Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Izničenje

Roman Izničenje Jeffa VanderMeera sodi med temeljna dela new weird-a in sedaj ga lahko prebiramo tudi v prevodu Igorja Hareba. Fantazijska zgodba, polna zapletov in nepojasnjenih dogodkov se dogaja v Območju X. V to neobičajno in nepojasnjeno območje se poda ekspedicija, že dvanajsta po vrsti, tokrat sestavljena iz samih žensk. Ekspedicijo sestavljajo biologinja, ki nam tudi prvoosebno pripoveduje svojo izkušnjo v tem območju, antropologinja, geodetinja in psihologinja. Naloga udeleženk je nadaljevati z uradno preiskavo skrivnosti povezanih z Območjem X. Toda to območje je izjemno biotsko raznovrstno, naseljujejo ga številne živali in rastline. Znotraj območja je bazni tabor, svetilnik, ki je središče območja in v zemljevidih neoznačen »stolp«.

Biologinja je žena enega od udeležencev predhodne odprave, le ta pa je nepojasnjeno izginil v divjini Območja X in se je čez čas nepojasnjeno vrnil k ženi. Toda vrne se drug človek in prav to spodbudi biologinjo, da se prijavi na naslednjo odpravo. Tudi strah pred možnostjo nepovratne kontaminacije naše osrednje pripovedovalke ne prestraši. Z analitičnim in znanstvenim pristopom odkriva razloge za spremembe v tem posebnem okolju in tudi pri sami sebi. Predvsem pa jo pretrese ugotovitev, da so jih med pripravami na ekspedicijo ves čas zavajali, hipnotizirali in nikakor ne pripravili na dejansko stanje.

Vplivi nadnaravnega, nerazumljivega, prostor preobrazb in srhljivost vas bodo spremljali skozi odlično zgodbo.

Noč do jutra

Slovenski pisatelj, pesnik in dramatik Branko Hofman (1929-1991) je svoje najpomembnejše delo, provokativni roman Noč do jutra (1982) izdal v času, ko je Jugoslavija po Titovi smrti začela počasi razpadati in so dosedaj prepovedane tematike kot so povojni poboji, montirani sodni procesi in življenja  političnih zapornikov na razvpitem Golem otoku našle svoje mesto tudi v literaturi. Noč do jutra predstavlja eno od vidnejših del domače književnosti, ki se neposredno dotikajo omenjenega zaporniškega taborišča na Golem otoku in zapletenih odnosov med nekdanjimi rablji in njihovimi kaznjenci.

Zgodba romana se odvije v zgolj osmih urah in je postavljena v odročno vas, kjer v skrivnostnih okoliščinah umre mlado dekle po imenu Minka. Njeno smrt preiskuje Kovač, ki v okviru preiskave namerava zaslišati več prič, med drugim tudi Petra, nekdanjega, ki je bil po vojni obsojen na dolgoletno zaporno kazen na Golem otoku. Peter, ki je še vedno globoko travmatiziran zaradi zasliševanj in okrutnih mučenj, ob prvem srečanju s Kovačem v njem prepozna svojega zasliševalca iz zapora, medtem ko srečanje pri Kovaču zbudi boleče spomine na čas, ko je deloval kot zvesti podpornik režima in skuša samega sebe prepričati, da so bila njegova dejanja pravična in v namene obrambe domovine.

Psihološko kompleksen, napet in pretresljiv roman ponudi neolepšan pogled v dolgo časa zamolčano temačno poglavje polpretekle zgodove in preko osebne zgodbe travmatizirane žrtve in njenega rablja išče pot do sprave med ideološko razklanim narodom.

Drobne opazke

Pesnik in pisatelj Jure Jakob v svoji sedmi pesniški zbirki Drobne opazke upodablja naravo in nas popelje v pomlad, na cvetoče travnike, polne čebel in čmrljev, narcis in drugih rož. Podobe narave se nam izrisujejo pred očmi tako živo, da lahko skoraj zavonjamo travniško cvetlico.

Lirski subjekt odpira teme, kot so smisel bivanja, minljivosti in smrti. Kontrasta – konec in začetek – se včasih kažeta v eni pesmi, spet drugič se razprostreta čez več njih.

Jure Jakob je za svoja dela je prejel veliko nagrad – zlato ptico, kritiško sito, Rožančevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada za zbirko Lakota.

Malibu

Malibu, leto 1983. Pri manekenki Nini Rivi se odvija zabava leta, s katero se zaključi poletje. Nanjo pride veliko ljudi, med njimi tudi Ninina brata in sestra. Zjutraj vilo zajamejo ognjeni zublji, skrivnosti pa bodo razkrite.

Zgodbo spremljamo na dan zabave, druga, vzporedna pa poteka v preteklosti, v kateri spoznamo slavnega pevca Micka Rivo in njegovo ženo.

Roman problematizira družinske travme, zvestobo v partnerskih odnosih, odvisnost od alkohola … slednja privede do tega, da najstarejša Nina skrbi za mlajše sorojence, kar jo zaznamuje za vse življenje. Poletno, pa vendar ne preveč »plažno« branje.

Taylor Jenkins Reid je ameriška pisateljica, avtorica romanov Sedem mož Evelyn Hugo, Daisy Jones in šest, Ena prava ljubezen, Malibu Rising in Carrie Soto se vrača.

 

Garatar : pesmi

Lucija Mirkac je doštudirala primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pol Korošica in pol Poljakinja se že dalj časa odpira glasbi besed in jo nazaj v svet pošilja v obliki proze, poezije in dramatike. Piše v slovenščini, narečju in v poljščini, objavlja v različnih revijah in zbornikih ter piše spremne besede.

Njena druga pesniška zbirka Garatar že z nenavadnim, skrivnostnim in močnim naslovom bralce nagovarja, da se z njo odpravite na prav posebno, duhovno potovanje. Garatar je naslov ene od balad v zbirki. Gre za krajevno domišljijsko ime, ki si ga je izmislila pesnica sama. Avtorica pojasnjuje, da pomeni dom; tudi temen, zadimljen, neprehoden gozd, v katerem si tisti, ki so v njem pokopani, šepetajo zgodbe.

Zbirka je povezana, trdno spletena iz pesmi, ki so nastale med letoma 2013 in 2019. Sestavljena je iz štirih ciklov: I. Drevesa krvavijo; II. S prsti, zamazanimi od tinte; III. Ul-Vanade; IV. Pesem o gori. V prvem ciklu so v ospredju refleksivne pesmi, prepletene z motivi in simboli iz narave; drugi cikel se dotika poetološkega; tretji buri domišljijo s fantazijskimi, ekscentričnimi toni in motivi bežanja; zadnji cikel nakazuje vzpon v presežno in v njem prevladujejo duhovne pesmi. Bero pesmi je likovno opremila avtorica sama.

Ob prebiranju pesmi lahko občutimo pridih melanholičnosti, svetlo-temnega dojemanja sveta, polnega vprašanj, brez podanih odgovorov. Življenje je čud-o-vito, saj nam skozi drobne stvari, cikle in rituale skozi vse letne čase ponuja, da se jim čudimo in postajamo dovzetni za presežno. Te pesmi niso lahkotne, nasprotno, bralcu so izziv, da se iz temačnega gozda prebije na drugo stran. A do tja je treba priti. In zbirka to možnost ves čas pušča odprto – konča se z verzom: »Morda že diši po vstajenju.«

Črni dnevi in beli dan : roman

Dominik Smole (1929-1992) je slovenskim bralcem najbolj poznan po svojih dramskih delih (Antigona, Potovanje v Koromandijo, Krst pri Savici), leta 1958 pa je izdal svoj prvi in edini roman z naslovom Črni dnevi in beli dan, ki velja za eno od temeljnih del slovenske književnosti 20. stoletja. Roman, po katerem je legendarni slovenski režiser Boštjan Hladnik posnel svoj kultni film Ples v dežju (1961), ki ga mnogi uvrščajo med najboljše slovenske filme vseh časov, je zaznamovan z duhom eksistencialnega modernizma, ki v ospredje postavlja odtujenost modernega človeka, ujetega v praznino urbanega okolja. Glavni junaki romana so pripadniki umetniških krogov, ki se zapletejo v brezupni ljubezenski trikotnik; slikar, ki ne najde navdiha, se zaplete v razmerje z neuspešno igralko Marušo, ta pa hkrati zbudi pozornost zasanjanega in otožnega gledališkega šepetalca.

Črni dnevi in beli dan ni zgolj roman o iskanju smisla v hladnem in odtujenem svetu, ampak tudi vpogled v težavno življenje boemov, umetniških odpadnikov in občutljivih duš, ki ne najdejo pristnega čustvenega stika z resničnostjo.

Ćrtice

26. februarja 1992 je Ministrstvo za notranje zadeve 25.671 prebivalcev Slovenije, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice, zanje pa je začel veljati zakon o tujcih.

Ćrtice je roman, v katerem skozi otroštvo, mladost in nato odraslost protagonistke Mie spremljamo družino Batić, ki že pred izbrisom ni bila zares enakopravna, saj je oče od dol, kar izkazuje tudi ena črtica premalo na črki v priimku. Mia zaradi tega že kot zelo mlada razmišlja o svoji identiteti in pripadnosti, kar se s pričetkom vojne, ko se pojavijo nove zmerljivke tipa »četnik«, le še stopnjuje. Kratka poglavja preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo in pred nami izrisujejo sliko neke družine, ki je ob razpadu Jugoslavije zaradi nerazumljivega pravnega vakuuma postala zaznamovana za vedno. Ne samo, da se je oče brez papirjev in kakršnih koli možnosti za normalno življenje počutil, kot da ne obstaja, Batićevi leta in leta niso mogli početi najbolj običajnih reči, kot so obisk sorodnikov v Srbiji, nakupovanje v sosednji Avstriji ali dopustovanje na hrvaški obali. Med branjem vseskozi slutimo avtobiografskost, kar avtorica že na začetku nakaže z »liki so izmišljeni, dejanja nekoliko manj« in nato na koncu romana potrdi v zahvali, kjer beremo, da je za vsebino vzela drobec sebe in ga prepletla z veliko literarnega. Če je fabula avtobiografska slutnja, pa bi za pretresljive zgodbe posameznikov z inicialkami iz predzadnjega poglavja lahko skoraj zagotovo trdili, da so resnične. Poglavje, ki je simbolično naslovljeno s tropičjem, je zato izjemno dragoceno, saj nesrečnežem preko avtoričinega pisanja dá glas, da za njihove bridke usode sedaj vemo tudi vsi mi in ne le njihovi bližnji. Konec romana je kljub vsemu optimističen, saj preko Miinega obiska (dragega) frizerja napoveduje neke boljše, brezskrbnejše čase.

Ćrtice odlikuje hibridni jezik, ki krmari med knjižno slovenščino, ljubljanskim slengom, prekmurščino, srbščino, hrvaščino, mešanico vseh naštetih in navsezadnje tudi angleščino. Avtorici je z jezikom uspelo ustvariti živo in žmohtno pripoved. Knjiga je prvenec Tine Perić, sicer diplomantke južnoslovanskih jezikov in sociologije kulture, soustanoviteljice Jezikovne zadruge Soglasnik, prekmurskega glasbenega koncertnega cikla in festivala Nindri Indri in avtorice besedil ter pevke elektro-punk benda Ludovik Material.

Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?

Ana se po sporu s šefom, v katerem slednjega fizično napade, znajde v psihiatrični bolnišnici. Čez dan opazuje in posluša ljudi okrog sebe, ponoči se spopada z najtemnejšimi trenutki same sebe.

Na teh dveh vsebinskih temeljih je avtorica ustvarila malo drugačno pripoved o življenju v psihiatrični ustanovi – delo brez diagnoz in skrbnih opisov terapij, pripoved, ki ne želi biti kritika zdravstva ali obravnave psihiatričnih bolnikov. Tokrat je prizorišče predvsem prostor zgodb. V opazovanju drugih ljudi so namreč na prvi pogled čudaška dejanja številnih oseb izhodišča različnih življenjskih zgodb, dogodkov in okoliščin, ki posameznike pogoltnejo v vrtinec človeške stiske, krize, duševne motnje ali bolezni, globoke notranje praznine, rane ali kaosa, ki upa na učinkovito strokovno pomoč, ki naj bi neznosno zapletenost bivanja napravila spet znosno. V številnih fragmentih zgodb stranskih oseb je avtorici zelo spretno uspelo združiti tragično in komično, tudi zgodba prvoosebne pripovedovalke Ane (ki samo sebe imenuje Malina) se  bralcem razkriva po drobcih, podoživljamo lahko Anine/Malinine trenutke depresije, samopoškodovanja, mutizma, razcepa osebnosti, splošnega svetobolja, nihanja med prostovoljno izoliranostjo in intenzivnim iskanjem človeških stikov in sočutja. Ano spoznavamo tudi skozi doživljanje oseb, ki jo obiskujejo.
Pripoved je svojevrstna hvalnica izpovedani in zapisani besedi, v delu je omenjenih ali citiranih kar nekaj knjig, Ana se odpove pobegu iz bolnišnice, ker jo zanima, kako se konča zgodba, ki jo je začela pripovedovati druga uporabnica psihiatričnih storitev.
Predvsem pa delo izpostavlja dejstvo, da ima vsako življenje, poleg (javno razkazujočih) svetlih, tudi (skrbno zamolčane) temne plati, da osnovna in naravna vsebina človeka niso zgolj zadovoljstvo,  uspešnost in sreča, pač pa tudi dvomi, občutek neizpolnjenosti, napačnosti, notranjega kaosa … da smo pod kožo čisto vsi (v kar avtorica z neprisiljenim humorjem vključi tudi zdravstveno osebje) tudi krhki in lomljivi.
Kratek roman, ki drzno ruši mit o obveznem zadovoljstvu in sreči in vrača osebnim intimnim ranam njihovo vrednost in individualnost.

Algoritem smrti

Pisatelj Boris Karlovšek se je ukvarjal z gospodarskim pravom, kasneje pa še s pisateljevanjem. Poznamo ga kot pisca mladinskih in kriminalnih romanov. Za te je našel navdih iz svojih pravniških izkušenj.

Miran Jurjec je računalniški genij, zaposlen kot profesor na fakulteti. Skupaj z najsposobnejšim študentom Andrejem Krpanom ustanovita izjemno uspešno računalniško podjetje, ki se ukvarja z umetno inteligenco. Nekdo od njiju umori Natašo, Miranovo ženo. Policija se znajde v težavah, saj umetna inteligenca zmore preslepiti vsakogar.

Ana Trošt je vodja sektorja za splošno kriminaliteto. Strokovnjakinja je na več področjih, kar pa pred sodelavci skriva. Je ljubiteljica teka in po tihem nezadovoljna s svojim osebnim življenjem. Končno se srečno zaljubi, toda v enega od osumljencev. Ji bo kljub temu uspelo ugotoviti, kdo je morilec? Da je vse še bolj napeto, se pojavijo Kitajci, ki želijo imeti program zase.

Lep dan za umor : potopisna kriminalka

Mojca Rudolf je plodovita vsestranska pisateljica (piše za otroke, mladino in odrasle) in uspešna samozaložnica, ki ljubiteljem kriminalk ponuja v branje prvo slovensko potopisno kriminalko. Njena 24. knjiga z živahno naslovnico vsebuje barvne fotografije, ki so bile posnete med 14. in 27. julijem 2023 na potovanju po Skandinaviji, ki se je tudi v resnici zgodilo.

Ta potopisni-kriminalni roman opisuje potovanje skupine slovenskih turistov, ki pod vodstvom dveh šoferjev in vodičke prepotujejo Skandinavijo z avtobusom. Njihova pot se začne v Mariboru in jih vodi od Hannovra v Köbenhavn, nato na Norveško, vse do Nordkappa, in nazaj proti jugu na Finsko in Švedsko. Pot po Skandinaviji se zaključi z vožnjo trajekta na Poljsko v Poznan, kjer se na zadnji večer potovanja zgodi nesreča.

Skozi potopis spoznavamo največje skandinavske turistične znamenitosti in občutimo razsežnost prostranega severa v brezkončnih poletnih dneh. Potopis je prepleten z življenjskimi zgodbami potujočih, ki so se na pot odpravili iz različnih vzgibov. Skozi popotovanje se razkrivajo in medsebojno zapletajo njihove življenjske zgodbe.

Nekateri odkrivajo skupno preteklost in iščejo priložnost za maščevanje starih krivic. Drugi imajo v okolju spokojnega severa dovolj časa za razmišljanje o smislu življenja in prehojeni življenjski poti. Izgleda, da jih ima nemalo tehten motiv za umor enega od potujočih.

Avtorica v napeto zgodbo vtke bistveno vsebinsko in strukturno določilo kriminalke, uganko, ki je v zadnjih desetletjih bolj zapletena. Končen razplet nam poda odgovore na trdnost motiva vsakega posameznika in jasen odgovor na vprašanje, kdo je žrtev. Vsaka življenjska zgodba se zaokroži in nam prinese odgovor na vprašanje, ali je bila smrt umor ali nesreča.