolje bo, da takoj povem, da sedaj deluje v tandemu z lobanjo v duhovrču, kot preganjalka duhov več kot dovolj dela. Z vsako opravljeno nalogo je samozavestnejša in močnejša. Pogreša sicer ekipno delo Lockwoodove agencije, a trmasto vztraja, dokler se nekega dne ne znajde v navzkrižnem ognju nevarnih preprodaj spiritističnih artefaktov in za las uide neizprosnim napadalcem. Zateče se na edini kraj, ki ji je kdaj pomenil dom, na Portland Row 35. Ko jo za silo pokrpajo, se skupaj s staro ekipo vrže v preiskovanje primera srhljivega kanibala, zaradi katerega jih je najela sama Penelope Fittes, impresivna vodja ene od vodilnih Londonskih agencij za izganjanje duhov. In kmalu se jim posveti, zakaj. Nevarni spiritistični Viri na črnem trgu izginjajo eden za drugim in nove žrtve in skrivnosti nas pripeljejo korak bližje k razkritju kje, kdaj in zakaj se je vse skupaj začelo.

Jonathan Stroud zna bralca z vsakih delom serije  Lockwood & Co. globlje zapeljati v svet duhov, nevarnega preiskovanja in razkrivanja davno pokopanih skrivnosti. Dosedanji deli v seriji so: Kričeče stopnišče, Šepetajoča lobanja, Votli fant. Plazeča se senca je četrti roman v seriji.