skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Plesala je z mano : o usodi, ki je moje življenje obrnila na glavo, a sem ostala živa —

Plesala je z mano je avtobiografija Bojke Bojane Čebulj. e gre samo za zgodbo o gospe, ki se ji je življenje zaradi bolezni postavilo na glavo. Gre tudi za zgodbo o ljudeh, ki so jo na tej poti spremljali. Zaradi njene velike naklonjenosti do glasbe bi lahko rekli, da so plesali z njo ples življenja. Ena izmed tistih, ki so plesali z njo, je tudi velika zvezda jugoslovanske in evropske glasbe Tereza Kesovija. Srečali sta se na Bledu leta 1972 in iz takratnega srečanja je nastalo prijateljstvo, ki traja že več kot štirideset let. Bojka Čebulj je hči legendarnega jeseniškega hokejista Borisa Čebulja in nečakinja Bojana Čebulja, prav tako legendarnega igralca in režiserja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah. Če razdelimo njeno življenje na prej in potem, na včeraj in danes, je včeraj postala organizatorka poslovanja v turizmu in na svojem turističnem vrhuncu ustanovila turistično agencijo CHEBUL, ki jo je uspešno vodila petnajst let, do danes. Danes ima še vedno rada glasbo, še vedno rada obiskuje koncerte, še vedno rada pleše, še vedno rada potuje in raziskuje in kar je najpomembneje, še vedno živi. Jutri pa nas vse čaka nov dan, za katerega nihče ne ve, kaj bo prinesel. Branje polno optimizma in hudomušnega pogleda na življenje. Humorja in veselja do življenja namreč ne more vzeti nobena bolezen. Čeprav je bila knjiga napisana kot terapija v težkih trenutkih, je nabita z željo živeti. Ta želja po živeti pa ne bi smela zapustiti nikogar od nas. Knjiga je izjemno domiselno napisana in zelo lepo oblikovana. Če mislite, da vam je kdaj hudo, preberite si knjigo Plesala je z mano, pa vam bo takoj lažje.

Podgana

Britanska pisateljica Patricia Lawrence se v romanu Podgana posveča trpkemu prikazu odraščanja dečka, odrinjenega na rob družbe; Al je deček, ki je več let živel pri rejniških družinah, dokler ga socialna služba znova ne dodeli v varstvo njegovi mami Ramoni, ozdravljeni narkomanki in nekdanji zapornici, ki je na pogojnem odpustu. Dvojica sedaj živi v majhnem stanovanju v vse prej kot idealnih razmerah; Al je zaradi pomanjkanja hrane pogosto lačen, mama pa zaradi rednega glasnega navijanja glasbe postane tarča sovražno nastrojenih sosedov, še posebej gospoda Brykerja. Ta nekega dne v supermarketu obtoži Ramono, da je kradla hrano, zato jo pošljejo nazaj v zapor, skrbništvo nad Alom pa začasno prevzame njegova polsestra Plum. Deček, jezen in razočaran, ker so mu znova odvzeli mamo, se odloči maščevati Brykerju, vendar pa stvari ne stečejo tako, kot je sprva pričakoval…

Mladinski roman Podgana daje glas pogosto spregledanim in preslišanim otrokom, ki se čutijo nemočni v svetu, ki se jim zdi vsej prej kot lep in pravičen. Zgodbo odlikuje dinamičen tempo, bogat jezik in predvsem iskreno raziskovanje večno aktualnih tematik zanemarjenosti otrok, težavnih družinskih odnosov, revščine, odkrivanja identitete, pomembnosti ohranjanja empatije in predvsem prikaza posledic maščevanja, ki ga otrok razume kot edini “pravični” način za popravljanje osebnih in družbenih krivic.

Najin odpeti slučaj

Pa smo jo dočakali! Tretjo kriminalko Mateja Kocjančiča, pisatelja iz Žužemberka, ki je dobil leta 2025 za svojo drugo knjigo, Veseličko, nad katero smo se že navduševali, posebno priznanje za bogastvo jezika JSKD. Z mojstrstvom jezikovnih akrobacij in humornega podtona je pospremljena tudi pripoved v romanu Najin odpeti slučaj, kjer je že sam naslov skrivnostno večpomenski.

Dogajanje se začne na neko zgodnje sobotno jutro, ko ima moštvo odbojkarjev mučni tekaški trening kar nekaj kilometrov v okolico Žužemberka. V bližini cerkve svete Marjete na Vrhu pri Križu zagledajo tekači ležečo mlado žensko, nezavestno in golo, obuto v bulerje in zavito le v usnjen plašč. Kaj se je zgodilo, od kod poškodbe, kdo je imel motiv? Inšpektor za krvne in spolne delikte Fortunat Breznik s policijske postaje Novo mesto je sicer že z eno nogo v penziji, a kljub temu (radostno) prevzame primer. Nakar zgodba napeto steče, okljuki so presenetljivi, branje neodložljivo. Pripoved je obogatena  z medicinskimi in psihološkimi zanimivostmi in simboliko, prežeta je s humorjem in – z izjemnimi opisi seksa! Eno in drugo, humor, še bolj pa nazorna, realistična in terminološko odlično ubesedena spolnost sta v slovenskem leposlovju redko zastopana in to vrzel že zapolnjuje in upajmo, da jo bo še naprej zapolnjeval Matej Kocjančič, mojster jezika, humorja, zapletanja in razpletanja zgodb in sedaj tudi  erotičnega in seksualnega pisanja. Pornografija v funkciji konteksta in celostnosti teksta  (in ne le v svoji klasični funkciji) seveda ni samo pornografija, temveč posebna in redka veščina realističnega pisanja, ki je v konkretnem primeru na trenutke tudi presenetljivo duhovita. Več razglabljanja na to temo pa bi nujno vsebovalo kak vsebinski kvarnik, vendarle gre za odlično kriminalko. Ki pa je, kot poudari sam avtor v podcastu, odsvetovana (pre)mladim bralcem.

Samo nekaj nas lahko skrbi pri pisanju Mateja Kocjančiča: da se bo  zaradi  inovativne rabe slovenščine, izvrstno ubesedenega vzdušja na Dolenjskem in genialnega igranja z besedami pri prevodu njegovih knjig v tuje jezike nujno marsikaj izgubilo.

V letu 2025 je Matej Kocjančič za pisanje besedil narodnozabavne glasbe dobil  Vodovnikovo nagrado –  nagrado za življenjsko delo Društva pesnikov slovenske glasbe.

V drevo

Naslovnica pesniške zbirke V drevo je na prvi pogled enobarvna, a če pogledamo bolje oziroma je ne samo gledamo, ampak tudi otipamo, ugotovimo, da se v zeleni skriva veliko več. Nekako tako deluje tudi poezija Ane Pepelnik – z vsakdanjim jezikom in navidez preprostimi podobami seže globoko. Globoko kot drevesne korenine – tako vase kot v nas, ki beremo njene pesmi – obenem pa z vejami, ki se raztezajo proti nebu, sega tudi onkraj, saj intimno prehaja v univerzalno, pesnica namreč raziskuje bolečino, tesnobo, osamljenost, ljubezen, bližino, minljivost, naravo, jezik ter pisanje kot način bivanja in preživetja.

Pisanje (skoraj) brez ločil in velikih začetnic, ki ga poznamo že iz njenih prejšnjih zbirk, se tu še bolj izkaže kot prostor, v katerem se pomen razkriva postopoma ali “za nazaj”, to pa očitno velja tudi za samo pisanje: na koncu me nek naključen stavek zmer reši ker besede ki jih uporabljamo so tiste ki jih rabimo. Zlasti daljše pesmi v prozi delujejo kot tok zavesti, čeprav pri tem vendarle ne gre za golo nizanje besed, asociacij, misli: ampak ne pišem na način da samo nizam besede in stavke. Ko začnemo brati, ko nas pesem “zagrabi”, gremo z njo do konca. Zadihamo le tu in tam, ob t. i. “pokončnicah”, koncu kitic, na praznih straneh. Ustavimo in zamislimo se ob risbah in vprašanjih ter prečrtanih besedah, ki hkrati so in niso. Če smo Ano kdaj slišali brati v živo, njeno poezijo beremo z njenim glasom in njenim ritmom. To je poezija, ki ostaja odprta, gibljiva, iskrena. Pove tisto, o čemer je težko ali celo nemogoče govoriti, in to stori brez patosa, brez olepševanja, da nas marsikdaj zaboli, a hkrati z veliko nežnosti.

Ana Pepelnik je doslej izdala osem pesniških zbirk: Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007), Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009), Cela večnost (2013), Pod vtisom (2015), Tehno (2017), Treš (2021), to se ne pove (2023, nagrada kritiško sito). Nominirana je bila za nagrado za najboljši prvenec ter za Jenkovo in Veronikino nagrado. Za zbirki to se ne pove in V drevo je leta 2026 prejela nagrado Prešernovega sklada. Poezijo tudi prevaja – iz in v angleščino. Kot govorka soustvarja zvočno-pesniške performanse.

Mala Lisa

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.

Skrivno okno, skrivni vrt

Mort Rainey je uspešen pisatelj, ki se je pred kratkim ločil od svoje žene in doživel živčni zlom, zaradi katerega ga je doletela ustvarjalna blokada. Njegovo življenje se še dodatno zaplete, ko mu nekega dne na vrata hiše potrka skrivnosti John Shooter, ki ga obtoži, da mu je ukradel zgodbo in jo objavil pod svojim imenom. Kot dokaz mu Shooter predloži rokopis ukradene zgodbe, vendar ga Mort sprva vrže v smeti, nato pa ga iz radovednosti vendarle prebere in ugotovi, da je Johnova zgodba resnično na las podobna eni od njegovih. Navkljub temu se Mort odloči dokazati, da ni plagiator, vendar pri tem ne računa, da se je John pripravljen zateči k nasilju…

Skrivno okno, skrivni vrt je še en napet psihološki triler mojstra groze Stephena Kinga, ki je izšel kot novela v zbirki Opolnoči, po njej pa je bil posnet tudi istoimenski film iz leta 2004, v katerem sta glavni vlogi odigrala Johnny Depp in John Turturro.

Poskusni svetovi

Zbirka nas popelje na potovanje po irealnih, notranjih svetovih človeškega doživljanja. Avtorica skozi filigranska opisovanja raziskuje, ter slika občutke izgube in globoke samote. Čeprav je literarna pripoved fragmentirana, celoto močno povezuje rdeča nit soočanja z minljivostjo – tako izgubo bližnjega, kot iskanje izgubljenega delčka sebe. Vsaka zgodba je napisana na edinstven način in postavljena v drugačen kontekst ter slog, ki  v bralcu odpira intimen prostor za razmislek o tem, kako zares občutiti samoto in kako preživeti čas, ki nam je dan ter kako ljubiti, hkrati pa pušča odprto polje miselnemu toku bralca, ki ga ob branju preplavlja vrsta asociacij ter podob. Zgodbe prevrednotijo pretekle odnose do sebe, bližnjih in družbe, hkrati pa bralca soočajo s sedanjostjo ter odpirajo vprašanja o prihodnosti. Kljub temu, da je knjiga oplemenitena z vrsto simbolike, metafor, fantazijskih podob, ipd., ima zelo jasno sidrišče, ki bralca hitro pritegne k branju vsake zgodbe posebej. Avtorica se v prepletu različnih slogov in čustvenih stanj občasno poigrava tudi s humornimi zapisi, kar doda bralcu novo vizijo, ter odpira dodatno plast dojemanja sveta in čustvenih vrtincev, ko se avtorica poigrava z načrtovano prihodnostjo ali preteklostjo, ter svojo vizijo jaza. Knjiga je izjemno berljiva. Bralca v vsako zgodbo posrka tako silovito, da med njim in besedilom hitro vzpostavi pristen, skoraj intimen stik.

Tatjana Plevnik  se je rodila leta 1951 v Ljubljani. S pisanjem kratkih zgodb je začela po upokojitvi leta 2014. Njene zgodbe so objavljane v revijah (Literatura, Sodobnost, Življenje in tehnika) ter v elektronskih medijih (spletna Literatura, Vrabec Anarhist, AirBeletrina). Zdaj deluje kot pisateljica in mentorica več skupin za ustvarjalno pisanje; delavnice vodi pri JSKD in Modri fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2022 je izšel njen literarni prvenec, zbirka kratkih zgodb z naslovom Vabe, leta 2023 pa še njen literarni priročnik Pišmeuk. Je prejemnica Arsove lastovke.

Meni se to že ne bo zgodilo

Laura Freixas (Barcelona, 1958) je španska pisateljica kratke proze, romanov in dnevniških zapisov ter pomembna javna intelektualka, ki deluje tudi kot zagovornica enakosti spolov. Sistematično proučuje in promovira književnost, ki jo pišejo ženske, o čemer je objavila številne eseje, študije in članke. Bila je prva predsednica društva Clásicas y Modernas, ki si prizadeva za enakopravnost spolov na področju kulture.

Roman Laure Freixas natančno in brez olepševanja razgrinja razkorak med feminističnimi prepričanji protagonistke in njenim vsakdanjim življenjem, ki se kljub vsemu opira na tradicionalne vloge ženske kot hčere, matere in žene ter moškega kot očeta in nosilca moči. Avtorica v komunikativnem, esejistično obarvanem pripovednem slogu odpira temeljno vprašanje sodobnega feminizma: ali se lahko ženska danes izogne podrejenosti, ne da bi morala nenehno razlagati, utemeljevati in dokazovati svojo izbiro znotraj družbenega reda, ki jo samodejno umešča v vnaprej določene vloge.

Glavna junakinja že v otroštvu ponotranji tihe zapovedi prejšnje generacije: potrpeti, sprejeti neenakost, tolerirati moško nezvestobo in se sprijazniti z ekonomsko ter čustveno odvisnostjo. Odloči se, da bo živela drugače — izobražuje se, potuje, gradi kariero v založništvu in piše. A tudi njena na prvi pogled svobodna pot jo postopoma pripelje v znano zgodbo kompromisov. Partnerstvo, materinstvo in posvojitev razprejo nova vprašanja o ceni izbire in iluziji avtonomije. Posebej pretresljivo je poglavje o poti v rusko sirotišnico, ki se preplete z novicami o potopitvi podmornice Kursk — kolektivna tragedija mater in otrok postane zrcalo osebne stiske protagonistke.

Roman očara s surovo iskrenostjo in pogumom, s katerim avtorica razgalja lastno ujetost med ideali in realnostjo. Dogajanje, umeščeno v obdobje med letoma 1990 in 2003, presega časovni okvir pripovedi in bralca postavlja pred neprijetno vprašanje: ali je danes res kaj drugače? In ali je svobodna izbira žensk resničnost ali zgolj skrbno vzdrževana utvara?

Divja jaga : ravbšicova zgodba

Divja Jaga je tretji v seriji stripov, ki temelji na domačinskih povestih in slovenskem ljudskem izročilu. Po slednjem je divja jaga grozeč zvok živali v gozdu, katerega se lahko človek reši zgolj, če poprime za kamen z vrezanim križem – cahen.

Ljudska grozljivka je v stripu predstavljena na simbolni in psihološki ravni. Mladenič, ki se sreča z grozoto v gozdu, ni navaden, miren in priden pastir, temveč temna duša, ki uživa v mutilaciji živali. Ko nekega dne leta 1916 kruti samotar najde puško, je on tisti, ki začne z divjo jago. Sočasno se stopnjuje užitek, ki ga doživlja ob ranjenju drugih, kot tudi resnost njegovih zločinov: sprva ubije pajka, nato kokoš. Njegov strelski pohod se stopnjuje vse, dokler ne ubije stare gospe, ki jo naključno zagleda na polju.

Puška je nadalje spet uporabljena v letih in na frontah, ki sledijo. Neskončne kolone žrtev, ki jih terja vojna, se zlijejo v neskončen vodnjak podob človeških in živalskih trupel, zlomljenih okostij, požganih mest in zapuščenih otroških igrač.

Našega junaka ponovno srečamo nekaj let kasneje, propadlega, norega in zapitega. Prežet je s spomini na smrt in trpljenje, ki ju je v svojem življenju povzročil. Vrhunec njegovega zloma spremljajo podobe in zvok živali, ki ga ujamejo medse in ga spremenijo v mrliča.

Divja jaga ostaja enako živa danes, kot pred leti, ko je živalsko kruljenje pretilo na obiskovalce gozda. Človeška krutost do narave in sočloveka je v razvitem svetu skoraj brezmejna in nespametno je pričakovati, da zanjo ne bomo plačali cene. Gotovo bi bilo največ poetične pravice najti v tem, da nam jo živali in narava servirajo same, vendar pa dejanska manifestacija strahu ni tako uničujoča kot strah sam. Breme krivde je najhujše za tisti zločin, ki ostane nekaznovan.

Jasno nam je, kaj nas lahko, kar bi nas moralo doleteti; vendar ne vemo, kdaj in kje nas bo rabelj obiskal. Tako lahko zgolj poskušamo živeti s samim sabo in opominjamo drug drugega, da naravi ne moremo vzeti ničesar, česar nam ne bi

Janez in Martin Ramoveš sta izdala že dva stripa, ki zaobjemajo tematike slovenskih domačijskih povesti in ljudskih izročil. V prvem stripu Kontrabantarji sta se lotila opisovanja tihotapstva v Poljanski dolini v času rapalske meje, v stripu Amerika pa prikažeta množično izseljevanje v Ameriko ob koncu 19. stoletja. Oba umetnika ustvarjata tudi samostojno, tako na področju stripa kot tudi poezije.

Pasje srce

Mihail Afanasjevič Bulgakov se je rodil leta 1891 v Kijevu in sodi med največje satirike ruske književnosti. Njegovo najbolj znano delo je roman Mojster in Margareta, ki ga uvrščamo med največje književne mojstrovine 20. stoletja. Satirična povest Pasje srce, ki jo je Bulgakov napisal leta 1925 kot kritiko boljševizma, je nekoliko manj znana, a še danes neverjetno aktualna – pravzaprav čedalje bolj.

Zgodba se začne z delno prvoosebno pripovedjo potepuškega psa Šarika, ki se s poškodovanim bokom, v bolečinah in lačen potika po ulici. »Baraba z umazanim kuharskim klobukom, ki dela v menzi za normalno prehrano uslužbencev Centralnega sveta ljudskega gospodarstva, me je oblila s kropom in mi poparila levi bok. Kakšna gnida, pa še proletarec.« Skrije se v pasažo, kjer se stisne k mrzlemu zidu in si želi umreti, nakar ga doleti neverjetna sreča: približa se mu neki neznan gospod in ga pogosti s salamo, potem pa ga vzame s seboj v svoje razkošno stanovanje. Sprva se zdi, da se začenja pravo gosposko življenje tudi za ubogega psa – prvovrstne hrane mu ne manjka, na toplem je in kar utaplja se v hvaležnosti. Vendar se kmalu izkaže, da ima gospod, ki je pravzaprav zdravnik in mu je ime Filip Filipovič, s psom posebne načrte.

Kje so meje v znanosti, kako daleč si lahko dovolimo v njenem imenu in kaj se zgodi, če te meje prestopimo? Kakšne so posledice, ko se človek igra Boga? Ali si lahko dovolimo spreminjati naravo in naravne danosti zgolj zavoljo lastnih interesov in družbenega napredka? Vse to so vprašanja, s katerimi se v besedilu, ki je prvič postalo aktualnejše v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so svetovno javnost pretresli prvi uspešni poskusi kloniranja, ukvarja Bulgakov. Danes, v dobi transhumanizma, ko lahko že malone vsakdo posega v človeško identiteto ter svobodno in po lastnih željah konstruira svoje telo in spol, pa lahko Pasje srce razumemo tudi kot kritiko (pre)drznih eksperimentov v znanosti, zlasti v medicini. Avtor mojstrsko prikaže nespametnost in nevarnost revolucionarnih poskusov in brezglavih posegov v naravo človeka – in živali. Pri tem uporablja precej nazorne opise, ki morda niso najlažje prebavljivi za bralce z občutljivejšim želodcem – takšen je denimo natančen opis operacije, med katero doktor Filipovič in njegov pomočnik psu vsadita človeške testise in hipofizo. Kljub temu, da tematika pripovedi zahteva resno obravnavo, pa jo Bulgakovu uspe prikazati na izrazito zabaven in humoren način; zgodba je polna kolobocij in pripetljajev, ki bralca zlahka spravijo v smeh, svoje pa doda tudi sočen jezik. Obenem avtor uporabi ravno pravšnjo mero suspenza, ki zagotavlja, da bralec knjige vse do zadnje strani zlepa ne odloži. Spričo vsega naštetega lahko rečemo, da gre za delo izjemnega pomena, ki je danes, po stotih letih od svojega nastanka, bolj aktualno kot kdajkoli prej.