Vse živo, malo in veliko

James Herriot je leta 1937 kot sveže diplomiran veterinar iz Škotske dobil priložnost teoretično znanje preizkusiti v podeželski veterinarski ambulanti na severu Anglije. Prevzela ga je slikovita yorkshirska pokrajina, prijazno hribovska in hkrati tudi divje gorata, še bolj pa delo z živalmi, nepredvidljivo in pogosto težavno. Vendar so bile njegove preizkušnje in vsi dvomi o odločitvi za ta poklic vedno znova poplačani s hvaležnostjo za vse velike in male stvari.

Hitro se je vživel v gospodinjstvo svojega delodajalca, dobrodušnega Siegfrieda Farnona, ki s svojim muhastim razpoloženjem in nasprotujočimi nasveti, namenjenimi zbeganemu Jamesu, vzbudi marsikateri bralčev nasmešek. James je priča vsakodnevnim dramam med bratoma Farnon, ko Siegfriedova zagnana vnema in neusahljiva energija neizogibno trčita ob Tristanovo ležernost. Na terenu je v začetku težko stopil iz Siegfriedove sence, sprva nezaupljivi pa so ga kmetje kmalu vzeli za svojega. Hkrati s številnimi pacienti, kravami, konji in drugimi rejnimi živalmi ter hišnimi ljubljenčki, spoznava tudi raznolike značaje njihovih lastnikov. In seveda se zgodi tudi to, da med pisano množico tistih, katerih živali potrebujejo njegovo pomoč, sreča dekle, v katero se zaljubi.

Svoje  spomine na življenje mladega veterinarja je pričel zapisovati trideset let pozneje in vanje zajel prvi dve leti svojih veterinarskih izkušenj. Ob tem da je bil  iskreno predan svojemu poslanstvu, je jasno tudi to, da je bil vešč pripovedovalec. Iz njegovih zapisov humornih prigod veje ubrana šaljivost, hkrati pa se jih je lotil s tenkočutnostjo do pogosto trdega življenja tamkajšnjih ljudi. Branje bo všečno Jamesovim stanovskim kolegom, ki jih bo pritegnilo opisovanje tedanje prakse v zdravljenju domačih živali, prav tako tudi tistim, ki so uživali ob spremljanju televizijske serije in bodo lahko iskali vse vzporednice in razlike, predvsem pa je to branje za vse, ki imajo radi dobre zgodbe, in je s svojo obsežno formo kot nalašč za dolge zimske večere.