Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Konec panka v Helsinkih

Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.

Radost pisanja

Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«

V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.

Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.

Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.

V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)

Otroka peščenega planeta

Tretji del serije o peščenem planetu ponuja popolnoma drugačen pogled na življenjski prostor vladajoče rodbine Atreides, na čelu katere je regentka Alia, Paulova sestra, njena tesna sodelavca pa sta Stilgar in princesa Irulan, uradna Paulova soproga. Manipuliranje s podnebnimi procesi ter skrb za ekologijo sta predstavljena nadvse inteligentno. Preseneti nas slutnja zlovešče prihodnosti, ki se zdi logična posledica sedanjih dejanj. Ogrožen je obstoj puščavskih črvov, hkrati z njimi pa tudi melanže, ki omogoča doseganje višjega stanja zavesti, podaljšuje življenje ter razširja miselne in nezavedne procese. Devet let po odhodu slepega Paula Atreidesa v puščavo, od koder se ni vrnil, spremljamo njegova otroka, dvojčka Leta II. in Ghanimo, ki jima grozi podobna usoda. Rojena sta bila z izkušnjami, védenjem in spomini prednikov nešteto generacij nazaj, kar ju dela posebna, kot bi bila odrasla, ujeta v otroškem telesu. Srhljivo in hkrati vznemirljivo se nam razkriva evolucija človeštva, še posebej razvoj nepredstavljivih fizičnih in mentalnih sposobnosti, po drugi strani pa nas žalostijo hladni odnosi ter pomanjkanje čustvene povezanosti med družinskimi člani. Ti dajejo prednost drugim ciljem, predvsem politiki, intrigam, veri, drogi in hlepenju po oblasti.

Ko je Frank Herbert leta 1976 končal tretji del serije, je ta postala najbolje prodajano znanstveno-fantastično delo. Nominirana je bila za nagradi Locus in Hugo. Frank Herbert je napisal še tri nadaljevanja, serijo je zasnoval v šestih delih, sin Brian Herbert pa je skupaj s Kevinom J. Andersonom po očetovih zapiskih, najdenih desetletje po njegovi smrti, napisal še serijo predzgodb in nadaljevanj. Leta 1984 je bil posnet film, leta 2000 tv mini serija, leta 2003 pa filmska mini serija, ki je vsebinsko zajela 2. in 3. knjigo. Jeseni 2021 pričakujemo na novo posneto filmsko adaptacijo, ki ji bodo sledila nadaljevanja.

Nebesna telesa

V Nebesnih telesih se prvič srečamo s prevodom knjige omanske avtorice v slovenščino. Nastala so izpod peresa Džohe Alharti in bila leta 2019 ovenčana s prestižno bookerjevo nagrado, doslej prvič podeljeno arabskemu literatu. Ogrodje romana sestavljajo posamezna poglavja, poimenovana po osebah iz razpršene, nekronološko zasnovane pripovedi. V ospredju so ženski liki iz vasice Alavafi, tri sestre, Maja, Asma in Havla, godne za možitev, vsaka s svojimi prioritetami in pričakovanji o zakonski zvezi. Močan vtis bralcu pustijo lepa beduinka s privlačno močjo lune ter usode ostarelih in zapuščenih suženj. Če njihovi otroci želijo pretrgati okove in oditi, so same ostale ujete v trdno vcepljena prepričanja o podrejenosti gospodarjem, ki so jim namenile vse svoje življenje. Dogajanje v romanu je postavljeno v okvir omanske družbe, v kateri se nakazuje prelom s tradicijo in pot v modernejšo dobo. Na eni strani je Alavafi, zlit s puščavo, kjer še vedno vladajo džini, uroki, stari običaji, na drugi strani napredno mesto Muškat, ki za ženo pomeni možnost osvobajanja v pridobivanju znanja, pri čemer pa naj bi kot nebesno telo krožila po orbiti, ki jo je začrtal mož. Zaznavamo lahko bodisi uklonitev bodisi ženin tihi upor, čeprav morda samo z imenom London za prvorojenko. Ali v vztrajanju pri lastni izbiri, četudi se kasneje izkaže, da ta ni bila prava. Če se družba na nek način poslavlja od preteklosti, pa so pri vseh osebah, ki jim sledimo v romanu, ravno spomini tisti, ki preganjajo in budijo tesnobo, vsled tega “se njihovo življenje deli na dva dela, kakor noč in dan, tisto, ki ga živijo, in tisto, ki živi v njih”.

Tujka

Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.

Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]

Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.

Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.

Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.

Osvajalec. Gospodarji loka

Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.

Kurji pastir

Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.

Rojstvo Venere

Roman, kot pove že sam naslov, nas popelje v renesančne Firence v 15. stoletje. To obdobje pogosto povezujemo z razcvetom umetnosti – in prav ta usodno zaznamuje življenje junakinje Alessandre Cecchi. Je najmlajša hči bogatega tekstilnega trgovca, povprečnega izgleda, vendar neizmerno bistra in razgledana. Ko v družinski kapeli spozna slikarja in preko njega slikarsko umetnost, si želi samo še slikati. Vendar je za žensko tistega časa to nezaslišano, njena usoda je poroka, ki je hkrati tudi dobra kupčija.

Roman je izredno zanimiv tudi zaradi širšega družbenega dogajanja, saj v tistem času, po smrti Lorenza de Medicija, v mestu (straho)vlada dominikanski reformator Girlamo Savonarola s svojimi purističnimi nazori in militantnim nadzorom javnega življenja.

Alessandra se zaljubi v slikarja, vendar to nesojeno ljubezen prepreči njen zlovoljni brat Tomaso in jo priporoči v zakon s premožnim Cristoforom.

Knjiga je napisana kot Alessandrini spomini in jo spremlja vse do njene smrti. Kljub temu da ne gre za zahtevno branje, je izjemno zanimiva z vidika burnih zgodovinskih okoliščin in še bolj z vidika močne, inteligentne in nadarjene ženske, ki ji družbene okoliščine niso najbolj naklonjene.

V visoki travi

Ime slovenske pisateljice Gabriele Babnik po navadi tematsko povezujemo z Afriko. Je prejemnica več nagrad – za prvenec Koža iz bombaža, za roman Sušna doba nagrado Evropske unije za literaturo ter Stritarjeve nagrade. Z romanom V visoki travi nas prestavi na slovensko podeželje, v povprečen slovenski dom. Skozi perspektivo prvoosebne pripovedovalke, Lidije, sledimo njenemu življenju vse od mladostnih let, dokaj travmatičnega otroštva, poroke, dela v tekstilni tovarni, neposrečenega zakona in tako naprej.

Presenetljiv in svež je ravno ta prvoosebni pogled na dokaj povprečno, nezanimivo življenje. Babnikova da glas ženski, katere življenje se vrti okrog družine, gospodinjstva in ki je na prvi pogled zelo enolično, da bi lahko napisalo roman. Vendar se pravo, kruto, krvaveče in utripajoče življenje odvija v notranjosti pripovedovalke: “In čeprav bi se morala smejati, jočem. Vem, da bo to stvari samo še poslabšalo, toda le tako lahko sprejmem tisto, kar sem. In živim zato, da bi jemala, ne da bi dajala. Pozabljala, ne da bi se spominjala.” (str. 159)

Presenetljivo, pretresljivo in mojstrsko napisano branje.