Pesniška zbirka slovenke Dane Ivančič, pospremljena z njenimi lastnimi ilustracijami in spremno besedo Slavice Mlekuž, predstavlja okno v notranji svet pesnice iz Bovca. Skozi 38 pesmi in 32 haiku-jev avtorica bralce popelje v lastne misli. Knjiga poezije je razdeljena na 5 delov, vsak pa predstavlja iskro avtoričinega razmišljanja o življenju, veri, ljubezni in notranjem jazu, ki je edinstven vsakemu posamezniku.
Bralec se sooči s počutji pesnice, ki jih predstavi v ciklu enega leta oz. štirih letnih časov. Na trenutke upajoča, avanturistična in na druge melanholična, se avtorica sprašuje o skrivnostih življenja. Skozi Križpotja se čustvom pridružijo verski elementi, z prošnjami in hrepenenjem po dobrem in večnem ter vselej prisotnem Bogu. Pesnica skozi metafore prikaže črno in depresivno situacijo, kjer pa ji On predstavlja večno luč na koncu tunela. Spoznanja o življenju dosežemo le tako, da iščemo samega sebe. Želja po raju in miru se v Poteh prepleta s spoznanjem, da je življenje, ki nam je dano, dar in kar si ter kar imaš, tekom časa na tem planetu daruješ naprej. Bralec se potopi v občutke radosti, romantične in materinske ljubezni, obdane s cvetovi poletja. Življenje pa ni le sreča in rožice, temveč je prisotna tudi bolečina ob izgubi ljubljene osebe in žalost. Pripadanje naravi. Cvetoče rastline, jokajoče drevo. Haiku je japonska pesniška oblika iz sedemnajstih zlogov, s katerimi avtorica v zadnjem delu knjige prikazuje prebliske lastnih čustev skozi življenje in njene misli. Zbirka pesmi je lahkotno branje z globokim vpogledom v glavo ženske, ki je spretno prenesla svoje misli na papir. Za najboljši užitek ob branju je priporočljiva skodelica čaja in žarki jutranjega sonca.
Dana Ivančič se je rodila v Bovcu – v enem izmed treh src zgornje Posoške doline. Skozi življenje je nabirala dragocene izkušnje in izpopolnjevala mnoge spretnosti, ki so ji omogočile kupec priložnosti. Svoje veselje do ustvarjanja je izživljala v različnih prostočasnih dejavnostih, vse od petja v zboru pa do zbiranja folklorne dediščine. Ena izmed teh dejavnosti je bila tudi literarno ustvarjanje, prvi večji produkt tega pa je bila prav zbirka Gozd iz besed. Svoja dela je pred tem redno objavljala na različnih literarnih večerih, natečajih in v zbornikih, kot so V zavetju besede (2004), Korenine sveta (2012) in Zbrano na kup (2016). Ena izmed njenih pesmi, Emavs, je zmagala na mednarodnem literarnem natečaju Kal v poeziji leta 2004. Knjiga je bila leta 2023 dodana v izbor kakovostnega leposlovja in poezije “Primorci beremo”.
V drugem romanu hrvaškega pisatelja in dramaturga Dina Pešuta spoznamo prvoosebnega protagonista, ki je nezadovoljen s svojo družinsko, poklicno in stanovanjsko situacijo in nasploh z življenjem na Hrvaškem, od koder so se številni prijatelji srečno odselili, sam pa se je iz tujine vrnil še bolj nesrečen kot prej.
Mladi intelektualec, nenadoma obremenjen še z očetovo boleznijo, se sicer sooča s težavami, ki so znane tudi drugim milenijcem: negotovost življenja v najemu, občutek zaostajanja za vrstniki, ki že imajo kariere in otroke, mizerno plačana zaposlitev izven svojega področja študija, potreba po (na videz nedosežni) izpolnitvi potencialov, banalno preigravanje vsakdana, nenazadnje pa tudi skrhani, zvodeneli odnosi s starši, ki niso več najmlajši in jih začenjajo pestiti zdravstvene težave in razna obžalovanja na robu medgeneracijskega prepada.
Zavetišče je distopični roman, ki bi ga lahko le pogojno uvrstili med fantastiko, saj je celotna zgodba zelo prizemljena in na žalost tudi realno mogoča. V svetu, kjer je smrtonosni virus pomoril večino prebivalstva, nekaj preživelih imunih ter neokuženih ‘normalnih’ pa je med sabo v vojni, je življenje podobno prizorom iz filma Pobesneli Max. Oče z dvoletnim sinom se iz mesta poskuša prebiti v divjino, saj pozna dobro založeno samotno kočo, kjer bosta lahko živela v miru. A na poti ju čaka nešteto preizkušenj, kajti človeška neumnost in zloba kljub veliki katastrofi še vedno ne poznata meja. Medtem očeta ves čas preganja temna skrivnost, ki se v presenetljivem preobratu razkrije šele v drugem delu romana. Gre za odlično psihološko dramo, ki se dotika mnogih aktualnih tem, kot je večno agresivno deljenje na ‘naše’ in ‘njihove’, sprejemanje odgovornosti, sebičnost in brezpogojna starševska ljubezen na preizkušnji. Avtorjevo mojstrstvo pa ne tiči toliko v sami izvirnosti tematike, ampak v odlični izvedbi in zaključku tega romana, ki bi lahko bil tudi prepričljiv scenarij za film.
V odročni vasici sredi slovenskih gozdov se v posebni ustanovi znajde skupina mladih posameznikov, ki imajo nadnaravne sposobnosti branja misli in vstopanja v tuje možgane, premikanja stvari na daljavo ter celo lebdenja. Prav te so jih, poleg njihovih kriminalnih dejanj v preteklosti, pripeljale do skupnega bivanja v ustanovi, ki želi njihovo nadnaravnost odpraviti in jim tako pomagati vrniti se v vsakdanje življenje, kjer bodo enaki ostalim ljudem. Brezimenski glavni junak je po spletu dogodkov prisiljen vstopiti v ustanovo, kjer pa ga izolacija in omejeno zapuščanje stavbe kmalu pripeljeta do snovanja načrta pobega z drugi stanovalci. Potegne jih v serijo dogodkov, kjer poskušajo ugotoviti, kdo nadzoruje njihovo situacijo in kako pobegniti iz kraja, ki jim tega ne dopušča.
S kratkimi poglavji, črno-belimi ilustracijami Domena Gazvode in Tanje Seimon ter spremno besedo Gašperja Troha je roman z osrednjo tematiko o skupnosti brez prostora za drugačnost literarna uspešnica pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode. Delo, v katerem nas sanje in spomini literarnih oseb popeljejo iz sedanjosti v preteklost in nazaj, predstavlja zgodbo, kjer bralec skozi scene trenutne realnosti in spominov poskuša razvozlati situacijo, v kateri se je znašel glavni junak. Ponuja nam vstop v možgane brezimenskega fanta, kjer pa si prostor delimo z njegovim prijateljem. Kljub temu, da ima roman nadnaravne elemente in se dogaja primarno v sedanjosti, a s spomini posega tudi po bližnji preteklosti, zgodbi ni težko slediti in razumeti. Gre namreč za krajše delo, ki bralca takoj potegne v sprva počasno, nato pa vedno bolj hitro odvijajočo se zgodbo in ga nato na koncu preseneti z nenavadnim in nepričakovanim zaključkom.
Roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo je bil leta 2008 nominiran za Kresnikovo nagrado in nato leta 2009 vključen v knjižni seznam Primorci beremo.
Prvenec mlade Američanke Kate Elizabeth Russell je v ZDA ob izidu leta 2020 predvsem zaradi svoje domnevne kontroverznosti dvignil veliko prahu, saj naj bi bil plagiat nekaj let prej izdanih spominov Excavating (Izkopavanje) W. C. Ortiz. Pozornost si ta roman vsekakor zasluži. Sprva petnajstletna, pozneje starejša Vanessa pripoveduje zgodbo o ljubezni, strasti, izdajstvu …, bralec bere zgodbo o zlorabi, manipulaciji, lažeh, poniževanju, naslajanju … Gre za študijski primer patološkega, čeprav že arhetipskega razmerja med profesorjem književnosti in učenko. Obširni roman učinkuje literarno korektno, reference iz literature, med drugim tudi iz Lolite, poudarjajo premišljeno pisanje, roman je zelo berljiv, neodložljiv, vsebinsko pa je preprosto izvrsten v verodostojnem prikazu manipulativnega seksualnega razmerja in njegovih posledic v nadaljnjem življenju zlorabljenega dekleta. Seveda ne gre za plagiat – zgodbe o razmerju med profesorjem in dijakinjo so običajno le avtentične variacije na isto žalostno temo, temo spolne zlorabe. In prav zaradi prepričljive verodostojnosti je lahko uporaben tudi v biblioterapevtske namene: pripoved ne popolnoma zanesljive pripovedovalke lahko prinese kak nepredviden uvid v lastno življenje angažiranega bralca.
Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.
Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.
Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«
V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.
Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.
Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.
V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)
Tretji del serije o peščenem planetu ponuja popolnoma drugačen pogled na življenjski prostor vladajoče rodbine Atreides, na čelu katere je regentka Alia, Paulova sestra, njena tesna sodelavca pa sta Stilgar in princesa Irulan, uradna Paulova soproga. Manipuliranje s podnebnimi procesi ter skrb za ekologijo sta predstavljena nadvse inteligentno. Preseneti nas slutnja zlovešče prihodnosti, ki se zdi logična posledica sedanjih dejanj. Ogrožen je obstoj puščavskih črvov, hkrati z njimi pa tudi melanže, ki omogoča doseganje višjega stanja zavesti, podaljšuje življenje ter razširja miselne in nezavedne procese. Devet let po odhodu slepega Paula Atreidesa v puščavo, od koder se ni vrnil, spremljamo njegova otroka, dvojčka Leta II. in Ghanimo, ki jima grozi podobna usoda. Rojena sta bila z izkušnjami, védenjem in spomini prednikov nešteto generacij nazaj, kar ju dela posebna, kot bi bila odrasla, ujeta v otroškem telesu. Srhljivo in hkrati vznemirljivo se nam razkriva evolucija človeštva, še posebej razvoj nepredstavljivih fizičnih in mentalnih sposobnosti, po drugi strani pa nas žalostijo hladni odnosi ter pomanjkanje čustvene povezanosti med družinskimi člani. Ti dajejo prednost drugim ciljem, predvsem politiki, intrigam, veri, drogi in hlepenju po oblasti.
Ko je Frank Herbert leta 1976 končal tretji del serije, je ta postala najbolje prodajano znanstveno-fantastično delo. Nominirana je bila za nagradi Locus in Hugo. Frank Herbert je napisal še tri nadaljevanja, serijo je zasnoval v šestih delih, sin Brian Herbert pa je skupaj s Kevinom J. Andersonom po očetovih zapiskih, najdenih desetletje po njegovi smrti, napisal še serijo predzgodb in nadaljevanj. Leta 1984 je bil posnet film, leta 2000 tv mini serija, leta 2003 pa filmska mini serija, ki je vsebinsko zajela 2. in 3. knjigo. Jeseni 2021 pričakujemo na novo posneto filmsko adaptacijo, ki ji bodo sledila nadaljevanja.
V Nebesnih telesih se prvič srečamo s prevodom knjige omanske avtorice v slovenščino. Nastala so izpod peresa Džohe Alharti in bila leta 2019 ovenčana s prestižno bookerjevo nagrado, doslej prvič podeljeno arabskemu literatu. Ogrodje romana sestavljajo posamezna poglavja, poimenovana po osebah iz razpršene, nekronološko zasnovane pripovedi. V ospredju so ženski liki iz vasice Alavafi, tri sestre, Maja, Asma in Havla, godne za možitev, vsaka s svojimi prioritetami in pričakovanji o zakonski zvezi. Močan vtis bralcu pustijo lepa beduinka s privlačno močjo lune ter usode ostarelih in zapuščenih suženj. Če njihovi otroci želijo pretrgati okove in oditi, so same ostale ujete v trdno vcepljena prepričanja o podrejenosti gospodarjem, ki so jim namenile vse svoje življenje. Dogajanje v romanu je postavljeno v okvir omanske družbe, v kateri se nakazuje prelom s tradicijo in pot v modernejšo dobo. Na eni strani je Alavafi, zlit s puščavo, kjer še vedno vladajo džini, uroki, stari običaji, na drugi strani napredno mesto Muškat, ki za ženo pomeni možnost osvobajanja v pridobivanju znanja, pri čemer pa naj bi kot nebesno telo krožila po orbiti, ki jo je začrtal mož. Zaznavamo lahko bodisi uklonitev bodisi ženin tihi upor, čeprav morda samo z imenom London za prvorojenko. Ali v vztrajanju pri lastni izbiri, četudi se kasneje izkaže, da ta ni bila prava. Če se družba na nek način poslavlja od preteklosti, pa so pri vseh osebah, ki jim sledimo v romanu, ravno spomini tisti, ki preganjajo in budijo tesnobo, vsled tega “se njihovo življenje deli na dva dela, kakor noč in dan, tisto, ki ga živijo, in tisto, ki živi v njih”.
in nato