Zrcalka. Knj. 3, Spomin Babilona

Poletno zatišje, ko nas večina vendarle prestavi na nižje obrate, je tudi priložnost za branje napetih zgodb, ki pa začuda na večino delujejojo pomirjujoče. In občutek imam, da želi biti to tudi eno od sporočil navdušujočega, fantazije polnega branja tretjega dela popularne tetralogije Zrcalka. Vsi ljubitelji, ki so že prebrali prva dva dela, zdaj že vedo, da v času dogajanja zemeljska obla ne obstaja več. Že pred stoletji, ob velikem vojaškem spopadu, je prišlo do raztrganja in posamezni deli našega starega sveta zdaj lebdijo v praznini, ločeni drug od drugega z neskončnimi razdaljami. Vsak od teh odtrganih delov, tako imenovani obok, je pod zaščito nesmrtnega družinskega duha, ki ima neko posebno moč. Pisateljica pri njihovem poimenovanju zajema iz različnih mitoloških izročil. Tudi osrednja lika, Ofelija in njen zaročenec Thorn, sta postala že prav mitični par, ki v svojem odnosu preigrava vse registre romantične ljubezni in sta po odzivih, ki jih je zaslediti na internetu, segla do srca širokemu krogu bralcev/bralk. Če se v prvih dveh delih glavna junaka in številni spremljajoči liki med neskončnimi spletkami gibljejo po ledeno mrzlem in slepil polnem oboku Pol, se v trejem delu dogajanje preseli na kozmopolitski obok Babilon. Ta je nekakšna mešanica družbe s totalitarno ideologijo nenasilja, fantazijsko visoko tehnologijo, močno izraženo diferenciacijo med avtohtonimi prebivalci in priseljenci z drugih obokov, vse skupaj pa je začinjeno s pridihom biblične Stare zaveze. Še posebaj, ko se med vedno novimi zapleti izkristalizira, da je gonilo vsega vprašanje poslednje resnice, Boga in še bolj skrivnostnega Drugega. Spretna pisateljica poskrbi, da zagonetna vprašanja dobijo odgovor s človeško podobo skrito v velikanski knjižnici, ki hrani “spomin sveta”.