skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe

Irski pisatelj Bram Stoker (1847-1912) je leta 1897 izdal svoj najznamenitejši roman, strašljivo klasiko Drakula, ki je širšemu bralstvu predstavila lik ikoničnega vampirskega grofa iz Transilvanije, za časa svojega življenja pa je Stoker spisal še več romanov in tri zbirke kratke proze. Med slednje spada tudi Drakulov gost in druge nenavadne zgodbe (1914), ki jo je dve leti po pisateljevi smrti izdala Stokerjeva vdova Florence Balcombe.

Zbirka vključuje deset zgodb, s katerimi se Stoker predstavi kot mojstrski pripovedovalec temačnih in napetih zgodb, polnih nadnaravnih elementov, prepletanja sanj in resničnosti, večnih bojev med dobrim in zlim ter pristne gotske atmosfere. Naslovna zgodba predstavlja domnevno izvorno prvo poglavje romana Drakula in v ospredje postavi nenavadno srečanja med ikoničnim vampirskim grofom in naivnim Johannom, v Sodnikovi hiši spremljamo mladega študenta, ki se vseli v hišo s temačno preteklostjo, Indijanka postreže s pretresljivo zgodbo o maščevanju zaradi okrutnega uboja mačke, Skrivnost zlata, ki raste ponudi srhljiv vpogled v dekadentno življenje aristokracije,..

Dragocena zbirka enega od literarnih velikanov 19. stoletja.

Pariška knjižnica

 Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.

Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.

Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.

V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.

Poletje, v katerem te ni

Partnerja se nekega poletja odpravita na otok K., kjer naj bi preživela krasen dopust. Njuna zveza ni več to, kar je bila in upata, da se bosta ob morju, na divjih plažah in v miru hotelske sobe ponovno zbližala. Vendar se stvari zasukajo precej drugače. Pogovor ne steče, skupno bivanje in spanje je bolj muka kakor radost. Preteklost seže tudi na otok in tako po delih izvemo, kako se je njuna zveza sploh oblikovala, kakšna sreča je družila tri mlade fante v študentskih časih in kako je bilo po diplomi treba odrasti, najti službo, preživeti. Par, ki ga spremljamo, muči sedanja odsotnost tretjega. Ljubezenski trikotnik še vedno vztraja v njunih mislih. In željah. Morda bosta s potovanjem po preteklosti in v globino čustvenih vrtincev zmogla ugledati smisel in lepoto svoje zveze.

V romanu nas spremlja tudi realnost makedonske družbe, nasprotja v njej, revščina in bogastvo, dvoličnost moralnih vprašanj, vsekakor pa avtor z glavnimi in stranskimi liki kaže na oblikovanje osebnosti in iskanje identitete mladega človeka. Andonovski piše zgoščeno, poetično in je mojster intime literarnih likov.

Petar Andonovski je makedonski pisatelj mlajše generacije (rojen leta 1987). Leta 2008 je izdal pesniško zbirko, potem pa se je posvetil pisanju proze. Napisal je pet romanov, za roman Telo, v katerem je treba živeti je prejel nagrado makedonski roman leta, Strah pred barbari pa mu je prinesel Nagrado Evropske unije za književnost. Poletje, v katerem te ni je njegov prvi roman, preveden v slovenščino.

Lužinova obramba

Roman je pripoved o Alekseju Lužinu, ki ga spoznamo v družinski poletni rezidenci kot 10-letnega dečka s francosko varuško, sina edinca uveljavljenega pisatelja Lužina in zdravstveno nestabilne matere. Bolehen deček v nasprotju z očetovimi pričakovanji v šoli ne blesti in ne kaže nikakršnih talentov, je osamljen in žrtev medvrstniškega nasilja. Njegovo življenje se spremeni ob odkritju šaha. Po začetnih kontrastih oče prepozna sinov talent, otrok kmalu postane čudežni šahovski deček, ki se v očetovem spremstvu udeležuje šahovskih turnirjev in sčasoma odraste v mednarodno priznanega šahovskega mojstra.

Nabokovega kompleksnega protagonista spremljamo skozi številne notranje konflikte, težavno prepletanje šahovskega sveta in napornega življenja zunaj 64-ih belih in črnih polj, ki Lužina popolnoma posrkajo. Pripoved je podana skozi vsevednega pripovedovalca, ki občasno daje glas literarnim osebam. Časovno v pripovedi prevladuje kronološko zaporedje, to prekinjajo pogledi odraslega Lužina v lastno otroštvo in očetov pogled na sinovo otroštvo.

Delo ni zanimivo samo za ljubitelje šaha, pač pa za zelo širok krog bralcev. V romanu se namreč umetnost šaha prepleta z drugimi umetnostmi (literaturo pooseblja protagonistov oče pisatelj), zasledimo lahko tudi številne druge motive: družinska razmerja, odnosi med zakonci, problem mentorstva, odnos mati-sin, oče-sin, otroške travme … prevladujoč motiv pa je konflikt genij-svet. Nabokov piše živo, sočno, pripoved vsevednega pripovedovalca bogatijo številni dialogi.

Slovenska izdaja je ohranila avtorjev predgovor k angleškemu prevodu, predgovor, ki je enako sočen kot delo samo, v opisovanju ustvarjalnega procesa tudi zabaven. Tu Nabokov zapiše: Od vseh mojih ruskih knjig vsebuje in oddaja Lužinova obramba največ »toplote« […] Lužin se je namreč prikupil celo tistim, ki jim je šah španska vas in ki ne marajo nobene moje druge knjige.

Gotovo bo to veljalo tudi za slovenske bralce. Leta 2000 je bil po knjigi posnet tudi film The Luzhin Defence.

Carmilla

Irski pisatelj in urednik Josepeh Sheridan LeFanu (1814-1873) je najbolj slovel po svojih grozljivih kratkih zgodbah in skrivnostnih romanih, v katerih je mojstrsko prepletal temačno vzdušje in psihološko kompleksne like. Njegovo najbolj znano delo je novela Carmilla (1871), ki hkrati velja za klasiko t.i. vampirske literature, ki je bila v 19. stoletju še posebej priljubljena in je močno vplivala tudi na LeFanujevega rojaka Brama Stokerja pri snovanju kultnega vampirskega romana Drakula.

Novela se odvija konec 19. stoletja na avstrijskem Štajerskem. Glavna junakinja je mlada Laura, ki skupaj s svojim očetom in dvema guvernantama živi v odmaknjem gradu. Lauro že od malih nog preganja strašljiva vizija skrivnostne obiskovalke, ki se je neke noči pojavila v njeni sobi, dolgočasno življenje najstnice pa se ji obrne na glavo, ko se v bližini gradu pripeti nesreča, zaradi katere mora Laurin oče pod streho vzeti skrivnostno Carmillo, ki je na las podobna Laurini nočni obiskovalki iz otroštva. Med dekletoma se nemudoma splete tesna prijateljska vez, ki kmalu preraste v ljubezen, zaznamovano s Carmillino temačno skrivnostjo.

Magične živali. Grindelwaldova hudodelstva: izvirni scenarij

Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva je druga od petih pustolovščin izpod peresa J. K. Rowling, ki jo po vsem svetu poznajo po priljubljenih knjigah o Harryju Potterju. V prvem delu Salamander Scamander kot strokovnjak za magične živali v New Yorku leta 1926 povzroči zmedo, saj mu iz kovčka pobegne nekaj magičnih živali. Drugi del se dogaja leto pozneje in nadaljuje zgodbo po tem, ko je čarovniški kongres Macusa z njegovo pomočjo zajel mogočnega zlega čarovnika Gellerta Grindelwalda. Ta je ušel iz zapora, kot je napovedal, in začel zbirati privržence. Rad bi ustvaril rod čistokrvnih čarovnikov, da bi zavladal vsem nemagičnim bitjem. Vendar je tu Albus Dumbledore, Grindelwaldov brat po krvni prisegi, ki prosi za pomoč Salamanderja Scamandra, svojega nekdanjega študenta, da ustavita Grindelwalda. Boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlom, se stopnjuje in se bo gotovo nadaljeval v tretjem delu. Po scenariju je bil leta 2018 posnet istoimenski film. Leta 2020 je knjiga prejela nagrado Zlata hruška za kakovostno mladinsko literaturo.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Odpor: po resnični zgodbi mlade članice nizozemskega odporniškega gibanja

Wilma Geldof je dolga leta delovala na področju duševnega zdravja in v Svetu za zaščito otrok na Nizozemskem. Od leta 2011 se v celoti posveča pisanju, je tudi kolumnistka in učiteljica pisanja. Doslej je izdala že 12 knjig, biografski roman Odpor pa je nizozemska pisateljica napisala že leta 2018 in je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba temelji na resničnih dogodkih in govori o najmlajšem nizozemskem dekletu, ki se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškem gibanju. Avtorica je med pisanjem romana večkrat obiskala tedaj 91-letno Freddie Oversteegen in zapisala zanimivo življenjsko zgodbo. Spomladi leta 1940 se je Hitler obrnil proti zahodu in pred napadom na Francijo je moral zasesti tudi Nizozemsko, ki mu je stala na poti. Ko se je nizozemska predala, so Nemci nad prebivalstvom izvajali pritisk, najbolj na udaru so bili seveda judje. Cilj vseh je bil preživeti vojno. Takrat šestnajstletna Freddie in njena sestra Truus sta se odločili, da se priključita odporniškemu gibanju, kjer sta bili najmlajši članici. V romanu je predstavljeno nekaj njunih akcij, vendar vse žal niso bile uspešne. Srečata se z izgubo, tegobami vsakdana in hudo lakoto. Velikokrat sta se spraševali tudi o smiselnosti odpora, ki ni imel učinka in terjal veliko žrtev. Kljub vsemu sta vztrajali in uspelo jima je preživeti. Knjiga je namenjena mladim, starejšim od 14 let, a ker gre za tematiko druge svetovne vojne, knjigo priporočam vsem, ki jih to obdobje zanima.

Internat

Roman Internat ukrajinskega pisatelja in pesnika Serhija Žadana se odvija leta 2015 na vrhuncu vojne v Donbasu. Dogajanje je omejeno na tri zimske dneve, ko mora Paša spraviti svojega 13 – letnega nečaka Sašo iz internata, ki je pogosta tarča napadov. Dvojica se mora vrniti domov, toda izkaže se, da je pot do tja vse prej kot preprosta; oboroženi spopadi med paravojaškimi skupinami, eksplozije podtaknjenih min, mesto, od katerega so ostale zgolj ruševine in ljudje, katerih se loteva obup in želja po bodisi koncu vojne bodisi čimprejšnji (in karseda neboleči) smrti.

Internat je roman, ki si za izhodišče vzame resnično vojno, vendar pa ta ni v prvem planu; Žadana bolj kot opisovanje vojnih grozot zanimajo pretresljivi portreti ljudi, ki jih je prizadela vojna in s kakšnimi občutki so se prisiljeni soočiti v grozljivem boju za preživetje.

Otroci

Milena Marković je srbska pesnica, dramatičarka, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica. Na slovenskih gledaliških odrih so bila doslej uprizorjena štiri njena dramska besedila, Otroci pa je njeno prvo knjižno delo, prevedeno v slovenščino. Označimo ga lahko kot roman (v verzih) ali (dramsko) pesnitev. Gre za izpoved ženske po imenu Milena, ki zelo neposredno, brez olepševanja niza izseke iz svojega življenja. Ker pripovedovanje ne sledi kronologiji posameznih dogodkov, temveč ves čas preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in včasih tudi prihodnostjo, se zgodba pred nami sestavlja postopoma. Prvoosebno pripovedovalko spoznavamo v različnih življenjskih obdobjih, skupaj z njo pa tudi njeno družino ter širše okolje in družbo. Spremljamo jo kot otroka (deklico, hčerko, vnukinjo), najstnico, študentko, partnerico, ženo, mater, mačeho, umetnico …, ki išče samo sebe, svoj prostor na svetu, hrepeni po ljubezni in svobodi. Lirični, poetični način pisanja je v velikem kontrastu z vsebino, ki je zaznamovana z odtujenostjo, nasiljem, travmami, toksičnimi odnosi, duševnimi stiskami, tesnobo, boleznijo … Glavna tema dela je otroštvo, vendar avtorica ne piše samo o tem, kako najzgodnejše obdobje in družinsko okolje vplivata na naše kasnejše življenje, temveč pokaže, da tudi ko smo odrasli, še vedno ostajamo otroci oziroma nikoli popolnoma ne odrastemo, saj smo tudi kot “zreli” ljudje pogosto negotovi, nevedni in delamo napake. Avtobiografsko oziroma avtofikcijsko pisanje Milene Marković je iskreno, boleče in pretresljivo in bralca nikakor ne pusti ravnodušnega. Besedilo je zapisano brez ločil in velikih začetnic, posamezne izseke oziroma kitice pa je mogoče brati tudi kot pesmi. Avtorica je za delo prejela nagrado NIN za najboljši roman leta 2021.