| Žanr | detektivski roman, ezoterični roman, kriminalni roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Radovljica, 2025 |
| Založba | Zavod Proantika |
| Prevod |
Aleksander Vrhovnik |
| Ključne besede | 20.stoletje, Byron, misticizem, Rim |
Znak ukaza sodi med tiste skrivnostne, simbolno bogate zgodbe šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki so s svojo atmosfero, motivi naključij, mistike in skritih povezav navdihovale številne poznejše avtorje, med njimi Umberta Eca, Artura Pérez-Reverta in verjetno tudi Dana Browna.
Pripoved o skrivnostnih dogodkih v Rimu, »mestu, ki ima to moč, da človek, ki ga uzre, nikoli več ne more biti popolnoma nesrečen«, se začne marca 1971, ko mladi angleški profesor Edward L. Foster prispe v Rim predavat o dotlej neznanih Byronovih dnevnikih, ki jih je slavni pesnik pisal med bivanjem v mestu leta 1821. Z mikrofilmi dragocenega rokopisa se Foster napoti na naslov slikarja Marca Tagliaferrija, s katerim si je pred tem dopisoval. Slikarja ni doma, sreča pa dekle Lucio, ki ga usmeri v hotel Galba na Španskem trgu. Pozneje se ponovno sestaneta, saj naj bi ga Lucia kot domačinka vodila po Rimu. Toda večer se konča klavrno, Edward se zbudi v avtu brez torbe, brez mikrofilmov in popolnoma zmeden. Ko začne iskati Lucio, se zdi, da je nihče ne pozna, kot edina sled za njo mu ostane le njen medaljon s podobo sove. Edward sledi Byronovemu zapisu in išče trg z vodnjakom z delfini, ki pa ga v Rimu menda ni. Ali pa vendarle je? Z angleškim diplomatom Powelom obišče Byronov grob in na protestantskem pokopališču zagleda tudi grob Marca Tagliaferrija. Skrivnostna in nerazložljiva dejstva in dogodki se začnejo nevarno prepletati.
Posebnost romana pa ni le njegova vsebina, temveč tudi njegova nenavadna zgodovina. Zgodba je bila leta 1971 najprej predvajana kot televizijska serija v petih delih, postala je izredno priljubljena in je skupaj s prepoznavno glasbo postopoma dobila skoraj arhetipski status v italijanski popularni kulturi. Pri scenariju so sodelovali kar štirje avtorji, šele leta 1987 pa je Giuseppe D’Agata, idejni snovalec in eden izmed scenaristov, zgodbo dokončno prelil v romaneskno obliko. Nekaj let pozneje je za rusko izdajo, ki je izšla pod naslovom Rimski medaljon in se nekoliko loči od italijanske izdaje, napisal dodaten uvod. Roman ohranja posebno, rahlo arhaično karizmo, ki je prevajalca spodbudila k izjemno premišljenemu in občutenemu prevodu in bo nedvomno očarala tudi sodobnega bralca.
Objavljeno: 19.05.2026 16:40:52
Zadnja sprememba: 19.05.2026 17:07:58
“Čestitam, knez! Briljanten Spomin!”
“To je vaša zasluga”, se je nasmehnil Anchisi. “Ko komuniciram z resnično inteligentno osebo – in to se zdaj zgodi tako redko – se zbudi moj spomin. Dovolite, da kot ljubitelj Byrona postavim skromno domnevo… Ste se kdaj vprašali, kaj je Byron mislil z mračno prisotnostjo?
Edward je začutil razburjenost.
“O tem sem razmišljal. Vendar je ostalo zunaj okvira literarne raziskave.”
Anchisi je stopil k omari z deli o okultizmu.
“Dovoliva si domnevo. Očitno je, da je Byron tisto noč doživel nekaj … kako se izraziti … zunaj običajnega …”
“Ali namigujete na Byronovo obsedenost z nekromantijo?”
“Obsedenost … Tisto noč se je Byronu odprlo okno v svet neznanega, nezemskega. Tisto noč je Byron pogledal v pekel.”
Edward se je poskušal nasmehniti.
“In koga je, po vašem, tam srečal?”
“Težko je prebiti oklep vašega skepticizma. Kot vsi, ki ne verjamejo, tudi vi ne želite prodreti v dimenzije, kjer so skrite resnice, ki se jih vaš razum boji.” Knez je napravil dramatičen premolk.
(str. 103-104)
