Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Talisman

Skrivnostni mladi junak v Iraku najde neznano fotografijo ženske. Pritrdi jo na tablo z namenom, da bi našla lastnika. Nihče je ne pogreša, zato jo marinec shrani v žep. Ob številnih bombnih napadih čudežno preživi z mislijo, da mu ta ženska rešuje življenje. Torej, je to talisman…? Ob prihodu domov se odloči poiskati skrivnostno osebo. Sledi fotografiji na hrbtni strani in prepešači dolgo pot do Severne Karoline. Ali jo najde, jo lahko bolje spozna, mu je res v Iraku reševala življenje? Pripoved se zaplete, ko za njegovo poizvedovanje izve njej bivši mož. Neznani ženski se marinec zdi zelo skrivnosten, a pošten in delaven človek. Se bo odnos med žensko in glavnim junakom uspešno razpletel in s tem zabrisal številne dvome iz preteklosti? Bo v ospredju vztrajnost in želja po ljubezni…? Bralec lahko to odkrije z zanimivim branjem romana ali s filmsko priredbo.

Belo se pere na devetdeset

Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.

V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, film je bil premierno predvajan na Sarajevskem filmskem festivalu.

Trije

Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojiti in obdržati samico. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbijanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«

Drevo brez imena

Roman Drevo brez imena je napeto arhivarjevo raziskovanje na osnovi prejetih erotičnih (pornografskih) zapiskov, ki so mu jih po vojni poslali zdomci iz Avstralije. Gre za nenavadno zgodbo o Janezu Lipniku, ki skozi spomine nekega serijskega ljubimca najprej odkriva njegovo posebno življenje, kasneje pa ga preteklost povsem posrka vase, da začne ves svoj čas preživljati v pisarni, v arhivu. To ga počasi iztrga iz realnosti, odmaknjeno zaživi v tujih memoarih. Prepletajo se dogodki iz njegovega otroštva, prve ljubezni, spomini na očetove travme in zločini iz druge svetovne vojne. Kot v transu hoče priti resnici do dna. Vedno natančneje se izrisuje, dobiva svoja imena in podobe. Zgodbe o ranjenih ljudeh, ki se postopoma luščijo skozi Lipnikovo neumorno raziskovanje, dobivajo pretresljivo podobo, spotoma pa razkrajajo njegovo življenje, ki tone v psiholoških globinah in blodni simboliki.

Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu. (str. 331)

Glas noči

V romanu Glas noči nam nezanesljivi pripovedovalec, mlad samski moški v drugi polovici svojih dvajsetih, Mirko Lampreht, posreduje fragmente svojega posebnega sveta. Skozi pripoved, razdeljeno na štiri dele (Jaz, Drugi, Svet in Duh), mu sledimo skozi različna delovna okolja, ki v njem sprožajo različne občutke ogroženosti. Mladega porodničarja dojemamo preko porodniških zapisnikov, prepojenih s porodničarsko terminologijo, kjer se pripovedovalec nenehno giba po ostrih robovih krhkosti življenja in medčloveških odnosov v ekstremnih situacijah. Kot mlad profesor se v sebi razsuje in ne zdrži pritiska razreda, poučevanja in kolegov iz zbornice, nato pripovedovalca srečamo pri opravljanju vzdrževalnih del v bolnišnici, kjer zataji pri opravljanju najpreprostejših opravil, in na koncu pri delu nočnega varnostnika, kjer ga njegova paranoja popolnoma premaga. Nič manj razpršen ni pripovedovalčev privatni svet. Poleg travm iz družinske preteklosti sledimo pripovedovalcu pri gojenju trave, nespretnem približevanju ženskam, osamljenosti, iskanju smisla v lastnem zmedenem svetu. Posebno mesto imata v besedilu tudi filozofija, predvsem Heglova (iz spremne besede Andreja Tomažina izvemo, da je bil celo naslov prve verzije romana Hegel in jaz) in latinščina, ki delujeta kot poslednja rešilna bilka, ki se ju razkrojeni pripovedovalec oklepa. Vendar kljub temu v besedilu ni čutiti nobene akademske zaprtosti. Nasprotno – z doživetimi opisi pripovedovalčevega intimnega sveta zavesti, njegovih strahov in groze ob spoznanju lastne drugačnosti, nam besedilo tenkočutno približa manjkrat ubesedeno, a kruto resnično in večkrat zamolčano ali nerazumljeno trpljenje soljudi, ki jih njihova drugačnost postavlja v posebno resničnost. Delo je avtorjev prvenec.

Izgubiti v štirih sekundah

K. A. Tucker, ki jo poznamo po romanih Deset kratkih vdihov, Ena majhna laž in Ujet ob njej, ponovno dokazuje svojo mojstrsko sposobnost ustvarjanja kompleksnih likov in napetih, čustveno nabitih zgodb. Slog pisanja je čuten in hkrati surov. S prepričljivimi dialogi, živahnimi opisi in ganljivimi trenutki vas bo držala na trnih do zadnje strani.

V knjigi Deset kratkih vdihov nas popelje v Miami, v enega najprestižnejših striptiz klubov, Penny. Cain je 29-letni zloglasni in poželjivi lastnik striptiz kluba, ki ga še vedno preganjajo spomini na kruto otroštvo, ko je zaradi drog in dolgov izgubil svojo družino. Zaveže se, da deklet, ki delajo zanj, ne bo nikoli izkoristil ali se z njimi romantično zapletel, in svojo obljubo je tudi držal. Vse dokler ni spoznal Charlie Rourke, privlačne mladenke, ki nujno potrebuje denar, da lahko pobegne od manipulativnega in objestnega očima.

Charlie se v striptiz klubu Penny zaposli z enim ciljem – zbrati dovolj denarja, da se reši spon svoje nevarne preteklosti. Cain, moški, ki je prisegel, da ne bo nikoli več ljubil, ne more zanikati svoje privlačnosti do Charlie. Medtem ko njuna strast raste, se nevarnosti okoli njiju stopnjujejo.

Cain si je pred leti prisegel, da bo za dekle, ki mu bo ukradlo srce, zapustil klub in spremenil svoje življenje. A kaj, ko si Charlie ne sme in ne more dovoliti, da bi ji nekdo prišel preveč blizu, saj bi bilo to preveč nevarno. Bo Cain pripravljen tvegati vse, da bi Charlie omogočil varno prihodnost, tudi če to pomeni soočenje z lastnimi demoni? Ali bo Charlie zbrala pogum, da zaupa moškemu, ki je prav tako ranjen kot ona?

Ljubljeni blaznež

Sedemnajstletna avtorica se zaljubi v briljantnega študenta v zadnjem letniku univerze, moškega, ki ve več kot njenih štiriinštirideset sorodnikov skupaj, razpreda misli o Sokratu in Platonu, zna na pamet odlomke iz Balzaca in Thackeraya in si požvižgava koncerte in fuge. Ko se po koncu njene srednje šole poročita, sanjarita o šestih otrocih in brezmejni sreči do konca njunih dni. Vendar se v zakonu kmalu pojavijo »oni«, moževi strahovi se stopnjujejo v preganjavico in paranoidno shizofrenijo. Avtorico spremljamo na poti od intimnega poloma med zakoncema, problemov z moževimi starši, ki snaho krivijo za sinovo spremenjeno stanje, moževega odklanjanja zdravljenja, številnih selitev v upanju na nov začetek življenja, socialne stigmatizacije, preko dragega institucionalnega zdravljenja vse do končnega obupa in tudi formalne ločitve. Vzporedno sledimo tudi razvoju mlade ženske, njenim zaposlitvam, notranji borbi za ohranitev lastne osebnosti, bolečinah ob spreminjanju ljubljenega partnerja, izgubi nerojenega otroka, tolažbi v branju in predvsem pisanju, ki postane tudi njen edini vir preživljanja. Iskrena in boleča pripoved o osmih letih zakona z duševnim bolnikom je avtobiografska. Po ločitvi si je avtorica ustvarila nov zakon, je mati dveh sinov in večkrat nagrajena mladinska pisateljica (Society of School Librarians International Award, Edgar Allan Poe Mystery Writers Award, Child Study Award…), napisala je približno 130 knjig in objavila več kot 2000 zgodb, zaslovela je predvsem z zbirko zgodbic o deklici Alice in psičku Shilohu, piše za otroke, mladino in odrasle. V njenem opusu izstopata edino teoretično delo The craft of writting the novel in avtobiografska izpoved Ljubljeni blaznež (Crazy love), knjiga, ki jo je napisala petnajst let po ločitvi. Delo, ki o boleči temi spregovori odkrito, občuteno in z veliko ljubezni.

Trainspotting

Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti edinburški (anti)junaki so narkomani, nenehno bežijo pred odgovornostjo in so brez kančka etične komponente v smislu: “ko si na doupu, te skrbi sam to, kje gauš staknu, ko nis več na doupu, te skrbi ful enih stvari.” Knjiga je napisana v slengu in prepredena s črnim humorjem, kjer olepšav ni. Na tak način se bralec lažje prepusti škotski narko sceni.

Po tem literarnem prvencu so posneli zelo uspešen film (1996.) Nadaljevanje knjige je roman Porno. Prav tako so posneli nadaljevanje filma z naslovom T2 Trainspotting (2017).

Spremno besedo je tudi vredno prebrati: Evo, jest sem se pa odloču, da nam izbral sam filma / Andrej Skubic: str. 353-359.

Mladi bogataš

Mladi bogataš je Fitzgeraldova pripoved o koščku na zunaj sijajnega časa, časa, v katerem so mnogi izgubili pristne vrednote in smisel človeškega obstoja. Anson Hunter je uspešen mlad moški, pripadnik bogatega sloja Američanov dvajsetih let 20. stoletja. Njegova družina, v kateri je še pet otrok, ima na voljo petnajst milijonov dolarjev premoženja. Pečat bogataša nosi vse od otroštva, občutek večvrednosti prav tako, odtisnjen je na njegovo čelo, sije mu iz oči in vztraja v duši. A v življenju obstaja poleg bogastva in vpliva, povezanega z njim, še nekaj – ljubezen. Paula Legendre. Dekle, ki je kljub družinskemu bogastvu resno in zna ljubiti. Anson kljub svoji moškosti, poslovnem uspehu, tudi priljubljenosti v prijateljskih krogih, ljubezni ni zmožen. Poln je arogance, vzvišenosti. To, da je vedno pripravljen pomagati prijateljem in celo rešuje njihove srčne in zakonske težave, kot da bi tudi o tem vse vedel, godi njegovemu egu. Ta se potrjuje tudi z uspehi na Wall Streetu ter s sijajem na neskončnih zabavah v premožnih hišah. Na zunaj je Anson konzervativen, uslužen, a v notranjosti razuzdan in brez sence prave empatije. Paula mu daje priložnost za priložnostjo, čaka nanj dolga leta, ko končno spozna, da Anson ni sposoben pravih in zrelih čustev. Ko ga končno zapusti, je Anson celo tako nečimrn, da krivdo za nesrečno ljubezen pripiše njej. Na koncu mu ostane spoznanje, da bi le s Paulo lahko bil resnično iskren. A Paule takrat ni več. Njeno ljubezen in zaupanje je grobo izrabil. Ko zmanjka tudi družinskega bogastva in prijatelji odidejo po svojih poteh, se Ansonov svet, svet bogataških veseljačenj in občutka večvrednosti, razblini. Pri tridesetih se osamljenost zažre vanj kot nikoli poprej. Ansonu, mlademu bogatašu, ki je prevzetno in vzvišeno gledal na svet okrog sebe, ostane le samopomilovanje, saj preskoka v drugačno razmišljanje in zavedanja sebe kot bitja, vrednega ljubezni, ni zmožen.

Postopoma zapuščati Misantropolis

Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.

Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti. (str. 142)