Odkritje počasnosti
Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Štefan Vevar |
Spremna beseda |
Štefan Vevar |
Ključne besede | 19. stoletje |
Počasni nikoli ne izgublja časa.
Pisatelj se v romanu naslanja na življenjepis britanskega polarnega raziskovalca Johna Franklina (1786 – 1847). Vendar je vsebina še veliko več kot zgolj nizanje resničnih in izmišljenih dogodkov na njegovi življenjski poti. Nadalny se poglobi v psiho človeka, ki je bil v otroštvu zaradi svoje počasnosti in nerodnosti tarča posmeha vrstnikov in zaničevanja odraslih. Z vztrajnostjo, nekaj pa tudi zaradi srečnih naključij, se mladi Franklin nauči strategij, ki mu omogočajo desetletno preživetje in celo uveljavljanje v vojni mornarici. Predvsem pa v tem času spozna vso nečlovečnost vojaških spopadov in sklene, da vojak ne bo nikoli več. Nadaljevanje življenja posveti svoji veliki strasti, to je iskanju severnega prehoda med Atlantikom in Pacifikom. Na raziskovalnih ekspedicijah, ki jih vodi, postane njegova počasnost občudovanja vredna sposobnost natančnega opazovanja, premišljenega sklepanja in modrih odločitev. Predvsem pa je Franklin v polarni divjini z njenimi avtohtonih prebivalcih odkril deželo, kjer čas ni nikoli priganjal.
Poleg zgodbe dostojanstvenega pomorščaka, ki je v času svojega življenja izstopal s pravičnostjo in humanostjo, je roman slikovit opis razmer zgodnjega kapitalizma in razvijajoče industrializacije. Svetu tehnologije, v katerem je hitrost eno ključnih meril uspešnosti, Franklin zoperstavi svoj sistem delovanja, s katerim ostaja zvest samemu sebi. Zato je roman še kako aktualen tudi za današnji čas, ko naglica vse bolj obvladuje naša življenja. Priporočeno je počasno branje s pozornostjo na številne detajle.
Objavljeno: 31.05.2024 18:56:27
Zadnja sprememba: 05.06.2024 12:20:32
Poveljnik sem in glede tega ne bom dopustil nobenega dvoma, še najmanj pri samem sebi. Moji hitrosti se morajo, ker je napočasnejša, prilagoditi vsi drugi. Šele ko je v tem pogledu zagotovljeno spoštovanje, se lahko povrneta gotovost in pozornost. Sam sebi sem prijatelj. Resno jemljem, kar mislim in občutim. Čas, ki ga porabim za to, nikoli ni zapravljen. Isto priznam tudi drugim. Za nestrpnost in strah se, če je le mogoče, ne kaže meniti, panika pa je strogo prepovedana.
(str. 167)