skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Drevesa

Roman Drevesa je satirični odmev ameriške mračne preteklosti. V mestu Money v Misisipiju se začnejo dogajati nenavadni umori, ob tarantinovskih prizoriščih umorov pa se s preiskovalci poigrava tudi truplo, ki izgleda da noče ostati mrtvo. Ob mrtvih belih moških, ki jih v mestu tudi najbližji večinoma opisujejo kot razne nebodigatreba, se namreč pojavlja truplo, ki spominja na 14-letnega Emmetta Tilla, temnopoltega dečka, ki je bil v kraju pred šestdesetimi leti žrtev linčanja. Zaradi nenavadnih okoliščin, ki so si iz prizorišča v prizorišče na las podobne, sta preiskavi priključena kriminialista iz Misisipija in detektivka z FBI. Kar situacijo v mestecu na ameriškem jugu še bolj podžge (in je tudi hvaležen vir raznovrstnih ironičnih situacij ter podlaga briljantnih dialogov), je dejstvo, da so vsi od trije preiskovalci temnopolti. Ko se umori začnejo dogajati tudi v drugih mestih, vse bolj kaže na to, da bo potreben obračun s preteklostjo.

Percival Everett, ameriški pisatelj in profesor, je v zadnjih letih pogosto ime na seznamih nominacij in prejemnik več literarnih nagrad. V Drevesih, ki so v originalu izšla leta 2021, se ni omejeval z žanrskimi opredelitvami, roman je namreč zmes fantastike, detektike in satire. Čeprav ga pasti satiričnosti rahlo zanašajo v črno-bele karakterizacije, prinaša izjemno osvežujoče pisanje, bogato z odličnim humorjem, ki v slovenščini zaživi v prevodu Jerneja Županiča. Duhovitost in nepredvidljivost vabi, da ga preberemo na dah, a nam ob branju vendarle ne dovoli pozabiti, da za farso leži dolga nit tragedije. Kot pravi Faulkner, preteklost ni mrtva in niti ni preteklost.

Nočni opazovalec

Avtorica, ki trenutno biva in piše v Novi Angliji, je napisala najboljši triler po mnenju knjižnih klubov Richard&Judy Book Club in Jimmy Fallon Book Club ter kriminalko leta 2024 časopisov Times in Guardian. Bralka je na spletu zapisala, da po branju ni upala zaspati in lahko ji prikimam. Mati, osrednja literarna junakinja, si morda vlomilca v njihovem domu samo domišlja. Bralec se že v prvih nekaj vrsticah znajde sredi napetega dogajanja sredi noči, ko se zdi, da na stopnišču stoji velik, neznan moški. Nedavna smrt moža jo je pahnila v obup in ji povzročila nelagodne občutke, a to noč se zdi, da je v svojem domu res videla nekega moškega in mu z otrokoma pobegnila v skriti kotiček za kaminom. A če želi, da preživijo, mora otroka pustiti sama in poiskati pomoč. A kdo jih bo sploh verjel? Ženska, ki ji okolica ne verjame, tako tudi policisti ne, se mora znajti sama in poiskati dokaze, da se ji ni zmešalo in je res bil nekdo v njihovi hiši. Nekdo, ki se ji je zdel znan. Avtorica prepričljivo opiše občutke družine v skrivališču in tako ustvari skorajda strašljivo vzdušje.

Skrivna sestra

Ameriška avtorica Diane Chamberlain navdihuje z življenjskimi zgodbami, ki jih začini s kompleksnimi odnosi, mestoma neobičajnimi dogodki, razkrivanjem skrivnosti in življenjem samim. V romanu Skrivna sestra se znajdemo v družbi Riley, ki se po očetovi smrti po dvajsetih letih vrne v domači kraj. Z bratom sta podedovala očetovo hišo in kamp, nevede pa tudi veliko skrivnosti. V času njunega otroštva je njuna sestra Lisa storila samomor, saj ji je grozil zapor zaradi umora učitelja violine. Namigi, da je Riley v resnici posvojena, Lisa pa sploh ni mrtva, jima ne dajo miru. Ko Riley gleda posnetke Lisinega igranja na violino, čuti, da je to manjkajoči del njenega življenjskega mozaika, in če njena sestra res ni mrtva, jo mora poskušati najti. A Danny za Liso niti slišati ne želi, njen zločin in domnevni samomor sta njega in njegovo mladost preveč zaznamovala. Med krpanjem medsebojnega odnosa Riley in Danny znova spoznavata sebe, drug drugega in svojo družino. Rileyina vztrajnost pri odstiranju družinskih skrivnosti pa je pri tem tako nalezljiva, da jo lahko začutimo izza besed. Roman, ki bralca vrne k njegovim koreninam, k razmisleku o svojih bližnjih.

Brut: vse in še več o kraškem ovčarju

 

Vesna Kosmač v sproščenem, humornem, a hkrati tudi pretanjenem slogu z občutkom za besedo ter ljubeznijo do živali oblikuje svojstven portret simpatičnega in temperamentnega Bruta – kraškega ovčarja.

Kakšno je življenje s predstavnikom slovenske avtohtone pasme psov? Brut nam v prvi osebi predstavi svet sobivanja z enim najbolj samosvojih, pa tudi ponosnih psov, v katerem ne igra le vloge varuha ali domačega ljubljenčka, temveč je pod krinko učenca dejansko učitelj, ki ima venomer na zalogi dovolj izzivov, s katerimi preizkuša svoje lastnike.

Vtis osebnih izkušenj ustvarja zanimivo zasnovo tople in izvirne pripovedi, v kateri se lahkotno sprehodimo skozi izkušnje mladička, ki odraste v psa z zrelim pogledom na svet, svoja dognanja pa nato – ciklično – predaja novemu rodu. Ob tem nam predstavi tudi zgodovinsko ozadje pasme in njene značajske lastnosti, z življenjskimi potrebami ter zahtevami pa Brut bralca sproti seznanja skozi prikaz svojega pestrega vsakdana.

V tem delu se torej bralcem ponuja specifičen vpogled v življenje psa, ki ga načeloma klasični priročniki ne nudijo. Kosmačeva namreč povsem nevsiljivo preplete Brutovo literarizirano osebno izkaznico s poučnimi vložki, ob tem pa podaja pomembna sporočila o odnosu med človekom in živaljo: o spoštovanju, odgovornosti in – morda še posebej v primeru kraškega ovčarja – tudi pravšnji meri potrpežljivosti; knjiga je zato zanimiv preplet leposlovja in poljudnoznanstvene literature. Sicer je v osnovi namenjena mlajšim bralcem, a v njej – brez siceršnjega suhoparnega priročniškega tona – lahko zasledimo tudi precej (splošnih) informacij, vezanih na vzgojo, socializacijo ter razumevanje psa, kar do določene mere tudi sovpada s pred kratkim izdanim priročnikom društva Tačke pomagačke Od strahu do prijateljstva ter spremljevalno slikanico Od strahu do prijateljstva ali skrivnost dedkove knjige. Zagotovo pa se iz same naracije razbere, da je zgodba pisana s polno avtentičnostjo nekoga, ki jo dejansko tudi živi. Zato je to delo primerno za vse, ki imajo radi pse – še prav posebej kraške ovčarje – in/ali celo razmišljajo o tem, da bi v svojo družino/družbo sprejeli psa omenjene pasme.

Če se je do sedaj kraški ovčar že samostojno pojavil v slikanici Brinko in ena kraška dogodivščina ter mladinski kriminalki Ubogi kuža, za strokovno plat pa je med drugim poskrbela monografija Sinovi burje, pa tale Brutova pripoved v določenih aspektih spominja tako na Möderndorferjevega Švrka kot tudi na sicer precej bolj satirično obarvani humorni roman Kako udomačiš človeka: priročnik za mačke.

Skozi izvirno zgodbo tako spoznavamo značaj kraškega ovčarja: kako misli, kako čuti in kako globoko zna pripadati. Knjiga zato ni le Brutova biografija, temveč tudi in predvsem vpogled v dediščino kraških ovčarjev, njihove korenine, pomen v slovenskem prostoru in v določeni meri tudi izzive sodobne vzgoje te čudovite pasme.

Naj vas lahkotnejši slog in anekdotična priročniška narava tega dela ne zavedeta, knjiga je vsekakor tudi poklon bogati dediščini kraških ovčarjev in njihovi vlogi v slovenski kulturi. In glede na to, da se v šolskem letu 2025/26 v okviru tekmovanja s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje obeta literarni vpogled v življenje živali oziroma vpogled živali v življenje ljudi (pod osrednjo temo “Naš svet skozi njihove oči“), je lahko tudi Brut dober predlog za sopojavno branje.

O prostornini časa I

Prvi del sedemdelne serije je zgodba o zakoncih Selter, ki se ukvarjata z antikvarnim gradivom. Njuno običajno življenje se v hipu spremeni, ko Tara odide na dražbo ilustriranih knjig v Bordeaux po nekaj redkih in dragocenih izdaj. Nato spotoma še obišče prijatelja Philipa, zbiralca starin in njegovo Marie, srečen, sveže zaljubljen par. Nenadoma se ji čas iztiri, niti sama točno ne ve, kdaj. Zbudi se v dan, ki ga je doživela že včeraj in nejeverno spozna, da se je ujela v neskončno zanko tega istega 18. novembra. Nenavadna situacija jo prisili, da se umiri in razmisli, kaj doživlja.

Skozi krožno pripoved o vseh možnih različicah doživete realnosti, v kateri je polno filozofskih vprašanj o premagovanju omejitev časa, poskuša najti izhod iz tega paralelnega sveta. Njeno frustriranost in tesnobnost ob vsakodnevnih ponavljajočih se dejanjih ljudi, še posebej njenega moža, saj vsako njegovo potezo sedaj pozna že na pamet, počasi zamenja upanje, da bo našla vso svojo moč in ta dan za vedno pustila za seboj.

Eksistencialistični roman, napisan v obliki dnevnika istega dne, vsebuje močne elemente spekulativne fikcije, s tem ko ustvarja svetove, ki so hkrati realni in nezavedni. Bralca vabi k razmisleku o možnih alternativnih resničnostih in o tem, kako neznatno je življenje človeka v svetu, na katerega nima vpliva. Tarina izkušnja izgubljenosti v času odpira vprašanja o mejah človeške percepcije in o doživljanju časa. Prvi trije deli serije so leta 2022 prejeli prestižno nagrado Nordijskega sveta za književnost. Roman je bil tudi v ožjem izboru za Mednarodno literarno nagrado Booker.

Ministrstvo za čas

Javna uslužbenka, ki je obtičala v službi, ki je ne veseli, nepričakovano dobi ponudbo za delo na novem ministrstvu, katerega dejavnost je precej skrivnostna in na meji realnega. Službo sprejme, nato pa ugotovi, da je postala »most« do osebe, ki so jo na ministrstvu pripeljali iz preteklosti. Njena naloga je pomagati Grahamu Goru, kapitanu, ki bi moral umreti na Franklinovi odpravi na Arktiko, da se privadi na novo realnost – novo okolje, tehnologijo in ljudi. Naloga je zahtevna, a sčasoma najdeta skupni jezik. Povežeta se z drugimi »izseljenci« iz preteklosti, med katerimi se nekateri bolje, drugi pa slabše prilagajajo novemu času.

Začnejo se pojavljati vprašanja in dvomi glede projekta in njegovih vodilnih: za kaj pravzaprav gre? Hkrati pa se Graham in njegova »most« začneta zbliževati in si postajata vse bolj naklonjena…

Kako odločitve iz preteklosti vplivajo na sedanjost – in obratno? Kaj pa prihodnost? Se lahko oseba, pripeljana iz preteklosti, aklimatizira na sedanjost? In kako naj se sploh aklimatizirajo ljudje, iztrgani iz svojega časa? Kaj je v resnici cilj novega ministrstva?

V znanstvenofantastičnem romanu Ministrstvo za čas, romanesknem prvencu britansko-kamboške pisateljice Kaliane Bradley, se razkrivajo dokazi za in proti potovanju v času. Roman je bil nominiran za več nagrad in je bil uvrščen med najboljše romane po izboru Sunday Timesa.

Zategadalj

 

Zategadalj je bil izdan po desetletnem pesniškem premoru Karla Hmeljaka, kot tretji dvojec v zbirki Črna skrinjica (na isti večer je izšla zbirka Porini me v kader Gregorja Kosija.)

Pisanje je napolnjeno z neizprosno ostrino zlomljenih, prelomljenih, prestavljenih, pregibanih, pre-zapletenih besed, ki se občasno nežneje zaključijo v intimnem medprostoru novonastalih tvorjenk:

“Bo že res, bo že res, bože, res, / o, bežno, zebe, ziblje, z bledih / zlitin hlinim hitin, / hlepim lepih, puhlih, / hlipajočih plim.” 71

v večini primerov pa nas peseniška zbirka s svojo slastno-strastno “mrežo potencialov in silnicami med besedami, zlogi, črkami in neslišnimi zveni fonemov” pelje dalje v “vorteks iz katerega ni pobega. Edina smiselna strategija ob prebiranju te poezije se mi torej zdi prepustitev – pa naj me odnese, kamor me že mora,” zapiše Matej Bonin v spremni besedi.

“kot ko je Aleksandra rekla: / “govorim o pički in govorim o smrti.” 77

 

Karlo Hmeljak (Koper, 1983), jadralec in pesnik. Izdal je knjigi Dve leti pod ničlo (LUD Literatura, 2007) in Krčrk (LUD Literatura, 2012; zbirka je prejela Veronikino nagrado leta 2013); gostoval na več … →

Sredi noči

Kako daleč smo pripravljeni iti, da bi se soočili z bolečino preteklosti? V romanu Sredi noči Sager raziskuje dolgoročne posledice travme in moč, ki jo imajo spomini na dogodke iz otroštva.

Neke julijske noči sta desetletnika Ethan in njegov najboljši prijatelj Billy po napetem dnevu prespala v šotoru na vrtu. Billy je sredi noči skoraj brez sledu in brez klica na pomoč izginil iz šotora. Ethan že trideset let nosi breme krivde. Preganjajo ga sanje, spomini izginjajo v meglo, a želja po odkritju resnice ne ugasne.

Zgodba se razvija v dveh časovnih slojih. Spremljamo Ethana v sedanjosti, trideset let po Billyjevem izginotju, ko se vrne v hišo, kjer je živel v otroštvu. Tam, kjer se je vse začelo, poskuša z vsakim drobcem spomina, z vsakim čutnim doživetjem obnoviti resnični tok dogodkov in ugotoviti, kdo mu je za vedno ukradel prijatelja in mir. Vzporedno z dogajanjem v sedanjosti postopoma spoznavamo potek usodnega dne izpred tridesetih let.

Ethan ni edini, ki ga Billyjevo izginotje še vedno zasleduje. Spomini na tisto noč tlijo tudi v drugih, ki so bili takrat blizu – vsak s svojim bremenom. Sredi noči je tako tudi zgodba o tihem trpljenju, ki se seli iz leta v leto, dokler ni razkrito, kar je bilo dolgo zakopano. Pot k resnici je pogosto boleča in polna negotovosti, a obenem nujna za notranjo osvoboditev. Roman ne ponuja le napetosti in presenetljivih razkritij, temveč tudi globok razmislek o moči spomina, krivde in poguma, ki je potreben, da po dolgih letih končno lahko spet normalno zaživimo.

Leto biserov

V Pragi ob koncu devetdesetih let 20. stoletja živi Lucie, osrednja oseba romana. Je razgledana intelektualka, ženska na pragu štiridesetih, urednica kulturne redakcije uglednega časopisa, poročena z osnovnošolskim učiteljem Jakubom in mati 19-letne študentke Tereze. Kljub na videz urejenemu življenju jo na začetku romana spoznamo kot pacientko psihiatrične bolnišnice. Kaj je tisto, kar je Lucie potisnilo v brezno alkoholizma, samopoškodovanja, motenj hranjenja in postopne psihične razgradnje?

Za časopis, pri katerem dela, pripravi intervju z urednico lezbičnega glasila. Svet, ki ga ob tem raziskuje, nepričakovano zareže v njeno intimo. Plaz spoznanj o lastni preteklosti, mladostnih izkušnjah, hladnosti zakonskega življenja in notranji praznini jo povsem pretrese. Doživi noč, ki postane prelomnica njenega ljubezenskega življenja. Njena psihična stabilnost se začne krhati, znajde se v čustvenem vrtincu ljubezenskega razmerja z mlajšo žensko, med omamno novo čutnostjo, občutki krivde in pritiskom družbenih norm. Bori se med iskrenostjo do sebe in ohranjanjem videza zakonskega življenja. Po izgubi službe in zapletih v razmerju se psihično zlomi.

Osrednja tema romana je iskanje spolne identitete, umeščeno v družbeno okolje Prage ob koncu prejšnjega stoletja. Pisateljica skozi Luciejine novinarske raziskave razkriva svet ženske homoseksualnosti in njegove problematike. Ob tem pa se razpirajo še številni drugi motivi: odnos med materjo in hčerjo, življenje pod težo družbenih pričakovanj, odsotnost očeta, posebnosti izvorne družine, razlika med življenjem na podeželju in v mestu, alkoholizem, duševne stiske, partnerska razmerja, medgeneracijski odnosi …

Zgodbo pripovedujejo trije pripovedovalci: Lucie, njen mož Jakub in hči Tereza. Luciejina pripoved je zapisana v prvi osebi, v najtežjih trenutkih govori o sebi v tretji osebi. Roman je razdeljen na tri dele: prvi se dogaja v psihiatrični bolnišnici, drugi je Luciejina izpoved, tretji pa prikazuje njeno življenje po terapiji. Dogodki ne sledijo linearni kronologiji, temveč toku protagonistkine zavesti.

Pripovedni slog je dinamičen in raznolik – zunanje dogajanje se prepleta z globoko intimnim izpovedovanjem, bralca pritegnejo živi dialogi, telefonski pogovori, pisma, sanje, more in lucidni uvidi, tudi zanimive stranske osebe in njihove zgodbe. Ob literarno in jezikovno občutljivi in razgledani osrednji osebi deluje naravno omenjanje pisateljev ali literarnih del, medbesedilnost in sklicevanje na češko ljudsko slovstvo. Jezik protagonistke je zelo živ in zanimiv, primerjave večkrat poetične (npr. biti kot zagnojena trska v življenju drugega človeka), močna so simbolna sporočila (npr. preko rdeče, črne in rumene barve), pojavljajo se prizori, ki napovedujejo razvoj pripovedi (npr. nepričakovani padec Lucie na ledu na koncu drugega poglavja). Posamezni odlomki istega besedila se skorajda kot pesniški refren pojavljajo v različnih trenutkih zgodbe.

Leto biserov je umetniško dovršeno literarno delo, ki zna bralca prevzeti, ne glede na to, kako blizu mu je osrednja tema.

Zuzana Brabcová (1959-2015) je bila v svoji domovini sprva prepovedana, pozneje pa večkrat nagrajena in uveljavljena avtorica. V slovenščino je poleg romana Leto biserov preveden njen roman Stropi. Obe deli je prevedla Nives Vidrih.

Najboljše šele pride

Najboljše šele pride je romaneskni prvenec novinarke, prevajalke in urednice ter diplomirane kulturologinje Petre Julie Ujawe, ki je izšel v zbirki Razmerja.

Romantična zgodba, v katero je avtorica vpletla tudi obilico humorja, nam predstavi glavno junakinjo Kristino, ki ima na pragu svojih tridesetih let na videz popolno življenje: skrbno in čutečo družino, redno službo in, seveda, nadvse ljubečega zaročenca. Kristina je ustrežljiva, ubogljiva in »noro uvidevna«, kot ji reče starejša sestra Tilda. A tempirana bomba eksplodira tik pred poroko, ko se Kristina zave, da je z življenjem v tej zlati kletki pravzaprav izgubila samo sebe. Spoznanje, ki jo pretrese, sproži odločitev, da izpred oltarja pobegne v prelepem mustangu vinsko rdeče barve, z moškim, ki ga je spoznala nekaj tednov pred poroko. Z odmikom od tega, kar narekujejo družbena pričakovanja in norme, se za Kristino začne proces osvobajanja potlačenih čustev in neizrečenih besed ter iskanje neizpolnjenih želja in sanj. Zanjo nastopi novo življenje – vse prej kot lahko, a tokrat zares njeno.

Kristina je vse življenje počela tisto, kar so od nje pričakovali drugi. Vedno se je izmikala težavnim ljudem in potrebi, da bi se postavila zase – tudi takrat, ko je njen zaročenec poskušal nadzirati njeno življenje. Naložila si je kup pričakovanj, v prepričanju, da je to edina pot do sreče. Zgodba, ki jo vsekakor beremo kot lahkotno romantično komedijo, hkrati odstira pogled na zapleteno življenje, predvsem žensk, ki ga pogosto oblikujejo družbena pričakovanja. Avtorica nas z zgodbo opomni, da ni nikoli prepozno za pogum in drznost, da preprosto poiščemo tisto, kar nam resnično polni srce.