skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Prihrani mi mesto

Ta mladinski roman govori o prijateljstvu, pogumu in sprejemanju drugačnosti. Izmenjaje jo pripovedujeta dva dečka iz 5. razreda – Joe in Ravi.

Joe je ameriški deček, ki ima težave z branjem zaradi motnje procesiranja informacij. Sošolci in učitelji ga pogosto podcenjujejo, čeprav je pameten in prijazen. Zaradi svojih težav se pogosto počuti osamljenega. Ko njegova mami sprejme delo v šolski menzi, ga zaradi tega nekaj sošolcev zafrkava in počuti se osramočenega.

Ravi se je z družino pred kratkim preselil iz Indije v Združene države Amerike. V domovini je bil priljubljen in uspešen učenec, zato pričakuje, da bo tudi v novi šoli hitro našel prijatelje. Kmalu pa ugotovi, da je življenje v novi državi veliko težje, kot si je predstavljal. Sošolci ga zaradi njegovega naglasa, kulture in drugačnosti ne razumejo, zato se počuti izključenega.

Oba fanta se soočata z istim nasilnim sošolcem Dillonom Samreenom, ki ju ustrahuje in ponižuje. Čeprav se sprva skoraj ne poznata, odkrijeta, da imata veliko skupnega. Skupaj se odločita upreti Dillonu in se postaviti zase.

S sodelovanjem in medsebojno podporo Joe in Ravi razvijeta pravo prijateljstvo. Ugotovita, da videz, izvor ali šolski uspeh niso pomembni, temveč prijaznost, zaupanje in pripravljenost pomagati drug drugemu. Zelo topla zgodba, ki pusti vtis.

Ključi

V pesniški zbirki Ključi Nataša Velikonja nadaljuje raziskovanje prostora osebnega in skupnega bivanja. Njene pesmi nastajajo na presečišču intimnih izkušenj, družbenih razmerij in vprašanj, ki se odpirajo ob iskanju lastnega mesta v svetu. Ključ kot osrednja podoba zbirke ni le predmet, ki omogoča vstop, temveč tudi znak izbire, meja in možnosti, ki jih posameznik išče ali izgublja.

Velikonja z značilno zgoščenim in premišljenim jezikom odpira teme pripadnosti, drugačnosti, spomina, ranljivosti in odpora. Njena poezija se približuje vsakdanjim trenutkom, vendar jih razširi v širše premisleke o tem, kako živimo drug z drugim in kako družba določa prostore, v katere smo povabljeni ali iz njih izključeni.

Ključi so zbirka pesmi o prehodih – med zasebnim in javnim, med bližino in oddaljenostjo, med tem, kar je odkrito, in tem, kar ostaja skrito. Avtorica ne ponuja dokončnih rešitev, temveč ustvarja prostor za vprašanja, v katerem lahko bralec prepozna lastne izkušnje, dvome in iskanja.

Zbirka potrjuje prepoznavno moč poezije Nataše Velikonja: občutljivo, kritično in brez olepševanja govori o sodobnem človeku ter o poteh, po katerih poskuša najti ključ do sveta in do sebe.

Nataša Velikonja je pesnica, esejistka in prevajalka. Je avtorica osmih pesniških zbirk in sedmih knjig esejev ter znanstvenih razprav. Prevedla je več deset knjižnih del s področja kvirovske teorije, leposlovja in radikalne družbene kritike. Za svoje delo je prejela Župančičevo nagrado 2016 in Jenkovo nagrado 2022.

Tuja mehkoba

Druga pesniška zbirka Natalije Milovanović, prejemnica Veronikine nagrade, s pretanjenim in jezikovno izbrušenim izrazom raziskuje razmerja med bližino in oddaljenostjo, mehkobo in ostrino, domom in tujostjo. V pesmih se osebna izkušnja srečuje s kolektivnim spominom, vprašanja jezika, identitete in migracij pa se razpirajo skozi natančne, zadržane in hkrati izjemno sugestivne podobe.

Tuja mehkoba ni le intimna izpoved, temveč tudi občutljivo pričevanje o svetu, v katerem se prepletajo zgodbe ljudi, zaznamovanih z razseljenostjo, izgubo, upanjem in iskanjem pripadnosti. Pesniški glas Natalije Milovanović ostaja nevsiljiv, a izrazito etičen – ne moralizira, temveč posluša, opazuje in odpira prostor za razumevanje drugega. Prav v tej zmožnosti, da iz krhkosti ustvari moč in iz tujosti bližino, je ena največjih odlik zbirke.

Zbirka nagovarja bralce sodobne poezije, ki cenijo izčiščen izraz, pomensko večplastnost in poezijo, ki z občutljivostjo odpira vprašanja našega časa, ne da bi pri tem izgubila intimno, človeško razsežnost.

Natalija Milovanović je po rodu iz Srbije. Rodila se je leta 1995 v Nišu, odraščala pa je tudi v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji. Piše poezijo v slovenščini in srbščini, njeno ustvarjanje pa močno zaznamujejo izkušnje večjezičnosti, migracij in življenja med različnimi kulturnimi prostori.

Pridigar

Drugi roman iz priljubljene serije o Fjällbacki potrjuje, da Camilla Läckberg sodi med najprepoznavnejše predstavnice sodobnega nordijskega kriminalnega romana. V Pridigarju ostaja zvesta receptu, ki je zaznamoval že njen prvenec – napeto kriminalno preiskavo prepleta z družinsko sago, psihološko poglobljenimi liki in skrivnostmi, zakopanimi globoko v preteklosti.

V poletnem vrvežu majhen fantič med igro v Kraljevi soteski odkrije truplo mlade turistke. Na prizorišče pokličejo policijo in stvari se še bolj zapletejo, ko pod umorjeno žensko najdejo dve ženski okostji, za kateri se izkaže, da pripadata dvema dekletoma, ki sta nepojasnjeno izginili pred štiriindvajsetimi leti. Medtem ko policist Patrik Hedström vodi preiskavo, njegova partnerica Erika Falck po svoje razpleta zgodovino vplivne, strogo religiozne družine, katere člani bolj kot resnico varujejo ugled. Sedanjost in preteklost se vse tesneje prepletata, dokler ne postane jasno, da dolgo zamolčane skrivnosti še vedno usodno posegajo v življenja ljudi.

Avtorica ne gradi napetosti z nenehnimi akcijskimi prizori, temveč z natančno odmerjenim razkrivanjem informacij, menjavanjem pripovednih perspektiv in prepričljivim psihološkim portretiranjem oseb. Posebna odlika romana je prikaz tesnobnega ozračja v navidez idilični skupnosti, kjer se pod površjem vsakdanjega življenja skrivajo fanatizem, nasilje, manipulacija in medgeneracijske travme. Kriminalna uganka je premišljeno zasnovana, vendar je enako pomembno raziskovanje družinskih odnosov in vprašanja, kako lahko molk in prikrivanje zaznamujeta več generacij.

Čeprav je mogoče zgodbo brati samostojno, bodo bralci, ki poznajo Ledeno princeso, še bolj uživali v razvoju osrednjih junakov in njihovih odnosov. Pridigar sicer ne prinaša žanrskih prelomov, vendar navduši z zanesljivo pripovedjo, atmosferično kuliso, prepričljivo karakterizacijo in postopnim stopnjevanjem napetosti do presenetljivega razpleta.

Roman bo všeč bralcem, ki poleg detektivske preiskave cenijo tudi psihološko poglobljene like, družinske skrivnosti in počasnejše, a učinkovito grajeno stopnjevanje napetosti. Pridigar je kakovostno nadaljevanje serije, ki potrjuje, da Camilla Läckberg zna uspešno združiti kriminalko, družinsko dramo in družbenokritični razmislek v privlačno bralsko celoto.

Brez obraza

Sedemnajstletni Marko izhaja iz urejene družine. Ima ambicioznega starejšega brata, ki študira v Ameriki, oče Peter Magdič je cenjen akademski predavatelj, mama Sofija je v svoji službi prav tako uspešna. V Salzburgu živijo na videz varno in izpopolnjeno življenje in so medsebojno povezani, le Marko je morda malo preveč zaprt vase in večino časa preživi zaklenjen v svoji sobi. Na gimnaziji, ki jo obiskuje, se ne počuti udobno, saj nad njim visi senca brata Lukasa, s katerim ga tamkajšnji profesorji pretesno povezujejo in od njega zahtevajo več, kot jim lahko ponudi. Zato na pobudo ostalih članov družine sprejme odločitev, da se prešola. Na presenečenje vseh izbere Dunaj, a ga v njegovi odločitvi po samostojnejšem življenju podprejo. Kaj kmalu po selitvi pa na njihova domača vrata potrkajo kriminalisti z informacijo, da so ga našli mrtvega v eni od dunajskih hotelskih sob. Steče preiskava Markovega umora, a z le malo konkretnimi sledmi. Na poti razvozlavanja primera, v kar se aktivno, a skrivno in tvegano vključi celo Markova mama, potujemo med Dunajem, Salzburgom, švicarskim krajem Gossau in Las Palmasom na Kanarskih otokih, raziskavo pa vseskozi ogroža zunanji sodelavec policije, s katerim se preiskovalka Lili ujame v preveč zaupljivo razmerje in s tem ogrozi tudi svoje življenje. Vzrok Markove smrti, ki so mu verižno sledile tudi druge, izvemo šele na koncu romana in ob spoznanju, kaj vse se dejansko dogaja v skritih spletnih klepetalnicah, pretreseni obnemimo. Zgodbo je avtorica Danica Ozvaldič, ki se kot pisateljica vzpostavlja šele v svojih zrelejših letih, namreč zapisala na osnovi dogodka, ki se je, povezan z njeno družino, res zgodil. S tem romanom, ki ga zaradi narave vsebine označujemo kot kriminalnega oz. detektivskega, a je mnogo več od tega, je želela bralstvu predati sporočilo, da so sprevržene nevarnosti svetovnega spleta, katerega strupene lovke segajo po posameznikih v begu pred stiskami in osamljenostjo, še kako srhljivo resnične. S tem ko vemo, da se je nekaj takšnega dejansko zgodilo, pa besedilo odzvanja s povsem drugačnim glasom, kot če bi brali pač eno od domišljijsko zapisanih tragičnih zgodb. Avtoričina pisava je jasna in primerno distancirana, čutiti pa je moč v njej nevsiljiv, a močan etični duh, ki ga v besedilo vpelje že uvodoma. Z bralcem deli tudi spoznanje, da smo ljudje pač človeški in je s krivdo, ki naplavi ob primerih, kot na primer pri opisanem, potrebno ravnati potrpežljivo in spravljivo, kajti ta ni nujno zgolj samo naša, ter da imamo tudi po tragičnih dogodkih »še vedno priložnost polno živeti z ljudmi, ki jih imamo ob sebi in jih včasih ne cenimo dovolj. Ker se zdijo samoumevni.« Predvsem pa – čeprav nas to ne odvezuje previdnosti in odgovornosti – nikogar ni mogoče obvarovati pred pastmi življenja.

Nadomestna mati

Kako daleč bi bili pripravljeni iti, da bi uresničili svojo največjo željo? Freida McFadden tudi v romanu Nadomestna mati spretno prepleta psihološko napetost, nezaupanje in presenetljive preobrate.

Roman Nadomestna mati (The Surrogate Mother, 2018) je samostojni psihološki triler ameriške avtorice, zdravnice in ene najbolj branih sodobnih pisateljic napetih zgodb. V središču romana je Abby, ki po letih neuspešnega zdravljenja neplodnosti in propadlih posvojitvah skoraj izgubi upanje, da bo postala mati. Ko ji osebna asistentka Monica ponudi, da bo zanjo donosila otroka, se zdi, da se ji je končno uresničila največja želja. Toda kmalu postane jasno, da Monicina radodarnost skriva temačno ozadje in da je njena preteklost veliko bolj zapletena, kot si je Abby predstavljala.

Freida McFadden tudi v tem romanu ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu slogu: kratka poglavja, hitro stopnjevanje napetosti, nezanesljivi liki in nepričakovani zasuki bralca vodijo skozi zgodbo, v kateri se vprašanja zaupanja, materinstva, manipulacije in obsedenosti prepletajo v napet psihološki triler. Nadomestna mati je eden izmed avtoričinih zgodnejših romanov, ki je po uspehu njenih poznejših uspešnic doživel novo mednarodno izdajo in ponovno pritegnil številne bralce.

Didaskalije k dihanju

Didaskalije k dihanju so pesniška zbirka, v kateri pesnica z značilno jezikovno preciznostjo in miselno ostrino raziskuje temeljna vprašanja človekovega bivanja. Pesmi se dotikajo dihanja kot metafore življenja, telesnosti, medosebnih odnosov, ljubezni, osamljenosti, svobode, odgovornosti in jezika kot prostora, v katerem se oblikujeta posameznik in njegov odnos do sveta. Lirski subjekt je neprestano v dialogu – s seboj, z drugim in z družbo –, pri čemer odpira vprašanja identitete, etike in možnosti pristnega stika.

Zbirko odlikujejo zgoščen izraz, bogata metaforika ter preplet intelektualne refleksije in močne čustvene izkušnje. Pesnica se izogiba patetiki; namesto nje uporablja natančen, mestoma ironičen in provokativen pesniški jezik, ki od bralca zahteva aktivno sodelovanje. Naslovne »didaskalije« ne ponujajo navodil v običajnem pomenu besede, temveč nakazujejo možnosti razumevanja sveta in lastnega bivanja.

Gre za izjemno dovršeno pesniško zbirko, ki s svojo večplastnostjo nagrajuje počasno in premišljeno branje. Zaradi izrazite filozofske razsežnosti in zahtevnejše poetike je primerna predvsem za bralce sodobne slovenske poezije, ljubitelje refleksivne lirike ter vse, ki jih zanimajo vprašanja jezika, identitete in človekovega mesta v svetu. Zbirka bo posebej pritegnila bralce, ki cenijo poezijo kot prostor poglobljenega razmisleka in estetskega doživetja.

Didaskalije k dihanju je tretja pesniška zbirka Anje Zag Golob, za katero je avtorica prejela drugo Jenkovo nagrado.

Vrani St. Gilesa

Roman Vrani iz St. Gilesa bralca popelje v 18. stoletje, na Jamajko. Med sužnje, ki so odločeni, da si po letih trpljenja na plantažah sladkornega trsa dokončno izborijo svobodo. Eden njih je Daniel, ki med nasiljem in kaosom upora v grozi razmišlja o tem, kako rešiti življenja najbližjih. Med begom z mlajšo sestrico v naročju ga preplavljajo občutki krivde in bolečine za tistimi, ki jih mora pustiti za sabo. Pot ga pelje v angleške kolonije med ameriško revolucijo in se nadaljuje na temačnih ulicah Londona. Tam se skupaj s sestro znajdeta v zloglasnem okrožju St. Giles, v enem najrevnejših slumov v angleški zgodovini.

Roman osvetljuje resnično zgodovinsko skupnost temnopoltih prebivalcev Londona v 18. stoletju in se ukvarja s čustvenimi in družbenokritičnimi vprašanji o krivdi, odgovornosti, revščini, rasizmu, svobodi … Poleg napete zgodbe ga odlikujejo živi opisi atmosfere zgodovinskega Londona in njegovega “podzemlja” – vseprisotnega kriminala, tesno stisnjenih stanovanj, umazanih kleti in smrdljivih ulic, kjer se obupanci “potem ko so se jim pred nosom zaloputnila vsa druga vrata oklepajo roba sveta …”

V brezzakonju Labirinta si mora Daniel rešitev priboriti sam. Če se želi rešiti iz pasti, v katero  sta ga ujela nepravičen sistem in podzemlje St. Gilesa, mora ukrepati tako z glavo kot s pestmi …

Sveti otok : [primer višjega inšpektorja Ryana]

Sveti otok je prvi roman v seriji kriminalnih zgodb o višjem inšpektorju Ryanu avtorice L. J. Ross. Zgodba se odvija na skrivnostnem in slikovitem Svetem otoku (Lindisfarne), v odmaknjenem kraju z bogato zgodovino, starodavnimi ruševinami in tesno povezano skupnostjo, kjer ima skoraj vsak prebivalec svoje skrivnosti.

Ko v ruševinah nekdanjega samostana odkrijejo truplo mlade ženske, na pomoč pri preiskavi pokličejo višjega inšpektorja Maxwella Ryana. Primer, ki se sprva zdi kot osamljen zločin, kmalu razkrije temačne povezave s preteklostjo otoka, starimi zamerami in skritimi resnicami. Ryan se mora pri iskanju morilca prebiti skozi mrežo sumov, molka in skrivnosti, pri tem pa se sooča tudi z lastnimi ranami iz preteklosti.

Avtorica v romanu združi klasično detektivsko uganko z vzdušjem britanskega podeželja, zgodovinskimi skrivnostmi in dobro izrisanimi liki. Napeta preiskava, slikovit opis otoka ter postopno razkrivanje odnosov med prebivalci ustvarjajo privlačno kriminalko za ljubitelje počasneje razvijajočih se zgodb, v katerih pomembno vlogo igrajo okolje, značaji in skrivnosti skupnosti.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbrii. Sveti otok je prva v seriji, prevedena v slovenski jezik.

Optimisti: roman

Dvajsetletni Valentin Volk je rojen v Nemčiji. Iz mesta Kassel ga želja po študiju v domovini njegovih staršev popelje na pot v Ljubljano. Na vlaku sreča žensko, s katero po spletu okoliščin potujeta skupaj v kupeju in med njima preskoči iskrica. Po razhodu brez slovesa se Valentin loti študija slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti ter se želi vključiti v skupino vrstnikov. Druži se s sošolcem Aljošo, Marjo, Bibijano in Damirjem. Mlade_i študentke_i razpravljajo o perečih družbenih vprašanjih. Nemalokrat zaidejo v poglobljene debate, ki se dotikajo umetnosti, filozofije ter iskanja lastne identitete v času in prostoru. Valentin spozna ambicioznega dijaka Petra, like na umetniški sceni prestolnice in celo tihotapce. V vrtincu nenehnega dogajanja v Ljubljani podnevi in ponoči se njegove poti zopet križajo z neznanko z vlaka. Ime ji je Diana in je plesalka, ki si obupano želi ohraniti svojo kariero na področju umetnosti. Ob vsem, kar se mu dogaja, se zamajejo Valentinovi temelji in razblinijo predstave o Ljubljani.

Roman združuje prvine mnogih žanrov, od ljubezenske zgodbe do kriminalke, a takšno žanrsko poigravanje nikakor ne zavira tekočnosti osnovnega loka pripovedi. Je slikovit literarni portret angažirane generacije mladih intelektualcev, ki je verjela v ideale, le da niso bili prepričani kakšni sploh so ti ideali. V zgodbo se vpletajo razmisleki o veri, jeziku, zabavni industriji, umetnosti ter še marsičem. Tisti, ki Ljubljano dobro poznajo, bodo zagotovo prepoznali marsikateri “plac”, kamor mlade odnese med prostim časom. Roman neke generacije, ki s svojimi vprašanji ni primeren le za študente z začetka novega tisočletja, ampak nagovarja širšo publiko. Starejšim nudi možnost reflektiranja in podoživljanja lastnih izkušenj mladosti, mlajšim pa oblikovanje lastnih mnenj in stališč o svetu, v katerem se nahajamo.

Vid Simoniti je filozof, pisatelj, umetnostni zgodovinar in izredni profesor na univerzi v Liverpoolu. Napisal je študijo o sodobni umetnosti z naslovom Artists Remake the World. Optimisti je njegov romaneskni prvenec.