Peš (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja)

Roman norveškega pisatelja Tomasa Espedala se bere kot potopis, dnevnik, skupek esejev, zbirka citatov znanih umetnikov, filozofov, mislecev – pohodnikov, ki so v hoji videli višji smoter. Izstopa po svoji enostavni pripovedni tehniki, pri kateri težko ločimo biografsko noto pisatelja od protagonista, neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca – pisatelja, ki nekega dne začuti nujo, da bi hodil. Zapusti svoj dom in na dom vezano življenje, v katerem ni nič stalnega, in se odpravi na pot. V prvem delu romana pisatelj prehodi Norveško, Anglijo, Španijo, hodi vse do Bavarske. V drugem delu pa prehodi Francijo, Grčijo in Turčijo. Hodi sam ali s prijateljem Narvejem Skaarom. A tudi ko hodi sam, ni nikoli zares sam – roman kipi od nešteto obrazov, ki jih sreča na svojih potovanjih in mu potepanja po neznanih krajih naredijo bolj ali manj zanimiva. Vedno pa svojo pot poveže s kom, ki ga ima tudi sam za vzor in o njem pripoveduje. Tako bralcu predstavi življenja znanih slikarjev, pisateljev, pesnikov, kiparjev in skladateljev, ampak kar nam pove so tiste bolj skrite navade teh umetnikov, včasih tudi njihove pregrehe. Vsem pa sta skupni potreba in ljubezen do hoje.

Preko hoje in daljnih krajev je pisatelj bralcu blizu. Z njim smo – v pravljičnih pokrajinah in divjih mestih, pri vonju, in okusih, in spanju pod zvezdami. Poslušamo, ko nam pripoveduje o umetnosti, kulturi, družbi, arhitekturi, glasbi, pa tudi o turških prostitutkah in slabostih asfalta. Vse to izhaja iz videnega, okušenega, doživetega sveta pisatelja. Obenem pa bralec spozna tudi drobce njegovega življenja: mladostniške naivnosti, ljubezenske razhode, strastne spomine, izgube, predvsem pa alkoholizem in žalost, ki je, kljub hoji, (še) vedno tam.

Roman Peš. (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja) je prvo delo Tomasa Espedala, ki je prevedeno v slovenščino. Izšel je že leta 2006 na Norveškem in bil nominiran za nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Gostišče Magnolija

Carolyn Brown nam v branje daje počasi nastajajočo romanco med dvema ranjenima človekoma, ki se ne moreta znebiti svoje boleče preteklosti. Jolene je živela z materjo, ki je bila alkoholičarka in odvisnica od drog. Ko se je odselila, je njena mama umrla zaradi prevelikega odmerka, zaradi česar se Jolene počuti krivo. Potem se je izkazalo, da je tudi Jolenin fant alkoholik, ki je očistil njene bančne račune. Polovični delež v gostišču Magnolija, kjer je v težki mladosti preživela najlepše dni in ki ji ga prepiše teta Sugar, se zato pokaže kot priložnost za nov začetek. Jolene ima nekaj odličnih idej za gostišče, vendar nima denarja, da bi jih uresničila.

Drugo polovico tetin mož prepiše na svojega nečaka Reubena, ki pa jo takoj proda. Tucker je bil policist, dokler mu žena ni umrla v prometni nesreči. Ker ni mogel obvladati svoje žalosti, se je zatekel v alkohol in na koncu izgubil službo. Zdaj med tednom dela kot mojster, med vikendi pa se napije, da ublaži bolečino ob izgubi. Ko mu lokalna nepremičninarka pove za gostišče, ne razmišlja predolgo. Ima denar za naložbo in veščine za prenovo.

Ko Jolene in Tucker skupaj prenavljata sobo za sobo, njuno partnerstvo preraste v prijateljstvo. Delita boleče dele svoje preteklosti, počasi celita svoje rane in spoznata, da ni nujno, da njuna preteklost določa njuno prihodnost, ki jo lahko zgradita skupaj.

Pomemben del zgodbe so tudi tri tetine prijateljice, ki sprejmejo Jolene pod svoje okrilje; so sicer malce nenavadne, vendar ljubeče in vedno na voljo za nasvet ali samo tolažečo bližino.

Gre za predvidljivo zgodbo s seveda srečnim koncem, ki nezahtevnemu bralcu ponudi nekaj prijetnih bralnih ur.

Leviatan

V Parizu živeči lord Litteby je strasten zbiralec starin. Sobo z dragocenostmi noč in dan čuvajo stražarji. Pa vendar se nekega dne zgodijo vlom, kraja dveh starin in ne samo en umor – vse služabnike, dva otroka in čuvaje najdejo v pritličju, zbrane v eni sobi, mrtve, zastrupljene. Edini, ki je preživel napad, je sam lord. Preiskave se loti komisar Gauch, ki sumi, da je morilec in vlomilec ena in ista oseba in da potuje z ladjo Leviatan. Tako se Gauch znajde kot potnik prvega razreda na ladji, ki pluje iz Francije na vzhod. V salonu okoli sebe zbere sumljive potnike, med katerimi je poleg žene švicarskega bankirja, zdravnika z ženo, japonskega vojaka, angleškega aristokrata tudi Erast Petrovič Fandorin, ruski diplomat na poti na Japonsko. Gauch poskuša odkriti, kdo je tisti, ki je ukradel indijsko rutico, zlati kipec Šive in kdo je tisti, ki je uspel umoriti devet ljudi naenkrat. Medtem, ko Gauch meni, da je umor in krajo razrešil, se oglasi Fandorin in preiskavo zapelje v povsem drugo smer. Njegovo razmišljanje in spretno sklepanje vsekakor ne razočarata.

Boris Akunin je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili.  Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti, in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca.

Taksim

Andrzej Stasiuk (1960), eden najbolj priljubljenih in priznanih poljskih književnikov, z romanom Taksim (2009) prepleta usode likov iz njegovih prejšnjih romanov in kratkih zgodb; Pawel, ki je bil v romanu Devet na begu pred izterjevalci dolgov, je sedaj uspel zbežati na poljsko podeželje in postati potujoči trgovec s “second-hand” blagom. V družbi z gostobesednim in ciničnim Wladekom, ki je zakladnica duhovitih zgodb, potujeta po vzhodni in južni Evropi, kjer dvojica prodaja cenene obleke, se pregovarja s strankami in se zaplete v tihotapljenje azijskih migrantov, hkrati pa je prisiljena priskočiti na pomoč Wladkovemu dekletu, ki je pahnjena v moderno suženjstvo.

Taksim je liričen roman ceste, ki se začne na jugu Poljske in konča na znameniti istanbulski tržnici Taksim in ponudi melanholično refleksijo Evrope na družbenem prelomu; socializem je mrtev, kapitalizem pa namesto obljub o boljšem življenju za seboj pušča zapuščene mesta, vasi in kmetije. 32

Sibirija : antituristični roman

Pripovedovalko Sofijo, žensko v zrelih letih, ki si prizadeva predvsem še uživati v svojem vzpostavljenem miru, po dolgem času obišče Karl, profesor etnologije na ljubljanski univerzi pred upokojitvijo, ki se je v preteklosti zanimal za sibirski šamanizem. Raziskave, ki mu je burila duha, mu nikoli ni uspelo zaključiti in s tem se je nekako že sprijaznil, ko pa njegovo izhodiščno tezo in nekatere izsledke objavi nekdanji asistent, ga to spravi iz tira, predvsem pa si želi nekatera vprašanja, ki mu po vsem pretečenem času še vedno kratijo spanec, dokončno razjasniti.

 

V Sibirijo sta z namenom raziskovanja s Sofijo potovala skupaj in poleg njiju še mlada knjižničarka Ada ter Gašper, mednarodno priznan fotograf. Odprava je načrtovala srečanje s šamani, ki so jih morali šele izslediti in se poskušati z njimi povezati, v načrtu pa so imeli, da se eden med njimi zaradi pristnejšega vpogleda v mistično prakso udeleži tudi seanse njihovega zdravljenja.

 

Kljub skrbnemu načrtovanju poti se začnejo vrstiti dogodki, ki vnaprej predvideno obrnejo v povsem nepričakovane smeri, na poti pa vsakega izmed njih doleti tisto, kar v svojem življenju najbolj potrebuje oziroma si zasluži. Potovanje jih zaradi vsega, kar se je zgodilo, v spominu neločljivo poveže za vselej, zaradi osebnih doživetij, skrajno intimnih, ki so jih nekateri deležni, pa se njihove poti po vsem doživetem povsem razdružijo. No, do enkratnega Karlovega obiska Sofije, ki pa iz razlogov, poznanim le njej (in seveda bralcu), novo vzpostavljenega reda življenj ne more spremeniti.

 

Roman, zapisan v jasnem, dinamičnem, gibkem slogu, bralca zaradi skrbne domišljenosti, ki vzbuja zanimanje o nadaljnjih dogodkih, nagovarja vse do svojega konca, avtorici pa uspe tudi to, da prvotno izpostavljena zgodba, katere nosilka je predvsem Ada s svojo usodo, nepričakovano naplavi še drugo, ki je Sofijina, in se od Adine, čeprav sta ključni druga za drugo in jima je skupen popoln preobrat njunih življenj, bistveno razlikuje ter odpira vzporedna vprašanja, ki pa dotično konstrukcijo vendarle presegajo.

 

Sibirija je prvi roman Tanje Mastnak za odrasle in napisala ga je prepričljivo.

Kraljestvo

Priljubljeni norveški pisec kriminalk Jo Nesbo (1960), ki je bralcem najbolj poznano po seriji romanov o problematičnem policijskem inšpektorju Harryju Holu, se tokrat predstavlja s samostojnim delom Kraljestvo (2020), ki je bolj kot klasična kriminalka zasnovan kot napet psihološki triler s pridihom tipičnega skandinavskega noirja, postavljenega v odročno gorsko vasico Os.

Glavni junak romana je Roy, ljubitelj ptic in lastnik bencinske črpalke, ki živi na samotni kmetiji, katero je podedoval od svojih staršev, ki sta umrla v tragični avtomobilski nesreči. Po petnajstih letih življenja tujini se v vasici nenadoma pojavi njegov Royjev odtujeni mlajši brat Carl, ki se seboj pripelje še privlačno ženo, arhitektko, s katero načrtujeta izgradnjo luksuznega hotela, ki bi iz Osa ustvaril turistično atrakcijo. Roy in Carl se s skupnimi močmi lotita ambicioznega projekta, toda kmalu na plano izbruhnejo dolgo zamolčane družinske skrivnosti, kar sproži konflikte med bratoma, hkrati pa so ogroženi tudi mir v lokalni skupnosti in gradnja hotela…

Plavalec

Renato Bratkovič je poznan kot avtor kratkih zgodb, roman Plavalec pa je njegov prvenec. Bratkovič je pobudnik in organizator Mednarodnega krimi&noir književnega festivala Alibi. Svoje poznavanje dela v oglaševanju in marketingu je v romanu dobro izkoristil z vključitvijo likov, zaposlenih v oglaševalski agenciji.

Roman Plavalec je spisan kot triler, poln presenečenj in preobratov. Bralca drži v napetosti vse do zadnje strani, četudi se med branjem zaveda, da svet žal ne deluje tako črno – belo. Kljub temu roman zadosti zahtevam dobre knjige, saj bralec vmes zardeva, se zgraža, muza in žalosti.

Protagonistka romana je inšpektorica Luna, ki je paraplegičarka na invalidskem vozičku. Na prisilnem dopustovanju na slovenski obali med plavanjem naleti na moško truplo. Ker si želi popraviti nedavni fiasko, zaradi katerega je na dopustu, pa tudi iz radovednosti, se pridruži lokalnim kriminalistom pri reševanju primera.

Gregueríe : (1917-1962)

Ramon Gomez de la Serna, španski pisatelj, novinar in intelektualec, je bil eden izmed najbolj izvirnih literarnih glasov 20. stoletja. Rojen je bil v Madridu leta 1888. Znan je bil po svoji inovativnosti v literarnem ustvarjanju. Njegovo pisanje je bilo velikokrat prepojeno z igrivostjo, absurdnostjo in eksperimentalnimi tehnikami, kar je moč opaziti v njegovi knjigi Greguerie.

Knjiga Greguerie je zbirka izvirnih, premišljenih in duhovitih enostavčnic, ki združujejo metaforo in humor. Avtor Ramon Gomez de la Serna je zapisal, da spominjajo na uganke, pa vendar niso podobne ničemur, kar je že bilo povedano. Greguerie se poigravajo s poetičnostjo vsakdanjosti in občasnim absurdnim tokom misli, ki se pojavi (velikokrat) ob neprimernih trenutkih.

Knjiga je vsekakor primerna za vse trenutke v dnevu in za vsakega bralca, ki potrebuje hitro razvedrilo ter rad raziskuje najrazličnejše literarne žanre.

»Kadar se znajdemo sami v muzejski dvorani, ne vemo več, ali smo platno, mumija ali človek.«

»Stara dlan se oprijemlje življenja kot ptičji krempelj veje.«

Dnevnik sobarice

Zgodbo spremljamo skozi oči Celestine, glavne junakinje romana “Dnevnik sobarice” avtorja Mirbeaua Octave, ki je bil prvič objavljen leta 1900 in je hitro postal predmet kontroverz zaradi svoje odprte obravnave spolnosti, družbenih neenakosti in moralnih vprašanj.

Celestine, pogumna in dostojanstvena sobarica, prevzame službo v gospodinjstvu na francoskem podeželju. Skozi svoje zapise razkriva družinske skrivnosti, razredne razlike in moralno pokvarjenost okolice, v kateri živi. Kljub svoji podrejeni vlogi Celestine ostaja izostrena opazovalka sveta okrog sebe, pri tem pa ohranja svoje dostojanstvo.

Avtor nas spretno popelje v Celestinin svet s slikovitimi opisi, ki nam omogočajo, da doživimo njeno zgodbo. Mirbeau prikaže družbeno neenakost in kruto resničnost življenja delavk v tistem času. “Dnevnik sobarice” je intenzivna in provokativna literarna izkušnja, ki nas spodbuja k premisleku o družbenih normah, človeški naravi in ohranjanju lastne integritete v svetu, v katerem prevladujejo moralne dileme.

“Dnevnik sobarice” je knjiga, ki odpira oči in prinaša globok vpogled v trpljenje in upanje delavskega razreda v preteklih časih. Priporočam jo vsem bralcem, ki si želijo literarnega doživetja, ki bo poleg zabave prineslo tudi razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih.

 

Splet norosti in bolečine: izbrana proza

Franz Kafka (1883-1924) velja za enega najpomembnejših predstavnikov nemške književnosti 20. stoletja, ki se je v svojih delih pogosto loteval prikaza metaforičnega ali dobesednega nasilja nad posameznikom, ujetim v primež hladnega in neusmiljenega sistema, večkrat poimenovanega kot postava. V zbirki Splet norosti in bolečine so zbrane njegove najbolj znane kratke zgodbe in novele, ki ponudijo vpogled v kompleksno literarno ustvarjanje in zasebno življenje avtorja, razpetega med ujetostjo in doseganjem popolne osebne svobode. Kafka v zgodbah kot so Preobrazba, V kazenski koloniji in Pred vrati postave preroško napove stanje odtujenosti, osamljenosti in nerazumljenosti modernega človeka, ki v boju s postavo skoraj vedno izgubi ali pa je obsojen na večno ponavljanje procesov, pri katerih se je prisiljen soočiti s svojimi grehi in nepomembnostjo.