Žalostni tiger

Neige, najstarejšo od štirih otrok revnih zakoncev v obnove potrebni podrtiji, očim pri sedmih letih začne spolno zlorabljati in nato posiljevati do približno štirinajstega leta. Nikoli ga ni sprejela za svojega očeta, kot ga je njena sestra, nikoli se nista ujela, ni mu naklonila ljubezni – kaj pa naj bi storil drugega, da bi jo vsaj tako lahko obvladoval, posedoval, si jo podjarmil? Kaj ni nasilje morda le vrsta moške obrambe? Nenazadnje očim svojih dejanj pred sodnikom niti ne bi priznal, če ne bi menil, da je žrtev pravzaprav on. Avtorica pred bralcem sistematično razpira tabuizirani svet spolnih zlorab otrok, za katerega se rajši delamo, da ga ne vidimo in ne obstaja; sočustvujemo z žrtvami, a bi raje videli, da se ne bi izpostavile in uničile “tistega prej”, tistega “vse je v redu”, čeprav je bilo “v redu” samo za nas, ki/ker nismo vedeli. Je lažje brati Lolito kot zgolj ljubezenski roman? Je lažje ne pomisliti, zakaj je nek pisatelj na tak in tak način pisal o otrocih? Francoska pisateljica Neige Sinno svojo zgodbo predstavi dokumentaristično, ne le z dodanimi fotografijami in skenogrami, temveč tudi s številnimi odmiki, pomisleki, ponovitvami in osvetlitvami iz čim več zornih kotov. Da bi razumela, da bi razumeli mi? To se sprašuje tudi sama.

Je Žalostni tiger še en biografski roman o posilstvu? Ne gre za zgolj avtobiografijo, popis avtoričinega življenja, temveč za avtofikcijsko analizo (incestnega) posilstva samega. Mozaik dogodkov iz otroške in odrasle dobe se sestavlja sproti in izven časovnega reda, prav tako na koncu ne dobimo celote. Delčki zgodbe se skupaj s številnimi primeri iz književnosti, esejev in člankov (ki so vsi ustrezno citirani in navedeni na koncu knjige) prepletajo z avtoričinim razmišljanjem o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo – njej, njenemu očimu, preostali družini, sovaščanom, novinarjem, drugim otrokom s podobno zgodbo, drugim posiljevalcem, oči zakrivajočim zanikovalcem, nenazadnje bralcem in drugim interesentom za tovrstno vsebino. Zakaj o tem sploh pisati? Avtorica se nenehno vrača k smiselnosti tega početja, med drugim zato, ker je tovrstnih izpovedi tako in tako vedno več, pa tudi zato, ker je na svetu po njenem toliko hujšega – “ne morem primerjati kleti svojega otroštva s taboriščno celico v Auschwitzu”, knjiga “ne more seči dlje od osebnega samoizpraševanja ali moje biografije, […] da bodo bralci in bralke iz nje luščili posamezne delce in jih nato uporabljali zunaj izhodiščnega konteksta. Moje besede bodo interpretirane, izmaličene, blodile bodo po svoje.”

Avtorica se izpostavi, ker se lahko. Vedno bo žrtev, četudi so se posilstva že davno končala, vedno bo v sebi deklica, ki jo je očim več let posiljeval iz razlogov, ki njegovih dejanj ne morejo opravičiti. Morda ni imel namena škodovati nikomur drugemu, toda Neige se vseeno odloči izpostaviti in povedati svojo zgodbo – za svoji sestri, za druge otroke, zase. Čeprav posiljevalec in pedofil po nekaj letih zapora zaživi novo življenje z novo ženo in novimi štirimi otroki, avtoričina zgodba izpričuje (pre)redek razplet dogodkov, kjer žrtev pride do besede in (sicer le zaradi storilčevega priznanja) pride do neke vrste zadoščenja. Da, številni so očima ščitili, da je vseeno dober človek. Da, njena mati je vedela celo leto, preden ga je bila pripravljena zapustiti. Da, sestra in brat sta ji očitala, ker sta morala najstniška leta preživeti brez očeta, saj je bil v zaporu. Pa vendar – ni ostala tiho, da bi bilo vsem drugim lažje; ni (več) skušala potlačiti in pozabiti tistega, kar je tako zelo spremenilo in oskrunilo njeno otroštvo in formiralo žensko, kakršna je postala.

Roman v odličnem prevodu Saše Jerele je izreden pregled tematike posilstva s številnih zornih kotov, tako od znotraj preko osebne zgodbe kot od zunaj preko raznovrstnih literarnih in neliterarnih, celo strokovnih pisanj. Prejel je več nagrad (med drugim evropsko strego, femino in Goncourtovo nagrado študentov v 21 državah) in bi ga morali prebrati vsi, četudi raje ne bi.